"Jasno smo povedali, da je to dada razstava. Dada ni nikdar trdila, da ima kakšno vezo z umetnostjo, če pa javnost meša to dvoje, to ni naša krivda. ", Max Ernst

 

Že pred odhodom na razstavo Celo za "DADA" je čas preabstrakten si v spomin prikličem dela historijskih dadaistov Hansa Arpa, Marcela Duchampa, Hannah Höch, Francisa Picabie, Mana Raya. Anti-umetniški predmeti ali vsaj anti-jezični elementi so obeleževali avantgardno smer v začetku 20. stoletja. Njen začetek imamo iskati v dogodkih in krogu okoli Cabareta Voltaire v Zurichu. Od Zuricha preko Parisa, Kolna, Berlina, New Yorka, pa vse do Zagreba z Draganom Aleksićem in časopisom Dada-Jok, so se razvijale Dadaistične tendence. Napad na jezik, anti-poezija, destrukcija, ironija in ready-made objekti, so obeležili avantgardno smer, ki je danes splošno znana.

Kako se do enega ključnih preobratov v zgodovini moderne umetnosti postavlja mariborska razstava, na kateri sodelujejo sodobni dadaisti iz Nemčije, Francije, Rusije, Finske? Iz katere pozicije izhaja razstava in zakaj se nanaša na dadaizem iz začetka stoletja?

V UGM Studiju obiskovalce bombardirajo napisi: "Even for "DADA" time is to abstract", "Before dada was there there was dada", "Everything is Nothink", "Ein kunstler der kein dutsch kann ist kein kunstler", pri čemer je zadnja izjava parafraza Stilinovićevega dela: "An artist who can not speak English is no artist". Še en skrit napis "Dada is everything" je reproduciran kot fotografija na dveh zastavah, iznad katerih simultano bijejo tri ure, različne so zgolj po letih 1915, 2115, 2015. Tako prostor bele kocke UGM Studija uničujejo napisi, beseda dada pa je tolikokrat omenjena, da že v tem prostoru postaja izčrpana.

Drugi del razstave se nadaljuje v zatemnjenem spodnjem prostoru, stopnišče pa obkroža ograja z napisom "You and 59 other people like this". Premikanje po prostoru je omejeno in usmerjeno s pomičnim trakom in stebrički, ki se koristijo na letališčih in v drugih velikih čakalnicah. Brezsmiselni labirint vodi obiskovalce od dela do dela, kot da bi se nahajali v ogromnem svetovnem muzeju, kjer je potrebna dodatna zaščita zavoljo prevelike gneče. Tudi tukaj je prisotno nenehno ponavljanje besede dada, kot da so umetniki odgovorili na zadano temo dadaizma brez prevelikega razmišljanja. Na primer video dadaing aludira na upload in download dade. Banana telefon, tridimenzionalna skulptura iz napisa dada ali črna rubikova kocka bi morda v nekem drugem stoletju delovali provokativno, tukaj pa so zgolj izpraznjena bistva.

Navkljub temu, da so dela predstavljena kot umetniški objekti, delujejo kot rekviziti, katerih edini smisel je izvedba razstave. Še več, manjkajo jim namreč podpisi, saj so imena nemških dadaistov, mlade finske umetnice Viivi Tarik in Američana ter Rusa brez jasne povezave s posameznimi deli ločeno napisana na steni. S tem se ignorira vrednost podpisanega dela, ločena imena pa delujejo kot samostojna entiteta. Mogoče se ključ skriva v primeru dela L'oeil cacodylate iz začetka 20. stoletja. Čeprav je delo pripisano Francisu Picabiju, je kolaborativni portret, saj vsebuje številne eufizme, kolaže, fraze, fotomontaže in podpise protagonistov dade. Naravnost tako kot Picabia, mariborska razstava dekonstruira avtorstvo, z razliko, da gre pri slednji za fiktivne avtorje, pri čemer se nam ni čuditi, da njihova dela delujejo kot rekviziti v postavitvi razstave. Tako je mlada finska umetnica Viivi Tarik samo ena od umetniških osebnosti, katere pooseblja mariborska umetnica Nataša Berk. Pravzaprav je ona avtorica razstave.

V svoji praksi Nataša Berk pogosto poseže po različnih identitetah, preko katerih deluje znotraj polja umetnosti, na primer kot Mojca Lešnik, udeleženka tečaja za kustuse sodobne umetnosti, glasbenica Hildegard Stein ali preprodajalka z umetninami Tito van Jeloevsen. Tak postopek se lahko razume kot ironično koriščenje lastne pozicije umetnice za zapeljevanje publike o lastni družbeni identiteti umetnice. Med drugim je vprašanje statusa umetniškega dela prisotno tudi pri Duchampovem podpisovanju slavne Fontane, kjer se podpiše pod psevdonimom R. Mutt. Omenila bi tudi primer Gorana Đorđevića, ki se ukvarja s pojmi avtorstva, statusa in vrednosti umetniškega dela skozi kopiranje del posameznih avantgardnih umetnikov, kot tudi zgodovinskih osebnosti, na primer Walterja Benjamina.

Za razliko od Đorđevića, ki v popolnosti izvaja novo identiteto, Nataša Berk na razstavi Celo za "DADA" je čas preabstrakten še vedno pušča prostor obiskovalcu, da prepozna njen podpis. Primer je v zgornjem prostoru UGM Studija, kjer se ob razstavljenem delu pojavljata dva imena, ki sta tretirana na drugačen način, saj sta še vedno na nalepki, ki jo je potrebno namestiti in se zato čitata obrnjeni na glavo. Imeni sta Nataše Berk in producent razstave Dejan Pestotnik. Dejanje skritega, a še vedno prisotnega, podpisovanja dela priča o veljavnosti avtorstva za umetnico, čeprav svojo umetniško prakso odreja fiktivnim identitetam. Te niso rezultat detaljnjega raziskovanja, temveč so splošen prikaz, katerega smisel je komentar ali celo kritika umetniškega sistema, ki pa jo je zavoljo njene površnosti nemogoče jemati resno.