Ob nepričakovanih razmerah, ki so človeško družbo pahnile v večplastno stagnacijo, je pričakovano sledila potreba po prikrojitvi slovenskega državnega proračuna novonastalim družbenim in gospodarskim okoliščinam. Marca sprejeti Zakon o interventnih ukrepih na javnofinančnem področju je Vlado Republike Slovenije priklenil zavezi, da mora najkasneje do 1. septembra v obravnavo v državni zbor posredovati predlog rebalansa proračuna za leto 2020. Vlada je pred nekaj več kot mesecem dni ministrstvom naložila pripravo ukrepov za omejitev rasti oziroma znižanje izdatkov, s poudarkom na opustitvi tistih izdatkov, ki niso nujni. Predlog rebalansa proračuna in spremljajoči predlog novele o izvrševanju proračuna je vlada po nedeljski dopisni seji 30. avgusta v državni zbor posredovala v ponedeljek, 31. avgusta. Do 18. septembra so lahko poslanci, poslanske skupine ter zainteresirana delovna telesa podali svoje predloge za prerazporeditev sredstev, dan kasneje pa se je do vseh vloženih dopolnil opredelil odbor državnega zbora za finance kot matično delovno telo za obravnavo proračuna. V nadaljevanju se bo potrjevanje proračunskih dokumentov preselilo na plenarno sejo, ki se ima udejanjiti v ponedeljek, 21. septembra.

V proračunu z začetka leta, ki ga je sprejela še vlada Marjana Šarca, je bilo sicer predvidenih 10,4 milijarde evrov odhodkov, ki so se zaradi intervencijskih ukrepov za blaženje posledic koronavirusne bolesti zvišali na približno 13,4 milijarde evrov. Strategija zategovanja pasu se je v preteklih ekonomskih krizah sicer izkazala kot povsem neuspešna, sondiranje letošnjega predloga rebalansa proračuna pa dejansko prikazuje dodatno investiranje na skoraj vseh področjih z izjemo ministrstev za obrambo, kulturo in javno upravo. Ministrstvu za finance - največjemu proračunskemu porabniku ‒ bo dodeljeno zvišanje s skoraj dveh milijard in pol na štiri milijarde in 600 milijonov evrov, kar predstavlja dvig za nekaj več kot 85 %. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport beleži rast z nekaj več kot dveh milijard na nekaj več kot dve milijardi in 100 milijonov evrov oziroma dvig za nekaj več kot 3 %. Ministrstvo za kulturo pa bo glede na predlog rebalansa deležno nemilostnega udarca v jetra - v tekočem letu bo namreč upravljalo z 8 milijoni evrov sredstev manj oziroma bo deležno znižanja s prvotnih 197 milijonov na 189 milijonov evrov, kar predstavlja upad dodeljenih novcev za nekaj več kot 4 %. 

Financiranje ministrstva za kulturo je sicer razdeljeno med tri glavne organe, in sicer: Ministrstvo za kulturo, Arhiv Republike Slovenije in Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije. Čeprav naj bi celotno ministrstvo beležilo nekaj več kot 4-odstotno znižanje, pa predvideni upad stroškov po posamičnih organih ni sorazmeren. Glavna entiteta, torej Ministrstvo za kulturo, pokriva področja zunanje politike in mednarodnega razvojnega sodelovanja, kulture in civilne družbe, izobraževanja in športa ter socialne varnosti in beleži 4-odstotno znižanje, dočim Arhiv RS, ki zajema področje ohranjanja kulturne dediščine, beleži skoraj 14-odstotno znižanje. Stanje Inšpektorata RS za kulturo in medije, ki deluje na področju urejanja sistema in podporne dejavnosti na področju kulture, ostaja enako kot pred rebalansom. Še manj sorazmerna pa je predvidena odtegnitev sredstev posamičnim programom. Založništvo, promocija in razvoj slovenskega jezika ter štipendije za potrebe kulturne dejavnosti predvidevajo zmanjšanje za približno 20 odstotkov. Nekoliko nižje, skoraj 10-odstotno znižanje beleži program podporne dejavnosti na področju kulture, ki je bil namenjen financiranju državnih proslav in prenesen na generalni sekretariat vlade. V postavko so vključeni tudi delovanje ministrstva in stroški nepremičnin v upravljanju. Podoben delež zmanjšanja beleži tudi podpora verskim skupnostim, v katero je vključeno socialno varstvo verskih uslužbencev. A to znižanje po trditvah ministrstva vključuje prenos omenjenih stroškov na FURS v času od 13. marca do 31. maja. Velik delež preostalih programov so sicer zajela znižanja od 2 do 6 odstotkov. Čeprav predstavljajo odstotno manjši delež, bodo skoraj dva milijona manj sredstev deležni umetnostni programi, dva milijona in tristo tisoč manj pa ohranjanje kulturne dediščine. Po drugi strani zvišanje, ki izhaja iz izredne pomoči v času pomladnega zapiranja kulturnih ustanov, beleži kulturna raznolikost oziroma kulturni programi manjšin, nagrade in socialne pravice na področju kulture in socialne pomoči in nadomestila neposredno upravičencem. 

Kot sicer piše v obrazložitvi rebalansa proračuna posebnega dela ministrstva za kulturo, je proračun pripravljen “v okviru fiskalnih zmožnosti države in bi naj omogočal udejanjanje ciljev kulturne politike, ki bi morali bistveno presegati zgolj zagotavljanje sredstev za optimalno ali običajno delovanje sistema kulture. Od sposobnosti države, da ohranja, obuja, oživlja in promovira kulturno dediščino, snovno ali nesnovno, je namreč odvisna tudi njena zmožnost, da znotraj globaliziranega sveta zavzame jasno stališče do lastnega položaja v mednarodni skupnosti.” Kakšno je mesto slovenske kulture v mednarodni skupnosti in kako varčevanje v kulturi nima zgolj skromnih dolgoročnih posledic, razčlenjuje in s področjem znanosti primerja profesor ekonomije na Ekonomski fakulteti, Marko Jaklič:

Izjava

Utemeljitev vrednosti investiranja v kulturo si lahko ponovno preberemo kar v obrazložitvi rebalansa proračuna: “Podobno je kompetenčna sposobnost družbe, ki jo gradita veščina in znanje, odvisna od zmožnosti neprestanega razvoja jezika, ki je hkrati tudi eden izmed temeljnih gradnikov naše skupne identitete in primarno vezivo skupnosti. Dostopna, kvalitetna in vrhunska kulturna produkcija omogoča permanentno družbeno samorefleksijo, ki je osnovni predpogoj za rast posameznika in skupnosti. Brez umetniške kritike in refleksije namreč ni mogoče odpirati najzahtevnejših družbenih vprašanj in paradigem, ki pa so ključne za mirno, solidarno, demokratično in svobodno skupnost,“ so zapisali. Vsekakor gre za hvalevredne ideale, ki poudarjajo pomen slovenske kulture in razvoj jezika kot enega temeljnih gradnikov slovenske identitete. Takšnemu zanosnemu pojasnilu težko ugovarjamo. Vseeno pa se ob ponovnem pregledu hladnokrvnih številk, ki prikazujejo zmanjšanje sredstev, zazdi, da jo bo - vsaj glede na podatke po postavki za promocijo in razvoj slovenskega jezika - materinščina v letošnjem letu prijetnim slovenskim besedam navkljub odnesla precej klavrno; sredstva za postavko naj bi se namreč znižala za skoraj 20 % oziroma kar 344 tisoč evrov. Misel tako rekoč sama napeljuje na neskladje oziroma ambivalentno zgodbo, ki jo zarisuje primerjava opisnega in statističnega dela.

Kot ministrstvo nadaljuje v svoji obrazložitvi, poskušajo: “Skozi proračun Republike Slovenije [...] uveljaviti zavedanje, da sektor kulture ni strošek, ampak katalizator, ki je ključnega pomena za dolgoročno doseganje ciljev razvoja in rasti, multiplikator, ki omogoča, da bo naša družba uspešnejša, bogatejša in bolj sposobna zagotavljati trajnost dostojnega življenja vsem državljankam in državljanom.” Podobnih misli je tudi Marko Jaklič, ki pojasnjuje, da so posledice varčevanja na področju kulture neposredne in opazne tudi v gospodarstvu ter zmožnostih nadaljnjega financiranja razvoja: 

Izjava

Kaj konkretno pa o gospodarskih vplivih vlaganja sredstev v kulturo pravijo ekonomske študije?

Izjava

Vračamo se v verbalni del oddaje Destilator, v kateri pregledujemo predlog rebalansa proračuna. Ko so v javnost na valovih medijskih portalov prvič pricurljale vesti, da naj bi bilo ministrstvo za kulturo prikrajšano za nekaj več kot 8 milijonov evrov sredstev, je ministrstvo očitke urno zavrnilo v svojem sporočilu za javnost. Kot so poudarili, naj bi šlo v resnici za 2,4-milijonsko znižanje integralnih sredstev, pri preostalih 6 milijonih pa za neizkoriščena evropska kohezijska sredstva, ki so jih zgolj prenesli v proračunski leti 2021 in 2022. No, seveda je vedno treba biti pazljiv pri izbiri besed. Kljub pričakovani semantiki pa kot pribito drži, da bo ministrstvo za kulturo v letošnjem proračunskem letu, torej letu 2020, glede na rebalans proračuna deležno 8,4 milijona evrov sredstev manj. Kot nam je v pisnem odgovoru zatrdilo ministrstvo, naj bi se integralna sredstva sicer znižala zgolj tam, kjer projekti zaradi omejitev, ki izhajajo iz ukrepov za preprečevanje COVID-19, ne bodo mogli biti realizirani; oziroma pri projektih, ki jih zaradi poznega sprejetja rebalansa proračuna do konca leta ne bo možno izvesti. 

V svojem sporočilu za javnost je ministrstvo s prstom sicer nesramežljivo pokazalo na domnevnega krivca, Javno agencijo za Knjigo Republike Slovenije, in še eksplicitneje na njeno direktorico Renato Zamida, ki naj bi bili krivi neuspelega črpanja kohezijskih sredstev. JAK se je na te očitke odzval na svojem spletnem portalu: “Pri dejavnostih, ki vodijo do potrditve operacij, je glavni t. i. posredniški organ [...] ministrstvo za kulturo. [...] Ker ima MK ta status, ima tudi Službo za kohezijsko politiko, ki ima vsaj 7 zaposlenih [...], ta služba pa se financira s sredstvi kohezijske osi, ki je namenjena tehnični podpori izvajanja kohezijske politike, ali po domače - ta služba naj bi nudila podporo in pomoč pri pripravi in potrjevanju operacij s področja kulture in naj bi imela tudi ustrezna znanja za to. Vodja neposredne potrditve operacije je torej na MK, ne na JAK," so zapisali. Pereča vprašanja, ki se tičejo podobnih problemov, so odprli tudi javni zavodi v kulturi, ki se bojijo, da integralnih sredstev letošnjega proračuna vsled okoliščin ne bodo mogli uspešno počrpati, saj je pogoj za črpanje izpeljava dogovorjenega programa. Kot določa Zakon o javnih financah, se nepočrpana sredstva vrnejo v integralni državni proračun na posebne proračunske postavke pri finančnem ministrstvu. 

Kot že omenjeno, je predvideno zvišanje sredstev sicer mogoče opaziti na področju nagrad in socialnih pravic na področju kulture, za katere pa so v poslanski skupini Levica mnenja, da gre - s približno 500 tisoč evri dodatnih sredstev - za preskromno zvišanje sredstev. Član odbora za kulturo in poslanec opozicijske Levice Primož Siter je na nujni seji odbora za kulturo 10. septembra predlagal amandma, ki bi dvignil sredstva za dodatnih 500 tisoč evrov. Za naš radio je to dodatno utemeljil: “Menimo, da je stanje slabo; [...] Pričakovali bi znatno večje povišanje, zlasti glede potrebe po zagotovitvi sredstev za samozaposlene v kulturi in nevladne organizacije, ki jih je zelo močno prizadela epidemija covid-19. Menimo, da sredstva, ki jih MK načrtuje za kritje tega področja socialne varnosti, ne ustrezajo dejanskim kriznim potrebam, sploh pa ne omogočajo novih samozaposlitev v kulturi. Ta podpora je eksistencialnega pomena, saj omogoča njihov obstoj, delovanje in razvoj.” Predlagani amandma na proračun na seji odbora za kulturo ni bil sprejet. Splošni oris proračuna, kot ga vidi Siter, naj bi bil sicer “nerazvojno naravnan”. Podobnega stališča je z ozirom na kulturo tudi ekonomist Marko Jaklič, ki zariše strukturne težave finančnih tokov:

Izjava

Kljub vsemu je, kot pojasnjuje Jaklič, treba imeti pred očmi, da je Slovenija specifičen primer. Vendarle gre za dvomilijonsko državo, katere kulturna produkcija se ne more financirati zgolj po volji nevidne roke. Kot eno izmed predlaganih sredstev, ki bi lahko pomagala slovenski kulturi, so bili sicer po vzoru turističnih predlagani kulturni vavčerji. O takšnem mehanizmu reševanja stanja smo povprašali tudi Marka Jakliča, ki je pojasnil, da je izredno težko celoten sektor rešiti na podlagi enega samega inštrumenta: 

Izjava

Kakšna politika bi kulturi omogočila svetlejšo prihodnost, oziroma kako bi ustrezno podprli umetniško dejavnost, še naprej pripoveduje Jaklič ...

Izjava

Če povzamemo in zaključimo, se je slovenska kultura - tako kot drugi deli družbe - v letu 2020 znašla v nezavidljivem položaju. Vlada je v skladu z izkušnjo preteklih ekonomskih kriz povečala investiranje na skoraj vseh področjih z izjemo treh ministrstev, med katerimi se je znašlo tudi ministrstvo za kulturo. Udarci po že tako sključenem hrbtu prihajajo z več strani. Po eni strani akterji v kulturi beležijo izgubo lastnih sredstev, ob tem pa je po predlogu rebalansa predvideno še znižanje integralnih in evropskih kohezijskih sredstev s strani države. Ministrstvo zmanjšanje utemeljuje z manjšo produkcijo, a producenti in stanovsko združenje trdijo, da bi v tem trenutku kulturno-kreativni sektor potreboval močno finančno vzpodbudo. Čeprav naj bi zmanjšanje sredstev zajelo skoraj vse postavke kulturnega sektorja, pa to znižanje ni sorazmerno. Posamične sfere bodo namreč deležne resnejšega znižanja kot druge, poleg tega so določeni segmenti, recimo gledališča in glasbeniki, glede na okoliščine že tako v slabšem položaju, saj je bila na podlagi ukrepov za zmanjševanje vpliva COVID-19 okrnjena njihova osnovna dejavnost, ki težko zares zaživi v digitalizirani obliki. Problemi kulturnega delovanja pa niso odvisni zgolj od višine omogočenih sredstev, temveč sta za zagotavljanje zadovoljujočega obstoja kulturnega delovanja potrebni trajnejša sistemska rešitev in prestrukturacija celotnega birokratskega in finančnega sistema slovenske kulture. Lipa, iz katere bodo stesali zibel junaka, ki bo to zmogel, pa očitno še raste.