Bienale predstavlja: spektakularno post-človeško

Bienale predstavlja: spektakularno post-človeško

Recenzija dogodka
6. 6. 2019 - 13.00

Oseminpetdeseti beneški umetnostni bienale bolj kot prejšnje zaznamuje tako imenovani ekološki in posthumanistični obrat v umetnosti, ki naj bi najširšo kritično javnost napeljevala k prevpraševanju razmerij človeškega in nečloveškega, ekološke krize ter prihodnosti preživetja in sobivanja na segrevajoči se Zemlji. Ta obrat naj bi svoj emancipacijski projekt zastavil tako, da bi krog svoje moralne skupnosti razširil ne samo na izključene in podrejene skupine, temveč tudi na širše biotske in nežive, v katere so vgnezdene človeške.

V tokratnih Finih umetnostih se bomo sprehodili skozi nekatere instalacije na letošnjem bienalu, ki so na tak ali drugačen način iztržile posthumanistično misel, sámo dokaj ujeto v akademske kroge vzajemnega vernakularnega onaniranja. Nekatere instalacije so res fine, a zdi se, da se v svojem institucionalnem in prostorskem kalupu nobena ne sprašuje, katerim deležnikom zemeljskih problemov so pravzaprav namenjene.

Pa začnimo z nordijskim paviljonom, kjer se vrsto let pod eno streho srečujejo instalacije Finske, Norveške in Švedske. Obetal je precej; opis na medmrežju daje vtis odlomka iz zadnje knjige velike kompostistke Donne Haraway. Morda malce preveč. Norveška umetnica Ane Graff pred povprečnega bienalskega vagabunda postavi Vnetna Stanja, barvite steklene kabinete, katerih police so prepredene z raznimi objekti: kristali in organskimi tvorbami, hibridi kemije in feminističnega novega materializma, ki ponazarjajo prepredenost človeškega telesa z drugimi agensi, kot so črevesne bakterije, pa tudi s toksičnostjo okolja in podnebnimi spremembami. Nekaj takega, baje.

Odkorakamo naprej do masivnih, že od daleč nase opozarjajočih plišastih lovk in krzen spekulativnih oceanskih organizmov. Ingela Ihrman s Švedske v svojem delu simbolno in materialno razširja nečloveške entitete in jih zoperstavlja telesom nas, običajnih človeških obiskovalcev. Sprehod med temi tihimi objekti, ki so v vseh svojih plišastih veličinah obenem skromni, preprostega kroja, v obiskovalcu vzbudi en vetrič drugačnih možnih medvrstnih relacij in fiktivnih svetov živega, če si le vzame minutko za prosto plovno kontemplacijo. Pristno, kar kul.

A naš pogled že pritegne tretja instalacija Kompost dua Nabbteeri, ki ga tvorita finski umetnici Janne Nabb in Marie Teeri. V sredini se nahajata dva 20-minutna 3D animirana videa na dveh zaslonih, kjer se odvijejo še kar odbite abstraktne vizualije. Večkanalni videi so na letošnjem bienalu splošno opazno zelo in. Simultana videa z istim narativom in podnapisi, pa vendar zelo različnimi podobami v gibanju, nas skozi okularij nečesa neopredeljenega, več-kot-človeškega, spozna z raznimi bitji, večinoma nevretenčarji. Monitorja v prostoru vzajemno delujeta z vrečami lokalno nabranega peska, rastlinami v plastičnih kozarčkih in železnimi špicami proti golobom, ki jih sicer najdemo tudi na robu stavbe, v kateri se nahaja nordijski paviljon. Umetniški duo s tem kritizira represivnost lokalne arhitekure, češ, ni vključujoča za golobe. Nekoliko ironično, bi lahko rekli, ob tem, da bienale ni ravno vključujoč ali dostopen za širši spekter človeštva.

Naslednji na to-do listi je japonski paviljon za vogalom, instalacija Kozmo-jajca. Kolaboracija med antropologom, umetnikom, skladateljem in arhitektom, katerih imen zaenkrat ne bomo poskušali izgovarjati, za svoje izhodišče vzame skale, ki jih je pred stoletji na plaže otokov Okinawe naplavil ubijalski tsunami. Štiri projekcije skal, obrnjene druga proti drugi, spremljajo zapisi starih mitologij, ki človeške in nečloveške akterje vijejo v zgodbe o njihovem izvoru. V sredini projekcij se nahaja velika rumena, z zrakom napolnjena blazina, prek sistema zračnih cevk in računalnikov povezana s flavtami. Melodija flavt je avtomatizirana, meditativna, obiskovalci pa s tem, ko se usedejo na blazino, vplivajo na končni zvok. Jej, interaktivnost. Podobe, zgodbe, melodija nas v svoji kulminaciji popeljejo v razmislek o tragedijah izgube medgeneracijskega spomina in izročil, predvsem v preslikavi na trenutno ekološko krizo, kajpada. Problematizirajoče, vendar nekoliko apolitično tihožitje.

Poslovimo se od Giardinija, enega od dveh tradicionalno glavnih prizorišč bienala, in se odpravimo do ene od tako imenovanih kolateralnih instalacij, ki pa se izkaže za vse prej kot to. Gre za Moving Off the Land II slavne Joan Jonas. Obiska pravzaprav nismo predvideli, priporočila nam ga je umetnica, ki smo jo srečali v neuradnem paviljonu Tajvana; slednji zahvaljujoč politični situaciji s celinsko Kitajsko tudi šteje za kolateralno instalacijo. Če vas med drugim mika ogled hardcore BDSM scene, kjer glavno vlogo igra imitator Michela Foucaulta, ima tudi tajvanski paviljon nekaj za vas. Ne, res, stvar je res intrigantna, večslojna in stoji.

Razen ob izjemnih priložnostih je bila cerkev San Lorenza, v kateri se nahaja ekshibicija Joan Jonas, za širšo javnost zaprta več kot stoletje. Po obnovi so stavbo ravno s pričujočo ekshibicijo otvorili kot Ocean Space, nov tip institucije za umetnosti, posvečene tudi znanstvenim preučevanjem morja. Prostor, vstop v katerega je brezplačen, je opremljen s petimi videi, vgraviranimi v škatlaste kalupe različnih velikosti. Videe je umetnica posnela v akvarijih ter na Jamajki, kjer cvetenje alg in prekomerni lov rib občutno vplivata na okoljsko stanje, s tem pa tudi zmožnosti preživljanja tako lokalne biosfere kot lokalnih delavcev.

Pritegne nas ena od dveh večjih projekcij, postavljena poleg zidu ogledal. Sopostavitev meri na spoznanja znanstvenikov, da delfini in velike mante verjetno prepoznavajo lasten odsev kot tak. Prvi sloj video projekcije krojijo scene podvodnega sveta in organizmov v intenzivnih barvah. V drugem sloju pa se nahajajo prosojni človeški igralci, ki v interakcijah plesnega in govornega tipa preko prvega krojijo paralelno zgodbo. Študentje recitirajo Emily Dickinson, Hermana Melvilla, Rachel Carson in druge, katerih pisanje je zaznamoval ocean. Starejša oseba skuša zaplesati z jastogom, ki pa njene intence ne zaznava. Delo preko poezije, ne didaktike, hkrati govori o nezdružljivosti človeških in nečloveških senzibilnosti in izjemnem manku jasne relacijske, postantropocentrične etike. Skrajno nepretenciozni koncept in izvedba, všečno.

Dovolj za en dan, si rečemo, in končajmo na visoki noti. Preden se vrnemo v našo lično gentrificirano sosesko, kjer se nahaja naš Airbnb, si spotoma ogledamo še posledice nedavnega trka križarke s turistično ladjico in pomolom, poiščemo najnovejšega Banksyja in pojemo predrag tiramisu. Okus in tekstura razočarata. Kljub projektni logiki, ki usmerja celostno izkušnjo bienala, nam je bila predstavljena bera v retrospektivi nekako res všečna. Odpira stvari. Odpira pa se tudi vprašanje, ali so posthumanistične umetniške ekspresije, vkleščene v liberalni spektakel beneškega bienala, lahko silnice, ki bi družbe en masse potisnile v moralno razširjeno in tentakularno mišljenje? Verjetno bo na tem mestu potrebno ukreniti še kaj drugega.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.