Da se je nemščina ponovno izkazala za enega izmed bolj pomensko igrivih jezikov, ne more biti presenečenje. Alptraum ali nočno moro bi kot potujočo razstavo lahko razumeli tudi v smislu alpskega sna. Kot taka se plete in širi v asociativno mrežo pomenov, ki s svojim pojmovnim gibanjem razgrinja geografske specifike kolektivnega nezavednega. Razstava je po besedah njenega zasnovitelja Marcusa Sendlingerja vandrajoča razstava, ki na vsakem od svojih postankov sprejme medse tudi lokalna dela in njihove interpretacije nočne more. Stošestnajstim umetnikom iz trinajstih držav se tokrat v sodelovanju s kustosom Juretom Kirbišem pridružuje še sedemnajst umetnikov iz Slovenije.

Razstava bo med tridesetim majem in petim julijem na ogled v Studiu Umetnostne galerije Maribor, ki tudi sam deluje kot nekakšen konstrukt nočne more. Ostri koti cikcakastih sten, nenavadno postavljeni tramovi in širna steklena vrata se vrstijo okoli stopnišča, ki sredi razstavnega prostora vodi v njegovo kockasto dopolnilo. Obiskovalec je na ta način soočen z nekakšno arhitekturo mor, ki jo dopolnjuje tudi postavitev umetniških del.

Sprednji del razstavnega prostora je zapolnjen z dvojicami razstavnih kosov, ki na komplementaren ali antitetičen način pripravljajo tla za brezglavi vrvež, ki jim sledi. Na ta način se vzpostavljata urejajoča principa binarizma in mnogotere razpršitve, ki pa sta kljub videzu prostorske razmejenosti prisotna skozi razstavo v celoti. Zdi se, da se na nekakšen posreden način celo dopolnjujeta. Zato se posamezna dela dvojic ves čas postavljajo v odnos s celotnim mnoštvom razstavljenih del, kakor se tudi v samem mnoštvu ves čas ustvarjajo potencialne dvojice. Kuratorska gesta tako ni več finalna gesta avtoritete, ki zameji in določi formo razstave. Prej kot to se spusti v nekakšen gibajoči tok premeščanja, v katerem se kot v sanjah brišejo meje in razpuščajo identitete.

Nočna mora tako ni zgolj vsebina ali neka tema, ki jo poskušajo razstavljena dela na takšen ali drugačen način interpretirati, temveč je že forma razstave same. Zato se ni mogoče izogniti vprašanju, kje se mora konča. Ali je ta res zgolj le neprijetna anomalija sveta sanj, ki je svet realnega ne pozna, ali pa je vselej tudi že vse realno samo? V vsakem primeru nas sooča z grozo neidentičnega, razpršenega in neujemljivega, ki ogroža krhkost naših osebnih identitet.

Število razstavljenih del je neposreden izraz te mnogoličnosti more in njene manifestacije, ki nam omogoča njihovo tipološko razvrstitev. Zato lahko izpostavimo nekakšno prostorsko manifestacijo, ki zaobjema delo avstrijskega umetnika Maria Neugebauerja in delo italijanske umetnice Diane Sirianni. Kar ju druži, je popolna dekonstrukcija prostora, ki pa jo dosegata na različen način. Slika Neugebauerja prikazuje morečo podobo poznih osemdesetih, ko se propadajoča industrija preplete s prevladujočo spranostjo kulture. Na ta način se proizvede nenavadno poznan motiv acidno izžganega kovinskega ogrodja, ki spominja na zapuščena skladišča urbanih obrobij. Po drugi strani pa Siriannijina podoba na povsem izčiščen in skorajda minimalističen način uprizarja vselej prisotne prostorske zamike, ki jih v prostor vnašajo shize našega doživljanja. Prostor se tako pri Neugebauerju kot pri Sirianni drobi, izginja in za sabo pušča tesnobno samotnost, v kateri se znajdemo, ko ostanemo brez lastne zunanjosti.

Lahko bi govorili tudi o nekakšni telesni manifestaciji, ki napeljuje na intimistično grafiko slovenske ustvarjalke Mine Fine. Ta z močnimi vrezi v bledikasto barvo uprizarja ženski trup v tesnobnem objemanju lastnega telesa. Ali pa njena robustnejša različica Žige Tomorija, čigar poslikava mod z motivom sladolednih kepic opominja na prepredenost telesa z označevalci, na njegovo de-erotizacijo in na pretirano resnost, ki po navadi vse to spremlja. Telo se v obeh primerih kaže kot nekaj tujega in neobvladljivega; kot nekakšen prostor, za katerega se je treba ves čas boriti.

Vse te manifestacije so naposled le izraz gledalčevih subjektivnih asociacij, ki jim odprta forma razstave nudi neomejen kombinatorični potencial. Z vsakim gostovanjem se razstava širi, z njo pa možnost novih povezav. Razstavljena dela tako nimajo trdne identitete, niti več statusa avtonomnih del. Nenazadnje niso niti naslovljena. Ohranjajo se le še kot nevtralni elementi nikoli dovršljive artikulacije, ki korak za korakom razkriva moreči fenomen.