V Sloveniji je performativna umetnost prisotna že od samega rojstva nove umetniške zvrsti. Prvotno kot umetniški izraz, ki se upira kategorizaciji, beleženju in arhiviranju, danes pa vse pogosteje kot praksa, ki je prikazana s pomočjo dokumentacije, pogosto tudi ponovno izvedena kot reenactment. Kako skrbimo za zgodovino slovenske performativne umetnosti? Je dovolj, če so razstave o performativni umetnosti zapolnjene s fotografijami, videi in drugo dokumentacijo, s pomočjo katere je performans prvotno nastal? Kdo skrbi za beleženje in hranjenje sodobne produkcije?

Na okrogli mizi bomo z gostoma gledališkim dramaturgom Blažem Lukanom in ustanoviteljico postaje DIVA Barbaro Borčič poskušali odgovoriti na več vprašanj, ki se pojavijo ob razstavljanju, ohranjanju in ponovnem izvajanju performansov.