»Užitki krutosti so tretji, ki smo si jih obljubili, da jih bomo analizirali. Te vrste užitki so danes zelo običajni med ljudmi in poslušajte argument, ki se ga poslužijo, ko jih opravičujejo. Želimo se razvneti, pravijo, to je cilj vsakega moškega, ki se predaja sladostrastju, in razvnetost si želimo doseči z najsilnejšimi sredstvi. /.../ Torej, treba je izbrati bolečino, katere učinki ne morejo varati in katere tresljaji so veliko silnejši. /.../ Kaj se nas tičejo, si drznejo reči, bolečine, zadete bližnjemu? Jih občutimo? Ne; nasprotno, pravkar smo pokazali, da iz njihovega nastanka izvirajo slastna občutenja za nas. S kakšnim razlogom bi torej prizanesli posamezniku, ki nas v ničemer ne gane? Smo kdaj doživeli kak vzgib narave, ki nam je svetoval, naj imamo raje druge kot sebe? Z nestvarnim glasom mi govorite o tej naravi, ki nam pravi, naj drugim ne storimo, česar nočemo, da bi nam bilo storjeno; vendar, ta nesmiselni nasvet je k nam prišel samo od ljudi, in to od slabičev.«

Poslušali smo odlomek Filozofije v budoarju markiza de Sada, ki naj služi kot vstopna točka v razstavo Climax : Mort Betine Habjanič v galeriji Kapelica, katere otvoritev smo si ogledali 10. julija. Razstava, ki bo na ogled do 22. avgusta, je prvo poglavje večletnega raziskovalnega projekta, v katerem avtorica nadaljuje svojo umetniško prakso aktivističnega ukvarjanja s problematiko mesne industrije. Climax : Mort za začetek premešča bližino smrti, krutosti in ekscesa užitka iz Sadovega budoarja v mizansceno klavnice. Tu se srečata človeška erotika in instrumentalizirano ubijanje živali. Format procesualnega dela postaja vedno bolj priljubljen v krogu sodobnih umetnikov, saj posamezniku omogoča daljše razvijanje konceptualnih premis in formata njihove umetniške realizacije - podoben način dela lahko na primer najdemo že pri Maji Smrekar ali Špeli Petrič.

Kot vstopna točka tega procesa se je ob obisku pred nami razprla instalacija, oblikovana kot lesen skedenj, v katerem se gledalec sooči z jeklenim erotično-ubijalskim strojem. Prizorišče skupaj s hladno osvetljavo, temnimi barvami in jeklenim objektom, na stenah nalepljenimi članki, teksti in belimi grafiti, kot je “I’ve seen enough porn to understand the meaning of life”, obiskovalcu spretno vsili neprijeten, tesnoben ambient. Habjanič, kot je zapisano v kuratorskem besedilu, »skozi intimno izkušnjo lastne telesnosti povezuje libidinalne konotacije ubijalskih orodij s človeško seksualnostjo; soočena je z ranljivostjo telesa, njegovo končnostjo in gonom onkraj: iz Erosa v Tanatos.« Delo torej združuje biopolitične premise regulacije užitka in seksualnosti ter nekropolitične koordinate klasificiranja, vrednotenja in izvajanja smrti, kot jih vzpostavlja mesna industrija v proizvajanju objektov konzumerskega užitka.

Meje in razlike med vrstami ter objekti užitka se s postavljanjem vzporednic med človeško seksualnostjo in uživanjem mesa zabrišejo. V ospredje - kot glavna dramaturška linija - stopijo sadistična razmerja moči do živalskega drugega, ki vase vpenjajo tako spolni užitek kot tudi uživanje mesa, ki v sodobni družbi ni nuja, ampak eksces. Relacije med prehrambeno industrijo in erotiko oddaljujejo delo Habjanič od golega veganskega aktivizma, s katerim se je, na primer v delu 100kg, ko je po ljubljanskih ulicah vlekla prašičje truplo, ukvarjala predvsem prek formata performansa. Konceptualni nastavek je hkrati zasnovan ravno dovolj široko, da ji omogoča več načinov in praks nadgrajevanja. Za začetek načrtuje, da se bo v skednju-klavnici, ki smo si jo ogledali na razstavi, naselila in sobivala z drugo-vrstnim bitjem.

Sicer največja novost pri delu Climax : Mort je preusmeritev Habjanič k instalacijski postavitvi, saj jo navadno povezujemo z galerijskim performansom ali akcijami v javnem prostoru. V tem kontekstu jo lahko bolj kot v art & science panogo transmedijske umetnosti, ki jo producira Kapelica, umestimo v dolgo linijo radikalnih performativnih praks, s katerimi se je ta galerijski prostor uveljavil. Spomnimo le na mednarodni festival Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz iz leta 1998, v okviru katerega se je odvilo precej performansov, povezanih z raziskovanjem neortodoksnih oziroma nenormativnih spolnih identitet, praks in teles. Habjanič tako, kljub drugemu formatu, nadaljuje svoj dolgoletni aktivistični narativ, s katerim se je v našem kulturnem prostoru uveljavila kot edini sodobni primer tematizacije živalsko-prehrambene etike v umetnosti. Ob iskanju paralel se domislimo zgolj še performansa Where is the line – tukaj, tukaj, ki ga je v Galeriji Škuc v času predbožičnih praznovanj leta 1998 izvedel Franc Purg. Galerijski prostor je razdelil na dve sobi. V prvi se je na dolgi mizi razprostirala bogata mesna pojedina, okoli katere so obiskovalci klepetali, jedli in pili vino. Medtem pa je v zadnjem prostoru umetnik skupaj z mesarjem, tako kot to počno v klavnicah, zaklal tele ter ga nato na nosilih odnesel iz galerije.

Vseeno se zdi, da so pretekla dela Habjanič, na primer Ljubezenski akt – inverzija, v katerem je raztelešeno telo prašiča pozorno sešila skupaj in ob njem zaspala, sedaj v vsebinskem smislu dobila bolj precizno zastavljeno ter zgoščeno točko artikulacije. Instalacijska postavitev kot začetek daljšega umetniškega procesa služi kot trdneje zastavljen konceptualni in prostorski okvir njenega bodočega performativnega raziskovanja. Erotizem, ki je po Bataillu potrjevanje življenja celo v smrti, in človekova seksualna dejavnost, a le, kolikor se razlikuje od živalske, služita kot precej ploden konceptualni zastavek prihodnjega ustvarjanja. Sploh ko Habjanič skozi akt nasilja temeljno zbližuje človeka in žival.

V luči procesualnosti njenega dela, ki se s tem delom vzpostavlja, se tako težko poslužujemo tradicionalnega kritiškega modela vrednotenja zaključenega umetniškega projekta. Postajanje in nastajanje večletnega narativa morda zahteva tudi prestrukturiranje aparata njegove recepcije, predvsem kar se tiče vrednotenjske sodbe posameznega poglavja, ki šele ob zaključku celotnega, krovnega opusa zares dobi svoje končno mesto ter funkcijo. Za zdaj pa lahko Climax : Mort opredelimo kot zanimiv začetek, na katerega nadaljevanje in posledično bolj konkretno recenziranje bomo sicer morali še počakati. Že na tej točki pa ga lahko označimo kot novo, bolj precizno zastavljeno raziskovanje poprejšnje tematike in modelov umetniške prakse, ki se v naš prostor uvršča kot singularni primer umetniške konceptualizacije etičnih problemov mesne industrije.

Recenzijo je napisala vajenka Eva Smrekar.