Radio Študent v partnerstvu z Masko : časopisom za scenske umetnosti pripravlja cikel oddaj, posvečenih jugofuturističnim razmislekom. Nocoj poslušate prvo v seriji teh oddaj, ki jo avtor naslavlja s parafrazo Maskine urednice Pie Brezavšček: »Zakaj smo sanjali malce dlje« : avtoportret kvirovskega prekarca.

Nedavno sem v roke vzel zbornik Grmade, parade in molk, ki osvetljuje neheteroseksualno zgodovino na Slovenskem. Grmade, parade in molk niso le popis vseh velikih in malih imen slovenske zgodovine, ki so bila slučajno geji ali lezbijke, ampak mnogo več. Zbornik priča o tem, da kvirovska usoda ni le opomba k zgodovini, ampak je sama zase drugačna zgodovina, pisanje katere sooblikuje mnogo dejavnikov, kar ponazarja naslednji primer. Pred leti je Marcel Štefančič ob podrobnem opisu življenja Františka Čapa, ki je med drugim režiral enega najznamenitejših slovenskih filmov Vesna (1953), o Čapovi spolni usmerjenosti navrgel le »in bil je homoseksualec«. Na to se urednik zbornika Brane Mozetič odzove z ostrim: »Da je to nek povsem nepomemben podatek, si lahko predstavlja samo nehomoseksualec,« kar razkrije pomanjkanje dokumentov, kočljivo naravo javnega izražanja in transformativni potencial pisanja neheteroseksualne zgodovine. Torej neke druge zgodovine, ki poskuša presegati tisto glavno, uradno, objektivno zgodovino. Objektivnost je itak heteroseksualna zarota, je nekoč zapisal kvirovski teoretik popularne kulture Andy Medhurst, listanje po teh zarotniških papirjih pa nam ne da le napačnega vtisa o naši preteklosti, ampak krni tudi zavedanje naših skupnostnih izhodišč in klesti našo zmožnost zamišljanja prihodnosti.

S podobnimi besedami je svoj članek Še pomnite, ko smo bili queer: jugoslovanski kvirovski futurizem v drugi jugofuturistični številki Maske začela tudi Jasmina Šepetavc: Ali si lahko skupnost, katere preteklost je bila namerno izbrisana in katere energija je bila nato porabljena za iskanje sledi njene zgodovine, predstavlja možno prihodnost? Mogoče smo zgodovinarji posebna sorta živali in preostanek populacije brez zgodovinske zavesti povsem lagodno živi, ampak kot zgodovinarju se mi tudi ta misel zdi zgodovinsko pogojena. Filozof Marshall Berman je zapisal, da pred industrijsko revolucijo ljudje niso imeli težav s pozicioniranjem v toku časa, vsi, ki nas je posrkal vrtinec modernega življenja, pa se počutimo, kot da smo prvi, ki se srečujemo z njegovimi paradoksi. V moderni je vse absurdno, vendar nas nič več ne šokira. Modernizem, ki je dodelal zgodovinopisje in stroko spomeniškega varstva, je razvil tudi ikonoklastičen užitek v požiganju preteklosti. Berman citira velikega modernista Karla Marxa, ki pravi, da zaradi konstantnega razvijanja novih produkcijskih sredstev vse ustvarjeno izpuhti v zrak, še preden dobi možnost, da bi se strdilo. Stabilnost pa se v takem svetu enači s stagnacijo, ki naj bi pomenila regresijo in umiranje. Inertni dinamizem modernega gospodarstva izniči vse, kar ustvari. Biti moderen pa pomeni udomačiti se v tem kaosu.

Še preden bi se zares lahko udomačili v tem kaosu, pa so se materialne razmere že spremenile in zakorakali smo v pozni kapitalizem na koncu zgodovine. Tayloristične proizvodne principe smo ponotranjili in jih aplicirali še na svoja življenja, kar se nemara odraža tudi v bolonjski reformi terciarnega izobraževalnega sistema. Preračunljivost in hitrost sta nadomestila poglobljeni študij. Pretehtavanje kreditnih točk, prijetnosti profesorjev in lahkosti izpitov pa pridobivanje resničnega znanja. No, to ne velja za vse. Res je, govorim s pozicije tistih, ki smo se na faks vpisali po letu 2010 in poznamo le instant študij. Kljub vsemu te študij na filofaksu še vedno vsaj malo opozori na to, da živete resničnosti ne gre jemati zdravo za gotovo in da skozi historično perspektivo lahko odkriješ alternative sedanjosti.

Pa smo spet pri zgodovini. Po zlajnanem aforizmu jo pišejo zmagovalci. Bogati, beli, cis, hetero moški zmagovalci, tako da se vsi ostali v njej težko najdemo. V naslednjih petintridesetih minutah bom poskušal naslikati, zakaj je tako in kako se primežu krononormativnosti izogniti.

Da čas kljub svojemu neizogibnemu minevanju ni samoumevno dejstvo, ampak družbeni konstrukt, sem se prvič zavedel pred leti, ob branju Puščavske rože avtorice, manekenke in nekdanje somalske nomadke Waris Dirie. V enem izmed poglavij Dirie jasno prikaže, kako se je po imigraciji v Evropo, kasneje ZDA, morala podrediti arbitrarnosti na dvanajst mesecev razkosanega leta in njegovim številnim podenotam. Časovnost, ki se reproducira na naših telesih, akademičarka kvirovskih študij Elisabeth Freeman imenuje krononormativnost: tehnika, s katero institucionalne sile začnemo dojemati kot somatska dejstva. Urniki, koledarji, časovni pasovi in celo ročne ure nam vcepijo skrite ritme, ki se zdijo naravni zgolj tistim, ki jih priviligirajo. Manipulacije časa spreminjajo zgodovinsko specifične režime asimetrične moči v navidezno vsakdanje telesne tempe in rutine. Te pa povratno organizirajo vrednosti in pomen časa.

Če poskusimo koncept časa nekoliko na silo razplastiti na več ravni, lahko rečemo, da je prva raven zgodovina, ki periodizira pretekli čas in jo beležimo v knjigah; druga raven je tekoči čas, ki ga merimo z urami in koledarji; tretja pa je še neuresničena prihodnost. Lahko bi bilo zamahniti z roko in reči, da je prihodnost preveč abstraktna in nedorečena, da bi o njej sploh razmišljali, ampak zakaj za vraga se zaradi nje potem tako sekiramo? Tudi to je zgodovinsko pogojena pozicija.

Moderni človek je bil optimist. Na kapitalističnem Zahodu ga je bodrila obljuba ameriških sanj, da se s trdim delom lahko povzpne po družbeni lestvici in preseže revščino, v katero je bil morebiti rojen. Obljubi so legitimnost dajali višajoč se življenjski standard, filmi in resnične zgodbe tistih, ki jim je uspelo. Že samo pogled skozi okno pa je kazal na nezaustavljivi napredek kapitalističnega gospodarstva. Vsako leto si je več ljudi lastilo avtomobil, vsako leto je bilo več veleblagovnic z vedno dostopnejšimi in vedno bolj eksotičnimi produkti. To je bil modernizem Jetsonov, ki nam je dovolil verjeti, da so leteči avtomobili in robotske služabnice zgolj za vogalom tisočletja. Hkrati tudi retromodernizem Kremenčkovih, ki je aktualno družbeno ureditev preslikal v prazgodovinsko predmestje s kamnitimi avtomobili in dinozavrskimi bagri. Nuklearna družina je tudi v svetu, obsedenem s prihodnostjo, veljala za edini možni horizont. V šestdesetih smo vstopili v atomsko in vesoljsko dobo, s katerima se je človeška inovativnost zdela še bolj neomajna, sanje pa še bližje.

Na domačih tleh je človeka spodbujala utopija jugoslovanskega samoupravljanja, v kateri je delavec imel pravico do zaposlitve in stanovanja. Barka je mirno plula za vse z zvestim srcem in delavno ročico. No, tako nekako si predstavljam. Rojen sem bil na koncu tisočletja in preteklost spoznavam s knjigami in sekundarnimi pričevanji, ne s prvoosebno izkušnjo. Kot je v svojem govoru pred državnim zborom povedala kolegica Tina Tomšič: Sem predstavnica generacije samostojne Slovenije. Jugoslavije nisem nikoli poznala. Jugonostalgija mi je smešna [...] S svojimi vrstniki se še nikoli nisem skregala zaradi domobrancev in partizanov. Tovrstne teme nas ne zanimajo, ne razdvajajo. Hvaležna pa sem za [zapuščino] naše preteklosti. Javno zdravstvo, šolstvo, dostopen vrtec … Vem, da je moje življenje zaradi mehanizmov solidarnosti lažje in boljše.

Neskončno hvaležen sem, da sem se po trinajstih letih brezplačnega primarnega in sekundarnega izobraževanja lahko vpisal na študij na Filozofski fakulteti, se vselil v študentski dom v Ljubljani in prejemal državno štipendijo. Mati, ki je bila rojena v samoupravni socializem in je garala v Elanovi tovarni, mi je položila na srce, da naj ne grem delat tistega, kar me bo le prineslo skozi mesec, ampak naj vpišem študij, ki me bo veselil. Po petih letih študija pa spoznavam, da je bil tudi v njeni misli prisoten modernistični optimizem, da bo vse ostalo pač že prišlo. Po magisteriju bom že našel redno zaposlitev. Usput bom že uhvatil ljubezen svojega življenja, se poročil, nabavil hišo in spočel otroka, ki bo vse skupaj osmislil.

Že kmalu po vpisu na študij pa sem se začel soočati z vprašanji:

Kaj pa umetnostni zgodovinar počne?

Kje pa se sociolog zaposli?

Koliko pa plača delo kustosa v muzeju?

A pa misliš, da država premore infrastrukturo za petnajst novih diplomiranih sociologov vsako leto?

A si razmišljal o tujini? Tam je gotovo več možnosti?

A pa sploh obstaja dvopredmetni študij sociologije in umetnostne zgodovine na tujih univerzah?

A ne bi za podiplomca raje vpisal česa bolj uporabnega, recimo ekonomijo?

Podedovani modernistični optimizem se je kmalu pokazal za naivnega. Država preprosto ne premore kapacitet za vsakoleten dotok novih humanistov. Profesor Gorazd Kovačič nam je nekoč povedal, da bi desnica, če bi poznala resnične številke bega možganov, v medijih že zdavnaj zagnala strašanski halo. Javno nezadovoljstvo bi vodilo v zvišanje praga vpisa in privatizacijo univerz, ki očitno izobražujejo le še kader za tujino. Antihumanistična desnica bi izgnala naivno prepričanje, da bo po študiju, ki ga financira država, venomer prišla tudi zaposlitev. Tako bi že v kali zatrla naivne sanje tistih, rojenih v modernistični optimizem, ki jim bo sodobni svet slej ko prej itak pokazal svoje neizprosne zobe.

Zato pa imamo institut študentskega dela. Že za časa študija si lahko nabereš izkušnje z delom v fohu, ki bodo olajšale tvoj prehod med univerzo in zaposlitvijo. Če na neki točki želiš delati v muzeju, se zaposli kot varuh, sčasoma boš napredoval v vodiča, vstop v pedagoško, organizacijsko ali celo kustosno službo pa je zgolj nekaj korakov stran. Če napišeš še uspešno diplomo, toliko bolje. Delovne izkušnje bodo poglobile tudi tvoj študij. Če boš imel dobre ocene, pa lahko razmišljaš celo o akademski karieri. Vsako leto se razpišejo nova mesta za mlade raziskovalce, stari profesorji pa menda kar čakajo, da se zaposli novega asistenta in gredo lahko v penzijo.

Bull-shit!

Če že kaj, ti da študentsko delo – ki ne vključuje pomivanja skodelic v kafiču in je vsaj malo povezano s tvojim fohom – kaj kmalu vedeti, da je faks odveč in da se veliko več lahko naučiš sam. Pisanje za medije, kot je pričujoči, ki dejansko ima standarde in ga ljudje dejansko poslušajo, pa ti tako zagravža sedenje na razpotegnjenih predavanjih in pisanje seminarskih nalog, ki jih bo profesor konec semestra preletel, vpisal oceno in vrgel stran, da moraš željo po nadaljevanju študija konkretno premisliti. Ampak jebiga. Tolk daleč sem že prišel, zgurajmo do konca. Vmes pa niti slučajno nobeni stvari, ki bi lahko služila kot referenca, ne reci ne, četudi to pomeni, da boš ob študiju, delu v knjižnici, Bunkerju, nastopanju, priložnostnih delih, pisanju za Radio, Neodvisne, ECPCP, Kritiko, Neformo izgorel.

New Balkan Wife: Minuta i pol

Kako prikladno in pristno, da je tudi tale oddaja nastala v popolni izgorelosti. Vsakemu napisanemu odstavku je sledil čik, youtubanje Avatarja the last airbenderja ali pa kar oboje hkrati. In to je še dobro, če bi se ulegel v posteljo, dvomim, da bi se iz nje prikotalil do sredine noči. Ampak to je narava prekarnega dela. Projekti morajo biti zaključeni, vizija prihodnosti pa v bistvu seže le do roka oddaje naslednjega teksta. V trenutku pisanja je rokov sedem, če vključimo še seminarske: deset. Neodgovorjenih instagramov: deset, messengerjev: devet, esemesov: osem, mailov pa sedemindevetdeset. Kultni režiser John Waters je nekoč zapisal, da militantni tajm menedžment omogoča ignoriranje tega, kako neprilagojen bi se sam sebi zdel, če bi imel čas to sploh opaziti. In kako prav je imel.

Nekje na sredini študija nadobuden humanist nevede zapluje v takšen modus operandi. Po streznitvi, da te po koncu študija ne čaka zaposlitev, tudi konec študija, ki je bil med študiranjem edina na pol oprijemljiva zareza v bližnji prihodnosti, izgubi svojo merodajnost. Streznitev zna biti še posebej huda za kvire. Ne le, da smo spoznali, da bomo še naprej gurali od dva do pet honorarno plačanih džobov, kaj bo sploh poanta vsega skupaj, če svojega življenja ne bomo delili z ljubljeno osebo, če ne bomo imeli dojenčkov in hiše, ki jo bomo kupili, preurejali, zapustili otrokom? Dvomim, da si bomo otroci delavskih družin, ki so izostale iz Jazbinškovega lastninjenja, kdaj v prihodnosti lastili … karkoli. Čez deset, dvajset let bomo pač počeli enako kot zdaj.

Da ne omenjamo distopične prihodnosti, ki nas bo takrat pričakala. Če parafraziram uvodnik že omenjene številke Maske, ki sta ga napisala Pia Brezavšček in Rok Bozovičar: Daljna prihodnost je zaradi človeških posegov naših modernističnih prednikov v okolje ogrožena vsepovsod, zaradi ekonomske brezperspektivnosti pa je še posebej ogrožena v naši regiji posttranzicijske jugovzhodne Evrope. Sedanjost se izmika v depresivno prokrastinirajoči izčrpanosti in okoljsko katastrofalni zgroženosti. Pred mlado generacijo je tako kratkomalo nemogoča naloga, da svoja izhodišča in ponotranjena pričakovanja, kaj jim bo prinesla prihodnost, izkorenini.

Edino, kar nam pravzaprav preostane, je poskus ponotranjanja kvirovskega časa. Kvirovski čas Šepetavc opiše kot večplastno in kompleksno serijo neskladij med kvirovskimi oblikami eksistence in družbeno normativnimi ritmi in sekvencami časa. Vendar kvirovstvo kot tako še ne obstaja. Kot zapiše oče študij kvira José Esteban Muñoz, je kvirovstvo idealizem, potencialnost, utopija. Je tisto, kar nam daje nenavaden občutek, da svet, v katerem bivamo, ni dovolj, v nas pa vzbudi hrepenenje onkraj efemerne sedanjosti. Vendar ni le preprosti eskapizem, temveč ima razsežnost delovanja v smeri prihodnosti. Kvirovstvo izkusimo kot trenutek ekstaze, ki zareže v linearni tok krononormativnosti in strejt časa.

Kvirovski čas teče med izgubljenimi trenutki uradne zgodovine. Je diskontinuirana zgodovina, ki lahko prav tako kot uradni narativi nekega časa subjekte poveže v strukture pripadanja in trajanja. Trenutkov iz zgodovine – ki je bila po mnogih kriterijih še slabša od sedanjosti, še posebej za kvire – pa se ne naučimo v šoli. Sami jih moramo izbrskati iz pogosto težko berljivih in diskriminatornih arhivov, ki kvirovske utopije preteklosti imenujejo z ogabnimi izrazi. V zborniku Grmade, parade in molk, ki smo ga omenili na začetku oddaje, denimo lahko odkrijemo sodni proces proti žalostenju boga – ki temelji na homoseksualnem odnosu Petra Vombeka in Antona Gabrovca iz Hrastovca. Zaradi svoje sodomije in nečistosti, kakor je imenovana v sodnem procesu leta 1749, sta Vombek in Gabrovec morala umreti.

Epizoda pa kljub temu priča o obstoju kvirov sredi 18. stoletja, četudi so se v uradni zgodovini Slovenije kviri pojavili šele leta 2002 s Sestrami. Figure, kot sta Vombek in Gabrovec, Šepetavc imenuje za najdenčke, ki jih je v Grmadah, paradah in molku še več. Če se premaknemo v nam nekoliko bližjo zgodovino, lahko v zgodbi skladatelja Maksa Pirnika spoznamo, da je že v prvi tretjini dvajsetega stoletja tudi na naših tleh obstajala inkluzivna skupnost, s katero je Pirnik lahko stopil v stik ter se o svojem ustroju z njimi pogovarjal. Iz zgodbe pravnika Ljuba Prenerja pa lahko vidimo, da je do neke mere svobodno že na sredini stoletja lahko živel tudi trans moški. V svojem Maskinem članku Jasmina Šepetavc obravnava tudi momente ekstaze iz druge polovice stoletja, na primeru filmov Boštjana Hladnika in videospotov glasbene skupine Borghesia. Te videe lahko danes beremo kot naše najdenčke, ki delujejo relacijsko. Hkrati so del diskontinuiranih zarezov v slovenski mainstream in točke političnega sidrišča za razmišljanje o alternativnih vizijah družbe.

Predstavljajmo si življenje, kakršnega vidimo v spotih Borghesie. Kvirovska telesa, ki uhajajo disciplinirajočim procesom hegemone družbe, ki se udajajo hedonizmu efemernih srečanj na klubski sceni. Dajejo prednost takojšnjemu užitku in odklanjajo investicije v prihodnost. Kot je zapisal profesor Nikolai Jeffs: Ravno srečanja in eksperimentiranja v prostorih, ki so uhajali pogledu in pravilom dominantne kulture, so bila tista, ki so omogočala ljudem, da sproti ustvarjajo razmere svojih življenj, in ravno iz teh situacij se lahko porajajo nove in bolj pogumne odločitve za nadaljnje, radikalnejše situacije.

Še se spomnim, kako prezirljivo sem pred leti iz svojega modernističnega ustroja gledal na aktivista – danes sva prijatelja –, ko se je z eno besedo opisal kot hedonist. Proklet hipi, sem si mislil. Danes pa si želim, da bi tudi sam že nekoliko prej začel sistematično radirati svoja modernistična izhodišča. Kvirovska drža in kvirovska telesa, ki uhajajo disciplinirajočim procesom hegemone družbe, nudijo pozicijo, s katere je kritika statusa quo sploh mogoča. Vsa zaskrbljenost nad prihodnostjo – kdaj se bomo poročili, kdaj bomo zgradili hišo, kdaj bomo imeli otroke – in groza, ki nas preganja ob misli, da bodo naši otroci živeli v svetu, ki bo zgolj še senca tega, ki ga poznamo danes, navsezadnje izvirata iz iste kali kot kapitalistično-heteroseksualna matrica. Kvirovstvo pa je horizont možnosti, ki ne govori zgolj o osvoboditvi populacije LGBTQIA+, ampak je izhodišče za širšo družbeno transformacijo.

Videosex: Tko je zgazio gospodju Mjesec

Pred kratkim sem s kolegicami v Klub Tiffany peljal strejt prijatelja, ki izkušnje gejevskega kluba še nikoli ni doživel. Četudi mi je bila muska treš in folk dosadan, je Lenart neznansko užival. Ko mi je povedal, kako osvobajajoče je bilo prvič plesati med kviri, kjer moški med sabo ne tekmujejo v tem, kdo je večji džek, in ženske med sabo v tem, katera je bolj huda, ter njihova medsebojna dinamika ne temelji na vzpostavljanju heteroseksualnih povezav, sem se tudi sam spomnil svojega prvega izleta v Tiflo. Klubska izkušnja med pretežno kvirovsko populacijo je izjemno dragocena. Kot je v knjigi Cruising Utopia zapisal Muñoz, so prav trenutki, ko vsi okoli tebe delijo okoliščino, zaradi katere te širša družba odklanja, utopični. To so trenutki, ko imamo pripadniki manjšin lahko občutek, da ne pripadamo manjšini. V takšnih prostorih se za čas njihovega trajanja breme Drugosti sprosti. Sprosti pa se tudi krononormativna fukcija, ki jo sicer utelešajo nočni klubi. Na kup združijo množico heteroseksualcev, jih opijejo, jim omeglijo percepcijo in jih prepustijo njihovim hormonom, ki težijo k seksualnemu odnosu. Noč v strejt klubu je uspešna, če domov pripelješ ulov – potencialnega reproduktivnega partnerja, v kvirovskem klubu pa je funkcija zgolj hedonistična.

Šepetavc je še zapisala: Kvirovske fragmente alternativ in kvirovske najdenčke tako iz sedanjosti kot preteklosti moramo jemati resno, še posebej, če metodo političnega boja za prihodnost vidimo kot pogled nazaj. Za zamišljanje drugačnih vizij prihodnosti, skupnosti in politike tako ostaja za zemljevide naših bojev izjemno dragoceno dejstvo, da je bila tudi Jugoslavija v nekem obdobju vsaj malo kvir. Enako velja za vse ostale dobre prakse iz naše preteklosti. Dobre prakse iz prejšnjega režima usmerjajo naš družbeni boj. Stanovanja, ki so bila nekoč pravica, morajo to ponovno postati. Socialna varnost prav tako.

Vrnimo se na začetek nocojšnje oddaje, k vprašanju, kako se izogniti primežu krononormativnosti. Moramo priznati, da naloga ni preprosta. Naša bodočnost je kljub potencialnim trenutkom ekstaze še vedno mrka. Okoljski katastrofi se ne bomo izognili. Pod vprašajem je tudi merodajnost fajtanja za socialno pravičnost. Kako borbeni smo namreč sploh lahko, če branimo samo še ošibljene ostanke nekdanje utopije? Pišoči sem v času pisanja pričujoče oddaje vendarle presegel epizodo izgorelosti in na balkonski čik pavzi opazil, da je v Šentvid prišla jesen. Na neidentificirano drevo se je naselila rdečeglava žolna, ki me je spremljala ob popoldanski kavi in razmišljanju, kako zaključiti oddajo brez sklicevanj na zlajnano čuječnost ali pa osladno naivnost. Moja prihodnost je tako kot prihodnost moje generacije še nedorečena, ampak kot v zgodbah mojih predhodnikov bo poleg tragičnega na čase tudi svetla. V njej smo in bomo namreč skupaj.

Borghesia: Ni upanja, ni strahu

Nocoj predstavljeno kvirovsko-futuristično razmišljanje gradi na dolgi futuristični zapuščini. Besedo futurizem lahko zasledimo že konec prve polovice 19. stoletja pri pisanju Julesa Verna] ali pa Vincenza Giobertija kot sinonim za pričakovanje. Kot oznako za nov umetnostni in družbeni nauk jo je prvi uporabil pesnik Gabriel Alomar leta 1904, v katalonski reviji, ki jo je v francoskem prevodu bral tudi Filippo Tommaso Marinetti, ki se ga danes spominjamo kot ‘očeta futurističnega gibanja’.

Marinettijev futurizem je izzvenel v tridesetih letih prejšnjega stoletja, a za seboj pustil trdoživo zapuščino zamišljanja prihodnosti. Med futurizmi, ki so sledili, je najbolj odmeven afrofuturizem, ki je vzniknil v devetdesetih na stoletni zgodovini zametkov in se nanaša na sodobno gibanje afriških in črnskih diasporičnih pisateljev, umetnikov, glasbenikov in teoretikov. Na podlagi zapuščine preteklosti in aktualne realnosti si afrofuturizem predstavlja večjo pravičnost in svobodnejše izražanje črnske subjektivnosti v prihodnosti ali alternativnih krajih, časih in realnostih ter ponuja špekulacije o svetu, v katerem so črnci normativni.

Na sorodnih izhodiščih je nastal tudi projekt jugofuturizma, ki želi zagnati premislek o horizontu skupne jugoslovanske prihodnosti ter razpreti možnosti neke jugofuturistične bodočnosti. Jugofuturizmov glas je glas tranzicijske in posttranzicijske generacije, ki umrlo državo pozna kot fantom preteklosti. Oddaja, ki jo poslušate, je prva v ciklu petih, ki jih redakcija za kulturo in humanistične vede pripravlja v sodelovanju z Masko : časopisom za scenske umetnosti. Ker je jugofuturizem, kot sta v uvodniku Maske zapisala Brezavšček in Bozovičar, nikoli zaključena zgodba, vredna vnovičnega začenjanja, bodo sledeče oddaje žanrsko in vsebinsko popolnoma samosvoje. Gibanje člani namreč moramo vzeti za svoje, če iz njega želimo iztisniti karkoli potentnega.

Oddajo je pripravil Metod, lektorirala je ŽivaŠ, tehniciral je Tolio. Brala sva Škoda in Rasto.

______

Naslovnica: Lucija Klauž

Glasbene podlage: London Symphony Orcesta (Bolero), Dominique Dumont (Arrival), Glen Miller (Moonlight serenade), Luka Prinčič (So many men, Every Woman)

Funded by the European Union. Views and opinions expressed are however those of the author(s) only and do not necessarily reflect those of the European Union or European Education and Culture Executive Agency (EACEA). Neither the European Union nor the granting authority can be held responsible for them.