Živi mrtveci

Živi mrtveci

Recenzija dogodka
25. 12. 2014 - 13.00

Sumim, da boste še mnogo slišali o protezah, multiplih, in o neki genetični moči diferenciacije, ki se vrši med njimi. Ti pojmi so sami po sebi sicer povsem nerazumljivi, a jim postfordijski svet kapitalizma začuda nudi zadostno mero navezav, da jih lahko razumemo tudi brez globljega teoretskega poznavanja.

K tej misli nas nagovarja tudi razstava Nevromat Lenke Đorojević in Mateja Stupice, ki bo na ogled v MOTA točki vse do 16. januarja. Lahko bi rekel, da je razveseljivo videti razstavo, ki je polna teoretskih in literarnih navezav, a se ne zadovolji z njihovo golo prezentacijo ali reprezentacijo. Ne zadovolji se z upodabljanjem nečesa, kar je v isti formi naumil že nekdo drug. Skratka, z nekim umetniškim recikliranjem, ki intentdirane perspektive nikoli docela ne zajame, kaj šele spremeni ali predrugači.

O tem pričajo že razstavljene knjižice. Pravzaprav kar knjige, saj niso s svojimi debelimi platnicami iz vlitega mavca prav nič majhne. Zanje je mogoče reči, da se igrajo s fetišizacijo trde vezave, na katero stavi knjižni trg, in jo na ta način pripeljejo do absurda.

Njihove strani so polne skic, teoretskih zasnov in okleščenih citatov, ki nudijo skupaj s fotografijami končnih razstavnih artefaktov kolaž navezav in miselnih zasnov, s katerimi sta avtorja želela razkleniti lasten ustvarjalni proces. Knjige so zato dela zase in jih ne moremo brati kot kakšen vodič po razstavi. Teoretske in literarne navezave so rabljene preveč posredno, hermetično; kot zasnove, na katerih se misel šele začne.

Teži knjig s platnicami iz vlitega mavca pa se zoperstavlja netelesen oziroma kar spektralni značaj avdio knjig, ki jih je mogoče predvajati na telefonskih aparatih, modificiranih za to nalogo. Preverjanje stika pri tej rabi telefona nenadoma ni več potrebno. Ni nobenega 'halo-halo'. Predvajani govor je enosmeren in neodziven, zaradi česar umanjka fatična funkcija jezika.

Z aparatov, starih kakšno desetletje ali dve, se tako predvajajo posnetki branih odlomkov iz del Danila Harmsa. Njegovo absurdistično pisanje se trasira v sedanjost kot fantom, ki nam ne pusti, da bi lahko že opravili z njim; ga pozabili. To mu uspeva ravno z ohišjem telefona, ki ga je čas že povozil, a zaradi tega nič manj ne simbolizira današnjega kognitariata. Torej ravno s tem paradoksom živih mrtvecev oziroma fenomenom preminulosti ali smrti, ki se onstran nostalgije kaže še kot povsem živa in aktualna.

To me pripelje tudi k osrednjemu delu razstave. K postavitvi oziroma kar vzpostavitvi pisarniškega okolja, v katerem ni več mogoče zaslediti nobene sledi življenja. Pri tem se sicer sprašujem, ali jo je kdaj sploh bilo? Ali ni pisarniško okolje že samo po sebi oropano življenja? To je vprašanje, ki ga igrivo prevprašuje že sama postavitev, a se pri tem na srečo ne ustavi.

Pisarniška omizja so prav tako kot že omenjene knjige narejena iz vlivkov mavca. Njihova belina in krhkost pričata o nekakšni idealiteti, oropani umazane kontingence. Na stolih tako ni sledi sedečih riti, na mizi ni fotografij delavčevih družinskih članov in računalniško omizje ni personificirano. Pisarna je le čista reprodukcija, odlitek preteklosti, ki ga je najverjetneje nadomestilo delo od doma ali oblike 'co-working' prostorov, ki se trudijo izzivati arhitekturno zasnovo tradicionalnega pisarniškega okolja.

Na čelu omizij je postavljen klavir, ki služi kot nekakšen vmesnik postavitve. Njegove tipke so zvezane s kovinskimi konstrukti, ki se kot tujki raztezajo nad pisarniško opremo in katerih funkcija se razkrije šele, ko jim obrnemo hrbet. Ko jih odslovimo kot nepomembne in se raje sprehodimo do klavirja. Že prvi pritisk na eno izmed klavirskih tipk namreč sproži gibanje odslovljenih konstruktov, ki udrihajo po predmetih iz mavca in ustvarjajo za našimi hrbti pisarniški hrup.

Kovinski konstrukti se tako razkrijejo kot proteze. Kot avtomatizirani gibi delavcev, ki jih sicer ni več v pisarni, toda sledi njihovega vsakodnevnega delovanja ostajajo. Pisarna je tako prizorišče nove telesnosti: virtualne telesnosti. Telesnost, ki hropi izza naših hrbtov in rahlja – včasih tudi zlomi – pisarniško pohištvo ter realnost, ki jo to pohištvo predstavlja.

Pri tem se postavljata dve vprašanji. Najprej, kako daleč seže človekovo telo? Kako to zavzema oziroma teritorializira prostor, v katerega se podaja - v katerem živi? Kaj sploh napravi iz nekega prostora pisarno? Nato pa tudi, kaj se s tem prostorom ali teritorijem enkrat zgodi, ko človek odide; ko njegovega organskega telesa več ni tam? Ali se takrat teritorij razpusti? Postane okolje le še prazen, nevtralen prostor? Je pisarna brez ljudi sploh še pisarna?

Hrup, ki se izvaja za obiskovalčevem hrbtom, priča o paradoksu brezosebne subjektivnosti. O telesu, ki se reši subjekta, individualitete in se v praznini oziroma izčiščenosti pisarniškega prostora javlja podobno kot prej omenjeni fantom Daniila Harmsa. Je tisti paradoksni preostanek ali nematerialna telesnost; živi mrtvec, ki nas sili k premisleku, kaj pomeni prihodnost za nas, za naša telesa, za naše identitete.

V tem smislu je razstava Nevromat uspeh. Ne loti se utelešenja kakšnega koncepta, kot je Deleuzov koncept 'telesa brez organov', pač pa raje ustvari problem, ki morda tiči za tem konceptom. Ustvari izkušnjo prostora, ki daje misliti.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.