Dvaintrideseti grafični bienale je postregel z nenavadnim načinom izbora umetnikov. Namreč snovalci razstave, vodstvo MGLC-ja, so se odločili, da v tokratni ediciji ne bodo rekrutirali kakšnega srednje znanega kuratorja, ki bi napisal nek povprečen manifest in določil osrednjo temo razstave. Postopka izbire udeležencev razstave so se lotili popolnoma drugače: zadnjih pet zmagovalcem bienala so pozvali, naj izberejo po enega umetnika, nato pa so ti določili naslednjih pet in tako naprej v petih krogih. Prišli so do končne številke sedemindvajsetih umetnikov, ki sodelujejo na letošnjem grafičnem bienalu v Ljubljani, a brez posegov kuratorjev vseeno ni šlo, saj je bil imenovan devetčlanski bienalski kolegij, ki je usmerjal postavljanje razstave.

Do te odločitve je morda prišlo tudi zaradi slabih izkušenj, ki so jih imeli z Angležinjo Nicole Lees, kuratorko prejšnjega bienala, morda pa preprosto zaradi finančnih sredstev, saj tudi spremnega kataloga niso izdali. Dobili smo le dve krajši zgibanki, Bienalnik in Kratek vodič, kar pa lahko samo pozdravimo, saj v njima ne najdemo predolgih filozofskih esejev in premišljevanj, ki jih malokdo dejansko bere, ampak le ključne podatke o razstavi in umetnikih. Poglejmo si daljši citat s spletne strani MGLC-ja, v katerem so snovalci obrazložili svojo odločitev za tovrsten izbor.

»S tem je postavila 32. izdaja bienala za svojo izhodiščno točko transgresivni moment, ki meri na radikalno preoblikovanje – ne le vsebine dogodka, ampak tudi njegove strukture. To nakazuje že naslov, Kriterij rojstva, ki namiguje na pesem modernističnega pesnika Jureta Detele – pesem, ki je ponudila impulz za samorefleksijo, kakršne se je lotil bienale. Ali z drugimi besedami, celo kadar 32. grafični bienale zavrača okvir tematske razstave, izhaja iz pesmi, vendar take, ki razstavi ne ponuja vodilne teme, ampak s svojim radikalnim preizpraševanjem vseh polarnosti kliče po prelomu. Prelom, ki ga vpelje pesem Jureta Detele, odzvanja v rizomski strukturi letošnjega bienala, ki – brez osrednje figure kuratorja – namesto tega deluje kot entiteta, ki proizvaja samo sebe.«

Očitno je, da so snovalci kljub želji po izstopanju iz prevladujočih struktur razstavljanja sodobne umetnosti ostali trdno vpeti v njeno visokoleteče in pompozno besedišče. Kakorkoli že, verjetno je iluzorno pričakovati, da bo z odstranitvijo v zadnjem času malček nepopularnega lika kuratorja prišlo do kataklizmičnega premika v delovanju institucije, ki jo poznamo po imenu mednarodna razstava sodobne umetnosti. Večino del na bienalu so vseeno proizvedli umetniki, ki so se tekom let ustvarjalnega življenja popolnoma navzeli zahtev globalnega »art« sveta – njegov specifičen način delovanja so dobesedno ponotranjili, zato se držijo njegovih pravil tudi ob odsotnosti osrednjega kuratorja. Ne smemo pozabiti, da so prav kuratorji največkrat spodbujali raznovrstnost umetniške produkcije. Skoraj vedno so osrednjo temo razstave opredelili izredno široko, zaradi česar so nanjo lahko uvrstili praktično karkoli, zato trkanje po prsih s »prelomnostjo« ali »radikalnostjo« v najboljšem primeru izzveni naivno, v najslabšem pa naduto.

Za natančnejšo obravnavo posameznih umetniških del v tej kritiki na žalost ni prostora, a verjamete mi lahko, da nikakor ne izstopajo iz standardnih okvirjev sodobne umetnosti. Še več, na las so podobna tistim, na katere naletimo na razstavah s klasičnim »one man band« kuratorjem.

Kljub vsemu pa ne smemo zanemariti prizadevanja ustvarjalcev bienala, ki so pri svojem delu resnično hoteli izstopiti iz ustaljenih shem tovrstnih razstav. Najprej je tu naslonitev na pesem Jureta Detele, ki ga zaradi njegove brezkompromisne življenjske drže nikakor ne moremo povezati z miselnim horizontom današnjega sveta sodobne umetnosti; spremljevalni program, kot so najrazličnejše delavnice, filmi, literarni dogodki in koncerti, so na tovrstnih razstavah sicer stalnica, a ena izmed delavnic posebej izstopa, saj je namenjena »socialnointegracijskemu« druženju mladih iz azilnega doma z drugimi mladimi, kakor so zapisali v Bienalniku. Pomenljivo je, da so s tem na letošnji program vključili umetnosti tuje dejavnosti, s čimer so prestopili navidezno mejo med njo in družbo, kar seveda niso storili prvi, vseeno pa so nas pripeljali do vprašanja, kaj dandanes sploh pričakujemo od umetnosti? Je njena naloga socialne narave, pričakujemo od nje celo konkretne politične akcije? V tej kritiki na tovrstne zagate seveda ne bomo ponudili odgovorov, a rahljanje meje umetniškega je vsekakor dobrodošlo v današnjem zaprašenem svetu sodobne umetnosti.

Naj za konec namenim še besedo ali dve zgodovini in predvsem možnostim za razvoj, ki jih ima ljubljanski grafični bienale kot institucija. Tekom zadnjih petnajstih let smo v slovenskih medijih velikokrat lahko slišali, da gre vendar za razstavo grafike, za božjo voljo!, ne pa videov, preformansov ali multimedijskih inštalacij! V poplavi člankov na to temo sem nekje zasledil besede - na žalost se avtorja oz. avtorice ne spominjam več -, da je bila grafika v 60', 70' in 80' zaradi različnih razlogov zelo aktualen medij s specifičnim nabojem, ki ga, vsaj v našem prostoru, lahko povezujemo celo s partizansko umetnostjo. Tega je z leti pač izgubila, zato so ustvarjalci razstave iskali sveže možnosti, s katerimi bi nagovorili novo družbeno realnost.

Sam bi tej misli dodal: kakor je grafika ob poplavi podob iz vsakdanjega življenja nekje v 90' izgubila omenjen naboj, ga je že pred časom tudi sodobna umetnost, kakor jo poznamo danes. Zato mislim, da morajo snovalci našega edinega grafičnega bienala, pač v skladu z izraženimi željami o »prelomnosti« in »radikalnosti«, zopet začeti iskati nove poti, ki ne bi bile zamejene z estetskimi in vsebinskimi značilnostmi sorodnih razstava z Zahoda, ampak bi, nasprotno, odpirale nove možnosti dostopanja do umetnosti in drugih težavnih vprašanj našega časa. Način izbora letošnjih umetnikov, in veliko dogajanja izven polja likovne umetnosti, je nedvomno korak v pravo smer.

Fine umetnosti je spisal Klemen Kordež.