V Cukrarni se je v začetku marca otvorila razstava Vračanje pogleda. Skupinska razstava, ki s predstavljenimi deli prostorsko in časovno zajema obdobje samostojne države, je pregled umetniških praks skoraj šestdesetih umetnic ali ženskih umetniških kolektivov.

Kljub konceptualno zastavljenemu naslovu, ki se ozira na delo Načini gledanja znamenitega Johna Bergerja, razstava precej očitno deluje kot popis določenega obdobja in temu primerno gledalca popelje v tematsko ter stilsko zelo raznovrsten mozaik del. Ta se razprostirajo po dveh nadstropjih, torej štirih sobah razstavnih prostorov Cukrarne. Prav zaradi izredno velikega števila predstavljenih umetnic se ti izkažejo za relativno majhno površino, obenem pa se kot dobra odločitev izkaže, da so mnoge umetnice performativnih praks uvrščene v spremljevalni program, ki bo v naslednjih mesecih potekal v živo.

Tako obsežnega beleženja ženskih umetnic doslej še nismo bili deležni. Že samo zato je takšna razstava pomembna tudi kot povod širšega umetniškega diskurza. Katalog, ki izide ob razstavi, pa nima zgolj obstranske vrednosti, temveč je tiskani dokument, ki beleži pomembni del umetnostne zgodovine.

Toda postavitve velikih skupinskih razstav zahtevajo svojevrstno obravnavo. Namesto vrednotenja posameznih del je treba premisliti, kako posamezni elementi skupaj gradijo osrednjo idejo. Kustosinje Mara Anjoli Vujić, Alenka Gregorič, Mateja Podlesnik in Alenka Trebušak so na novinarski konferenci napovedale štiri tematske sklope, ki naj bi gledalcu pomagali dela konceptualno brati in jih med sabo povezovati. Dela so razdelile na tista, ki se osredotočajo na urbano in naravno krajino, telo oziroma figuro, na umetnostni sistem in na družbeno politično okolje. Pot med deli je premišljeno dizajnirana in naj bi kar najbolje poudarila povezave med avtoricami. S številnimi diagonalami in koti narekuje pogledu gibanje in smeri. Stene zamejijo območja določenih del, kar ustreza preglednosti, prostori se odpirajo postopoma. Obljubljeni štirje tematski sklopi sicer razočarajo – ker niso nikjer navedeni, so tiste bolj specifične teme prepuščene ugibanju pogosto laičnega gledalca, kar je težavna naloga. Izjemoma se močno in uspešno zaokroženo izkaže polje raziskovalnih del, ki se nahajajo na presečišču umetnosti z znanostjo. V splošnem pa je gledalec prepuščen množici del, ki jih ob nareku naslova lahko umesti zgolj v kompleksno temo prevpraševanja identitete spola.

Na razstavah, katerih nabor predstavljenih umetnikov služi kot pregled izjemno široke tematike, se kaj hitro porodi vprašanje izbora. Uvodna beseda sicer navaja, da so kuratorke izbrale marsikatero delo, ki velja za referenčni zgled določenega časa ali pa je pionirsko v avtorskih pristopih in izvedbi, a so se tudi same počutile dolžne omeniti, da »določene teme in mediji na razstavi niso dobili svojega prostora, ker jih je preprosto preveč«. Verjetno bo vsak, ki vsaj malo pozna slovensko umetnostno prizorišče, našel ime, ki res ne bi smelo manjkati. Kaj pa dela Mojce Senegačnik, Alenke Gerlovič in Adriane Maraž? Pa odsotnih mlajših predstavnic izredno močnega področja grafike – Urške Alič, Helene Tahir, Sonje Vulpes in mnogih drugih? Potemtakem se lahko vprašamo tudi, zakaj Lea Culetto s svojim relativno mladim in majhnim opusom, medtem ko na razstavi ni že več let zelo aktivnih Tatiane Kocmur, Neže Knez in morda Betine Habjanič. Dvomi se kaj hitro izkažejo za neproduktivne, pri čemer se celotna razprava zazdi kot tekmovanje z nepravičnimi sodniki. Po tem spoznanju se nato morda lažje in mirnejše vrnemo na misel, da bomo izbiro morali zaupati kustosinjam. Slednje težavno nalogo izbora že v petem stavku teksta opravičijo z navedbo, da gre za »zaokrožen, nikakor pa ne zaključen pogled,« in jim v tem smislu niti ne moremo prav veliko očitati. Pa naj vas ne razjezi preveč bombardiranje z imeni, takšna je pač resničnost tovrstnih razstav.

Velike skupinske razstave veljajo za naporne – to je zapisano vanje. Gradijo jih velike količine del, ki nemalokrat potrebujejo dolgo kontekstualizacijo v obliki besedila, in veliko število videodel, ki gledalcu vzamejo precej časa in fokusa. Ta v Cukrarni ni izjema.



Razlog, zakaj jih je težko gledati, bi lahko iskali tudi v dejstvu, da vsako umetnico zastopata eno ali dve deli, reprezentativna kosa posamezne umetniške prakse, ki sta neizogibno okrnjen prikaz brez širšega konteksta. Pogosto je izpuščeno tisto, kar je najzanimivejše, delo ne more v celoti izraziti svojega koncepta, temveč nas zgolj spomni na obstoj dela. Sploh obširna raziskovalna dela znotraj polja intermedijske umetnosti, ki se ne utelešajo v enkratnem objektu in zahtevajo bolj razčlenjene forme prezentacije, so zapostavljena. Po večini so predstavljena z nekaj reprezentativnimi fotografijami ali videi. Tako lahko večino predstavljenih projektov jemljemo zgolj kot iztočnico za nadaljnjo individualno obravnavo – raziskovanje po arhivu, ki se imenuje internet.

Svojevrsten užitek velikih skupinskih razstav pa je načeloma moč najti v inovativni postavitvi, ki ne temelji le na preglednosti, temveč postaja umetnost sama po sebi. Vračanju pogleda na nekaterih točkah to sicer uspe, na primer z odločitvijo delitve del po sklopih, namesto kronološko, ki razstavi omogoča prestopiti zastareli periodizacijski model. Vseeno pa ne naredi dovolj dolgega koraka, da bi se oddaljila od institucionalne hladnosti. Tako se zgodi, da nas interaktivnost na tleh ležečih objektov umetnice Rene Rusjan preseneti do te mere, da si jih s težavo drznemo pohoditi.

Veliki centri umetnosti so po navadi tisti, ki imajo največ sredstev in s tem največ – pogosto neizkoriščenega – potenciala za biti zgled nepričakovanih, eklektičnih, tehnološko ambicioznih, včasih potopitvenih postavitev, ki se oddaljijo od tipičnih pravil bele kocke. Sicer preprost primer, pa vseeno – kaj pa dela na stropu ali na tleh? Postavitev, ki ni tako prekleto predvidljiva, ampak brcne. Pregledno razstavo, po kateri bi se Cukrarna nemara lahko zgledovala, smo si pred kratkim ogledali, skozi virtualni pregled pa si jo lahko tudi vi v Narodni umetnostni galeriji Zachęta v Varšavi, kjer so precej drzno preizkušali meje zapolnjenosti stene, velikosti formatov, raznolikih okvirjev in oblik nekonvencionalnih podstavkov. 

Ta razstava ne odgovori na nič, je v svojem blogu izrekel zloglasni kritik Marijan Zlobec. Strinjamo se, da se njen fokus razgubi in v gledalčevem spominu zreducira na spol. A ne pozabimo, da je Vračanje pogleda prvi poskus arhiva avtoric, ki so delovale v določenem času in so polje umetnosti zapustile z ambicijo najti svoje družbene in politične utopije oziroma, preprosto rečeno, srečnejše življenje drugje. Obenem pa je tudi arhiv aktivnih, na katere ne smemo pozabiti v prihodnosti. Na več takšnih poskusov!



Pogled vrača Valerija.



Naslovna slika: avtorska, na fotografiji delo Maje Smrekar