V začetku januarja so nevladne kulturne organizacije, ki so v letu pred tem prijavljale štiriletne programske načrte, z Ministrstva za kulturo prejele odločbe z odobritvami oziroma zavrnitvami sofinanciranja prijavljenih programov. Odločitve ministrstva so zaradi majhnega števila organizacij, ki jim bodo dodeljena finančna sredstva, razburile nevladni sektor in širšo javnost. Pisalo se je leto 2018. Podobna zgodba se je pletla tudi konec leta 2013. In leta 2007. Ad nauseam. Kakopak se je ponovila tudi v začetku letošnjega leta, zaradi česar smo se v redakciji za kulturo in humanistične vede odločili pogledati nazaj in se vprašati, komu sploh služi aktualni sistem razdeljevanja proračunske pogače, ki vedno znova premnoge pusti lačne in jezne.

Iz davkoplačevalskih sredstev državni zbor po predpisanem postopku oblikuje državni proračun – instrument, ki za dvoletno obdobje omogoča izvajanje makroekonomske politike, ta pa med drugim pokriva tudi financiranje kulture. Proračunski uporabniki – med njimi tudi Ministrstvo za kulturo – v okviru danih vladnih omejitev, na primer fiskalnih zmožnosti države in njenih razvojnih smernic, nato pripravijo svoje finančne načrte in lobirajo, da bi pridobili delež javnih sredstev za izdelavo proračuna za kulturo, ki predstavlja od 1,6 do 2,5 odstotka državnega proračuna. Tega ministrstvo nadalje prerazdeli na posamezna področja. Med njimi levji delež nameni varstvu kulturne dediščine, kritju stroškov samozaposlenih v kulturi ter financiranju javnih zavodov, kakršen je denimo SNG Drama. Manjši delež pa je prek javnih razpisov namenjen tudi podpori kulturnih projektov, pri čemer med prijavljenimi nevladnimi organizacijami upravičence izbira področna strokovna komisija.

Producenti, delujoči v nevladnih zavodih, kakršna sta Zavod Emanat na uprizoritvenem področju in Galerija Kapelica na polju intermedijskih umetnosti, sredstva za svoje delovanje črpajo iz več virov, osnova in predpogoj za pridobivanje drugih, denimo evropskih sredstev pa je prav štiriletni programski razpis Ministrstva za kulturo. Prosto po Hayeku ima Evropska unija tudi kulturno produkcijo za investicijo – svoja sredstva zato nameni zgolj podjetnikom, ki z zagonskim kapitalom že razpolagajo. Zato je še toliko pomembneje, da so strokovne komisije, ki upravičence ločijo od prijaviteljev, ki jih kot take ne prepoznajo, zares osnovane strokovno.

Kako pa je Slovenija v takšno situacijo sploh zabredla? Doktorica Katja Praznik, avtorica knjige Paradoks neplačanega umetniškega dela: Avtonomija umetnosti, avantgarda in kulturna politika na prehodu v postsocializem in nekdanja programska vodja društva Asociacija, oriše zgodovino aktualnega sistema financiranja:

V socializmu so bli klasične inštitucije vse družbena lastnina …

Umetnice, ki so v Jugoslaviji delovale kot samostojne kulturne delavke – saj nekdanja država ni poznala nevladnega sektorja – so bile v osamosvojeni Sloveniji postavljene pred dejstvo, da morajo same poskrbeti za svoje preživetje, pri čemer niso več mogle računati na državo. Leta 1992 je madžarski filantrop George Soros z željo po stimulaciji kulturnega sektorja v tranzicijski državi ustanovil Zavod za odprto družbo – Slovenija. Zavod je v osmih letih delovanja podprl ustanovitev mnogih zavodov in organizacij, ki še danes nepridobitno delujejo na področjih umetnosti, kulture, mladinskih dejavnosti, medijev in založništva. Ob spodbudi tako financiranja kot zakonodaje so številni umetniki za birokratsko optimiziranje svojih ustvarjalnih pogojev – še ne zavedajoč se dolgoročnih posledic takšne privatizacije – ustanovili svoje zavode, skozi podobno tranzicijo pa so se podala tudi društva, kakršna sta Gledališče Glej ter ŠKUC, in prispeli smo do nevladnega sektorja, kakršnega poznamo danes.

Zahodni vzorec financiranja nevladnih organizacij, ki ga je prevzela samostojna Slovenija, se je še okrepil leta 2003 z uvedbo programskega modela financiranja za izbrane producente, ki bi jim omogočil bolj nemoteno delovanje. Pojasni Katja Praznik.

Tukej notri se je seveda neodvisna scena stalno borila…

V omenjenem obdobju je Ministrstvo za kulturo uvedlo tudi institut strokovnih komisij, ki pa so po mnenju Praznik že od začetka temeljile na nepravični delitvi na javne in zasebne institucije.

Dediščina, ki se je začela odvijat …

Dolgoletni gledališki kritik, teatrolog in predsednik član strokovne komisije za uprizoritvene umetnosti v nevladnem sektorju na Mestni občini Ljubljana, Blaž Lukan, razloži, zakaj je meritokratski koncept strokovnih komisij še vedno smotrn.

Dejstvo je, da ministrstvo nima dovolj strokovnjakov …

V rubriki Intimno s stroko je naša redakcija poročala tudi o spremembi pravilnika o sestavi strokovnih komisij, ki določa, da strokovnjaki k funkciji pristopijo po netransparentnem priporočilu ministra za kulturo. Ali je takšna ubeseditev pravilnika zgolj birokratski žargon ali pa strokovnjake skrbno izbira sam minister, nadaljuje Lukan.

No, to jst sploh ne verjamem, da to minister počne …

Čeprav komisije Ministrstva za kulturo ne odločajo ne o višini razdeljenih sredstev ne o številu njihovih prejemnikov, pa se njihova vloga izkaže za izjemno kočljivo na drugem področju, ki ga predstavi Lukan.

A veš, ti se na podlagi nekega razpisa …

O tem kakšne posledice ima aktualni sistem za delo umetnikov, nadaljujeta Lukan in Praznik.

Zakaj je to kulturna politika …

Skratka, vsa ta meščanska navlaka …

Organizacije in posamezniki, ki stegnejo jezik, pa jih lahko hitro dobijo s šibo. Ker sta na programskem razpisu za uprizoritvene umetnosti, delujoče v nevladnem sektorju, letos brez sredstev ostala denimo dva doma in mednarodno izjemno priznana zavoda, Emanat in Maska, so se pojavila ugibanja, da odločitev strokovne komisije težko interpretiramo kot naključje. Omenjena zavoda sta namreč točno tista, ki sta se v preteklem razpisnem obdobju na prav tako negativno odločbo strokovne komisije pritožila na upravno sodišče. Kot smo v redakciji že poročali, je mnogo zavodov, ki so ostali brez programskega sofinanciranja, zavrnitvene odločbe poslalo v presojo pravnikov, zaradi česar vpogleda vanje nismo dobili. Predstavniki zavodov pa so nam razkrili, da so bile utemeljitve strokovnih komisij v primerjavi s tistimi s prejšnjega programskega razpisa tokrat temeljitejše. Repetitio est mater studiorum. Oblast, ki reče: če ne boš držal jezika za zobmi, se bom tega spomnil, ko bo spet čas za rezanje pogače, je po psihologu Jeanu-Leonu Beauvoisu diktatorska.

V času od januarske objave rezultatov programskih razpisov se je ministrstvo mnogokrat sklicevalo na obstoj drugih razpisov, s pomočjo katerih lahko nevladniki krijejo stroške ustvarjanja. Med njimi so taki vsakoletni projektni razpisi Ministrstva za kulturo – ki so bili za obdobje preteklega koledarskega leta objavljeni že konec leta 2020, za tekoče leto pa jih sploh še ni bilo – poleg tega pa se lahko zavodi na projektne in programske razpise prijavljajo tudi na lokalni ravni. Paradoksalno naravo takšnega dodeljevanja finančnih sredstev pa najhuje občutijo novoustanovljeni zavodi, ki kriterije odmevnosti, nagrajenosti, geografske razpršenosti in referenčnosti poskušajo dosegati na lastne stroške. Težave z usklajevanjem različnih ravni financiranja opiše Hristina Vasić Tomše, umetniška vodja društva za transdisciplinarno gledališče Ex-teater, ustanovljenega leta 2017.

Recimo, če smo financirani s strani MOL-a …

Kakor ste lahko slišale 14. februarja v oddaji Teritorij teatra, lahko nerefleksivno poročanje o rezultatih programskega razpisa vodi v diskurz igre z ničelnim izidom: če je razpisanih mest samo osem in že uveljavljeni zavodi svojega stolčka ne smejo izgubiti, ni dobrodošel nihče nov. Strokovne komisije, ki so zadolžene za podpiranje referenčnih organizacij in umetnikov, so tako postavljene pred odločitev, ali naj podprejo že referenčne umetnike in zavode ali pa naj na njihov račun možnost postati referenčen omogočijo tistim, ki to še niso.

Vasić Tomše pojasni tudi drugo posledico aktualnega sistema financiranja že uveljavljenih zavodov – nepretočnost akterjev, ki lahko dolgoročno ohromi umetniško produkcijo.

Ja to je malo tud podobno v založništvu …

Poleg omenjene paradoksnosti aktualnih procedur, maratona izčrpavanja ustvarjalcev, vse večje tekmovalnosti med producenti, politike strahu in nezmožnosti upora, ki jih lahko naprtimo sistemu financiranja, pa moramo po mnenju Katje Praznik ostati kritični tudi do kulturnih ustvarjalcev.

Pri nas vsak direktor …

Zdi se, da so ustvarjalci v nevladnem sektorju, še posebej umetniki, ujeti med kladivom nenaklonjenega sistema in nakovalom mizernih produkcijskih pogojev. Kakšen pa je možen izhod iz takšne situacije? Praznik in Lukan.

Jst pač mislim, in to še vedno zagovarjam …

Delal sem pred kratkim en pregled …

Kot smo slišali, je slovenska neodvisna scena tudi v zelo nezavidljivih okoliščinah uspela ustvariti mnoge presežke, ki pričajo o njeni vitalnosti in kakovosti. Česar pa ne smemo obravnavati, pozabljajoč na njihove produkcijske stiske. Ministrstvo za kulturo pa pozivamo k večjemu zavedanju dragocenosti in strateškega pomena nevladnega sektorja v javnem interesu, k podpori katerega se je v devetdesetih zakonsko zavezalo.

Čez dober mesec se Sloveniji obetajo državnozborske volitve, ki ob optimističnih napovedih utegnejo pretresti aktualno vladno garnituro, nož za rezanje proračunske pogače pa izročiti primernejšemu kandidatu. Da svojega glasu zatorej ne boste odrekli napačnemu, budno spremljajte frekvenco 89,3 MHz, na kateri smo v iztekajočem se tednu že poročali o programih strank, ki se letos potegujejo za prestižni državnozborski stolček, predvolilne obljube pa bomo še naprej spremljali. Naj zmaga najboljši.

Oddajo je pripravil Metod, lektorirala je Eva, tehnicirala sta Klara O in Arne, brala sem Špela.