Na predvečer Prešernovega dne se je v Galeriji Vžigalica, v sodelovanju z družino Marcela Valentinija in Muzejem slovenske policije, odprla razstava Originalni ponaredki. Razstavljena so dela postojnskega slikarja Marka Premrla, bolje poznanega pod psevdonimom Marcel Valentini, najverjetneje edinega slovenskega umetnika, ki je bil kazensko preganjan zaradi ponarejanja umetnin.

Valentini je študij slikarstva začel v osemdesetih letih na zasebni akademiji v Milanu, kasneje pa nadaljeval na akademiji Brera. Med študijem je spoznal italijanskega poslovneža Daniela Dondèja, ki ga je povabil v skupino kopistov starih mojstrov, Musée Imaginaire. Po izkušnji na italijanskih tleh je Valentini poskušal poslovni model trgovine s tako imenovanimi legalnimi ponaredki prenesti tudi na domača tla. Skupina kopistov pod njegovim vodstvom je do leta 1994 pod imenom Agla Art delovala v Postojni. Izdelovali so kopije kanonskih del slikarjev kot so van Gogh, Modigliani, Gauguin, Degas in drugih ter jih legalno prodajali. Kupec je ob prodaji tako prejel certifikat, platna pa so bila označena z voščenimi pečati, podpisi in žigi na podokvirjih slik, kar naj bi preprečevalo nadaljnjo preprodajo ponarejenih del kot originalov.

V treh prostorih galerije Vžigalica so poleg Valentinijevih kopij razstavljena tudi dela iz njegovega osebnega opusa, ki sama po sebi niso nič posebnega. Na marsikaterem platnu je izviren motiv, slog pa posnema katerega od mojstrov, ki jih je Valentini kopiral. Druga pa zaznamuje njegov lasten in oseben slikarski izraz ‒ rahlo kičasta mešanica abstraktnih, vitrajem podobnih barvnih ploskev in realističnih podob ter portretov.

V levem krilu galerije so razstavljene kopije, zaznamovane so z dvojno napisno tablo ‒ na eni strani so podatki o originalu, na drugi o kopiji. Dva legalna ponaredka sta v prostor postavljena na samostoječih stojalih, tako da je obiskovalcu z zadnje strani dela omogočen podroben vpogled v način signiranja in markiranja kopij kot legalnih. Valentinijeve kopije se nikakor ne poskušajo pretvarjati, da so originali, saj se že formati platen, ki jih je uporabljal kopist razlikujejo od formatov originalov. Prednjačijo kopije ikoničnih del zahodnoevropskega slikarstva, na primer kopija van Goghove Kavarniške terase ponoči ali pa Degasovih balerin. Kopije so sama po sebi učinkovite in kvalitetne. Izdelane so pozorno in tehnično dovršeno, saj je Valentini pri svojem delu uporabljal tehnike čim bližje tistim, ki so bile uporabljene pri izdelavi originala.

Razstavljena dela bi lahko kaj hitro prelisičila neuko oko. Vendar pri obiskovalki ne vzbudijo čustvenega odziva ‒ motive že predobro pozna. Bolj ali manj kvalitetne replike teh svetovno znanih del je dandanes možno za bolj ali manj napihnjeno ceno kupiti v skoraj vsaki trgovinici s spominki, pa naj bo to van Gogh v Parizu ali Klimt na Dunaju. Izstopajoče delo na razstavi pa je po svojem motivu in avtorju izvirnika nedvomno zimska slika iz serije Križanke paradnega konja slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča. Original je danes del zasebne zbirke, skrit očem širše javnosti. Narodna galerija ima v svoji zbirki Križanke jeseni, Narodni muzej pa se kiti s Križankami pozimi (sveži sneg). Druge Jakopičeve Križanke so svoj dom našle po domačih in tujih zasebnih zbirkah.

Pogled na kopijo Križank v Vžigalici je nadrealističen. Po eni strani presenetljiva in skrajna ranljivost slike na samostoječen podstavku sredi prostora, ravno nasprotno od nedotakljivosti Jakopičevih Križank v Narodni galeriji in Narodnem muzeju. In po drugi strani občutek nenavadne bližine nekemu skorajda svetemu koščku slovenskega slikarskega kanona. Vendar je magičen vtis fejk Jakopiča hipen. Zamenjajo ga vprašanja zakaj Jakopič, komu Jakopič, kam Jakopič?

Dela slovenskih impresionistov se pojavljajo tako na tujem kot na domačem trgu, cene za njihova platna pa se trenutno gibajo nekje okoli 50.000 evrov. Z nekaj sreče je nakup možen v prodajnih galerijah, kot je na primer Sloart, ki provinienco in avtentičnost dela načeloma preverijo, včasih pa se impresionisti na trg prikradejo tudi prek kakšne alternativne spletne strani. Na portalu Bolha se vsake toliko avtodelom in Bagat šivalnim strojem ob boku prikaže kakšno obskurno impresionistično platno z zelo vprašljivo provinienco. Pred leti naj bi se na Ebayu celo prodajalo domnevno delo Matije Jame, ki je bilo po končani licitaciji prodano za pičlih 405 evrov.

Čeprav trg torej obstaja, je še kar boren. Prave motivacije za kopije slovenskih avtorjev torej ni. Kdor ima denar, ki je potreben za nakup kopije, bi z le malo odrekanja lahko prišel tudi do originala … Komu so kopije slovenskih impresionistov sploh zanimive? Ciljna publika legalnih ponaredkov najverjetneje ni peščica strastnih zbirateljev, ampak malomeščani, ki v svojih staromeščanskih stanovanjih v centru Ljubljane vseeno želijo nekaj, kar je blizu Jakopiču, ki ga niso podedovali, tistih nekaj tisočakov za original pa bi raje porabili za počitnice na Brionih. Ljubezen do impresionizma je verjetno manj pomembna od potrebe po majhnih luksuzih, ki neizkušene oči lastnikovih gostov kaj hitro pretentajo kot čisto tapravi Jakopiči.

Prav štiri kopije Riharda Jakopiča so leta 2004 Valentiniju prinesle njegov razvpiti status edinega ponarejevalca slik, ki je v Republiki Sloveniji doživel kazenski pregon s sodnim epilogom. Valentini je poslovnežu Zvonetu Taljatu, lastniku danes že davno izginule ljubljanske Galerije Isis prodal štiri Jakopičeva platna. Valentini je trdil, da so bila pristna in da je Taljat avtentične Jakopiče kar sam zamenjal s ponaredki. Predajanje štafetne palice kdo je tisti, pravi ponarejevalec se je pred izrekom sodbe zaključila z Valentinijevo smrtjo leta 2008, za goljufijo pa je bil kljub vsemu obsojen član slikarjeve družine.

Razstava Originalni ponaredki kot prva Vžigaličina razstava leta 2023 kot skoraj preveč popolno naključje grenko spominja na škandalozno napoved razstave v Narodnem muzeju, kjer bi naj družina Boljkovac predstavila svojo zasebno zbirko del Pabla Picassa, Joana Mirója, Paula Cezanna in drugih. Še pred otvoritvijo se je izkazalo, da so slike le kup preočitnih ponaredkov. Tako smo v dobrega pol leta v Ljubljani priča dvema razstavama. Prvi, katere lažnive noge so bile veliko prekratke in drugi, ki svoje lažnive noge kaže s ponosom. Obe sta v medijih vzbudili zgražanje. Prva s strani strokovne javnosti, druga pa s strani tiste javnosti, ki se raje oklepa ideje o svetosti likovnega dela in avtorja. Posledično pa tudi zbirateljem pripisujejo skorajšnjo svetniškost, ter se izogibajo diskurzu o kopistiki kot delu slovenskega umetnostnega sistema, ki se ga le redko omenja v medijih.

Kuratorja galerije Vžigalica Jani Pirnat in Julija Hoda sta z didaktičnimi pristopi muzealizirala Valentinijeve kopije. Razstava je veliko bolj podobna muzejski postavitvi, z arhivskim gradivom, klipingi časopisnih novic o Valentiniju, pečati uporabljenimi za žigosanje ponaredkov ter učinkovitimi dvojnimi napisnimi tablami, ki spremljajo kopije. Kopije tako niso le prikaz zmožnosti kvalitetnega kopista, ampak tudi orodje za preizpraševanju ideje originala, ponaredka, replike in navsezadnje avtorstva.

Ponarejala se je Neža Vengust.

Naslovna slika: avtorica teksta.