Zakliči »stroka«! in denar bo padel z neba
Kulturna politika ne bi mogla obstajati brez svojega natančno razdelanega in namensko vzpostavljenega načina dodeljevanja proračunskih sredstev. Zavoljo boljšega razumevanja, kdo stoji za odločitvami o prejemnikih proračunskih sredstev, smo se v Redakciji za kulturo in humanistične vede odločili, da bomo to zimo podrobneje predstavili strokovne komisije na Ministrstvu za kulturo. Te skupine izbranih strokovnjakov podajajo svoje strokovno mnenje o prejetih prijavah za programske in druge razpise na ministrstvu ter tako vplivajo na življenje in delo vse domače kulture. Današnji Destilator bo kot uvodna oddaja v cikel skušal predstaviti mehanizem strokovnih komisij kot sredstva, s katerim država zagotavlja stalno in malo manj stalno financiranje kulture.
Področje kulturne politike, katere poglavitni del je prav vprašanje javnega financiranja, skoraj v celoti ureja Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi, krajše ZUJIK. Področje kulture se deli na štiri stebre: državni, nevladni, zasebni in ljubiteljski. Javna sredstva za financiranje iz državnega proračuna avtomatično prejemajo zgolj državne institucije – tiste, ki jih je ustanovila ali soustanovila država. To so javni zavodi, na primer Moderna galerija, narodna gledališča, Narodna in univerzitetna knjižnica in Cankarjev dom. Seveda poznamo tudi javne institucije, ki jih upravljajo občine – to so predvsem knjižnice, pogosto tudi razni muzeji in manjša gledališča, v Ljubljani pa lahko naštejemo še Kino Šiška, Kinodvor, Pionirski dom in Slovensko mladinsko gledališče. Ti prejmejo financiranje za svoje delovanje iz občinskega proračuna, torej gre za javno financiranje. Toda ni nujno, da je z javnimi sredstvi financiran tudi kulturni program – občina ali država lahko v zavezujočem financiranju zavoda prispeva zgolj sredstva za delovanje zavoda.
Programsko in projektno financiranje, ki je zagotovljeno zgolj za določeno časovno obdobje, pa je odvisno od vsakoletnih ali petletnih razpisov na Ministrstvu za kulturo. Od takšnega financiranja je odvisen celoten nevladni steber kulture. Pozabiti ne smemo niti na financiranje kulturnih institucij preko državnih agencij, ki delujejo kot odločevalec pri financiranju posameznih področij zaradi njihove specifičnosti. Založništvo se tako financira preko Javne agencije za knjigo, filmske produkcije spadajo pod Slovenski filmski center, za ljubiteljsko kulturo pa naj bi skrbeli na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturno dejavnost. Vsaka od teh agencij ima tudi svoje strokovne komisije, vendar se bomo v tem Destilatorju zaradi obširnosti teme posvetili zgolj financiranju institucij preko Ministrstva za kulturo.
Ministrstvo objavlja letne in večletne razpise za financiranje kulturnega programa. Kulturne institucije se prijavljajo na področne razpise, v tem procesu pa igrajo ključno vlogo strokovne komisije. Njihovi člani in članice na podlagi razpisa presojajo, ali je prijavljeni program v javnem interesu in torej vreden javnega financiranja. Toda najprej se moramo vprašati, kaj so strokovne komisije na Ministrstvu za kulturo in zakaj so pogosto videne kot trn v peti na poti do stabilnega financiranja kulture?
Ministrstvo objavlja letne in večletne razpise za financiranje kulturnega programa. Kulturne institucije se prijavljajo na področne razpise, v tem procesu pa igrajo ključno vlogo strokovne komisije. Njihovi člani in članice na podlagi razpisa presojajo, ali je prijavljeni program v javnem interesu in torej vreden javnega financiranja. Toda najprej se moramo vprašati, kaj so strokovne komisije na Ministrstvu za kulturo in zakaj so pogosto videne kot trn v peti na poti do stabilnega financiranja kulture?
Toda resnična strokovnost komisij in vpetost njihovih članov v področje sta bili vedno problematično vprašanje. Letos je Nacionalni svet za kulturo na notranjem razpisu pri Centru za kreativnost oziroma Muzeju za arhitekturo in oblikovanje naročil primerjalno analizo strokovnih komisij na ministrstvu in v javnih agencijah. V sklopu analize so področje strokovnih komisij proučili s pravnega vidika, opravili polstrukturirane intervjuje z različnimi deležniki v kulturni politiki in naredili statistično analizo članov komisij. Področje kulturne politike in podeljevanja državnih sredstev je sicer pravno primerno urejeno, ugotavljajo avtorji raziskave, vendar lahko v vsaki politiki najdemo tudi prostor za izboljšave. Prav na področju strokovnih komisij so kritike celotnega političnega in strokovnega spektra precej glasne – predvsem zaradi njihove vloge pri dodeljevanju sredstev, saj mora minister njihovo strokovno mnenje upoštevati. Zavrne ga lahko le enkrat, po drugi obravnavi strokovne komisije pa je odločitev dokončna. Svoj pogled na komisije predstavi Jurij Krpan, umetniški vodja Galerije Kapelica in aktiven član Nacionalnega sveta za kulturo.
Analiza Centra za kreativnost je bila opravljena predvsem zaradi iskanja izboljšav, ki bi lahko pomenile bolj transparentno in pravičnejše delovanje komisij. Eden od vidikov, ki so pravno sicer primerno urejeni, lahko pa bi bili tudi izboljšani, je kriterij strokovnosti oziroma kriterij, po katerem so imenovane komisije. Več pove Nejc Avbelj, pravnik in eden izmed avtorjev analize.
Pa vendar je vprašanje pretirane prisotnosti kriterijev za člane strokovnih komisij še kako prisotno. Po eni strani bi želeli, da bi o dodeljevanju sredstev odločali ljudje, ki se na področje najbolje spoznajo, vendar je vprašljivo, ali bi lahko v zakonodaji jasneje določili kriterije za imenovanje članov komisij na ministrstvu. Tudi na drugih ministrstvih imajo namreč primerljive strokovne komisije, ki imajo podobno široke opredelitve kriterijev za imenovanje članov. Toda na področju kulture bi lahko o komisijah razmišljali tudi drugače, pojasni Avbelj.
Zaradi vse večje nujnosti izboljšav na tem področju, ki je ključno za financiranje kulturnega sektorja, so vse glasnejši tudi klici po dialogu. Prav zato naj bi se v prihodnjih mesecih oblikovala dialoška skupina s predstavniki prejemnikov proračunskih sredstev in ministrstva, ki bo skušala oblikovati uresničljive predloge za izboljšave obstoječega sistema. Obenem so v Nacionalnem svetu za kulturo pri avtorjih omenjene raziskave naročili oblikovanje primerjalne analize urejenosti področja v drugih državah Evropske unije.
Že v raziskavi, ki jo je opravil MAO, so podani nekateri predlogi za izboljšave. Poleg možnih sprememb vrednotenja kompetenc strokovnjakov, ki postanejo člani komisij, so intervjuvanci izpostavili tudi nekatere predloge za spremembe v samem postopku odločanja in dela komisij. Več o predlogih za izboljšave pove Anja Zorko, ena izmed avtoric raziskave področja.
Predvsem pa lahko pričakujemo spremembe v razpisnem postopku. Glede na evropske projektne razpise so naši nekoliko zastareli, na kar opozarja tudi Jurij Krpan.
Strokovne komisije so pri nas sestavljene iz treh, petih ali sedmih članov. Tako naj bi bilo zagotovljeno, da bodo v njih strokovnjaki, ki se na posameznem področju ukvarjajo z različnimi rečmi. Takšna ureditev torej skuša zagotoviti celostno poznavanje področja, o katerem komisija nato odloča, kar je pri nas mogoče predvsem zaradi majhnosti prostora. Toda prav majhnost in dejstvo, da se člani komisij in prijavitelji pogosto precej dobro poznajo, sta za kritike komisij moteča. Poleg tega lahko odločanje za zaprtimi vrati vzbuja občutek netransparentnosti. Krpan predstavi možno rešitev te težave pri ocenjevanju prejetih prijav na razpise.
Krpan meni, da bi z dodatno možnostjo pojasnitve programa dokaj zlahka razrešili nekatere težave, ki se pojavljajo pri trenutnem načinu ocenjevanja prispelih prijav. Poleg tega bi bilo dejstvo, da strokovnjaki posamezne strokovne komisije dobro poznajo predvsem eno področje, manj problematično, saj bi lahko s predstavitvami bolje spoznali tudi manj znana. Krpan navede še eno možno rešitev, kako se znebiti nelagodnega občutka, da se pri ocenjevanju za zaprtimi vrati nekaterim godi krivica.
Financiranje kulturnih programov tako državnih kot tudi nevladnih institucij je osnovna naloga kulturne politike. Toda v zdajšnjem sistemu manjka prepotrebna kontinuiteta, ki bi zagotavljala koherentno daljnovidno kulturno politiko. Vsakoletno podeljevanje sredstev institucijam, katerih delovanje postane odvisno od odločitve in sestave komisije, ni vzdržno za kulturni prostor, ki se spreminja s hitrimi menjavami celotnih komisij in njihovih odločitev. Daljnovidnosti v kulturni politiki tako formalno ni. Deloma tudi zato, ker je v zadnjih letih manjkal osnovni dokument, ki predstavlja strateško osnovo in utemeljitev za financiranje kulturnih programov.
Nacionalni program za kulturo, krajše NPK, pripravi seznam želja s smernicami za obdobje najmanj osmih, priložen akcijski načrt pa za obdobje vsaj štirih let. Prav v prihodnjih mesecih lahko pričakujemo, da bo sprejet NPK za obdobje med letoma 2021 in 2028, ki je prišel z nekoliko zamude, predvsem zaradi epidemije. Nacionalnega programa za kulturo zadnjih pet let nismo imeli, zato bi težko rekli, da je zagotavljal določeno kontinuiteto v kulturni politiki. Delo strokovnih komisij v NPK morda res ni opredeljeno, vendar NPK opredeljuje javni interes. Ta pa velja vsaj za osnovni smerokaz, ko govorimo o financiranju kulturnih institucij. Več o trenutnem osnutku nacionalnega programa za kulturo pove Krpan.
Strokovne komisije naj bi sledile krovnim usmeritvam NPK v okviru določenih namenskih sredstev v vsakoletnem proračunu. Ampak tudi komisije ne morejo vzdrževati določene kontinuitete v kulturni politiki. Menjave članov strokovnih komisij so pogoste, kar velikokrat ovira njihovo nemoteno delo. Izsledke o tem vidiku dela strokovnih komisij pojasni Nejc Avbelj.
Predlagana izboljšava bi tako po eni strani zagotovila kontinuirano, nemoteno izvajanje kulturne politike, po drugi strani pa dopušča prihod novih obrazov v komisije in s tem nov, svež pogled na ocenjevanje prispelih programov in projektov. S tem bi lahko bilo tudi preprečeno pretirano stagniranje na funkciji. Člani strokovnih komisij veljajo za varuhe javnega interesa v kulturi, saj so tisti, ki so na koncu odločilni pri vprašanju, kdo bo prejel finančno podporo za svoje delovanje in kdo ne. Toda kaj sploh je javni interes, ta tako ključen, pa vendar na videz prazen pojem kulturne politike? Svoje razumevanje termina predstavi Krpan.
Šele z opredelitvijo javnega interesa države kot tisto, kar bo podprto kot kultura, lahko govorimo o tem, kdo si zasluži javno financiranje, če država ni soustanoviteljica zavoda. Brez jasne opredelitve javnega interesa v nacionalnem programu za kulturo je povsem vseeno, na kakšen način delujejo komisije in katere izboljšave bi lahko uvedli v sistem razpisnega financiranja. Strokovnjaki, ki sedijo v strokovnih komisijah, sledijo lastni strokovni presoji, vendar mora biti ta usklajena z odlokom, ki ga sprejme državni zbor. V sistemu javnega financiranja kulture pač ni pomembna izvirnost posameznega programa, če ta ne sledi interesom države, ki denar zagotavlja. Vprašljivo pa je, ali je interes države za kulturo usklajen s siceršnjim napredovanjem realnega kulturnega delovanja pri nas in drugod.
Pisala je Tina. Lektorirala je Nataša. Tehniciral je , brala sva in Rasto in Pia.
_____________________
Naslovna slika: Tina Ocvirk
Dodaj komentar
Komentiraj