Današnje Fine umetnosti bomo in jih ne bomo posvetili čarovniji. Govorili bomo namreč o pregledni razstavi Vadima Fiškina v Muzeju za sodobno umetnost Metelkova, poimenovani Čarov-Ni-Ja. Na razstavi je tako na ogled izbor del tega plodovitega umetnika, nekaj izmed njih pa je v Sloveniji na ogled prvič. Naj kar na začetku razgrnemo karte in povemo, da je razstava čudovita. Reči karkoli drugega bi bilo že ovinkarjenje. 

A ker nam je ovinkarjenje v navadi, bo vendarle treba povedati tudi nekaj besed o sami razstavi oziroma še rajši o avtorju. Pravzaprav se bomo govoru o razstavi karseda izognili, saj je razstava čudo-vita v strogem pomenu besede. Razstava pač računa na začudenje in čudenje. Otroci se na njej počutijo kot odrasli in odrasli kot otroci. Kar seveda pomeni, da informacija o posameznem delu na razstavi gledalca oropa za tisto pristno začudenje, ki ga doživijo tudi tisti, ki so že vsega vajeni. Morda najbolj ravno oni. No, vendarle poslušate rubriko Fine umetnosti, ki iz začudenja ustvarja vednost tako, da so »spoilerji« neizogibni. Vadim Fiškin je slovenski umetnik iz Rusije. Sem naj bi prišel na povabilo Živadinova, saj je bil scenograf pri Molitvenem stroju Nordung, ljubezen pa ga je potem tu tudi zadržala. Na prvi pogled se zdi, da se ukvarja z znanostjo; no, morda bi bilo bolj primerno, če bi rekli, da ga tehnični izdelki in metode zanimajo, ga čudijo. Verjetno veliko poslušalcev pozna vsaj eno njegovo delo. Če ste se sprehodili kdaj čez muzejsko ploščad, ste pred MSUM-om verjetno opazili žarnico s fenom. No, to je Fiškinovo delo »Zvezda premičnica«; v ličnem zvežčiču, ki spremlja razstavo pa si imate tudi načrt za izdelavo svoje lastne zvezdice. Razstavni zvežčič že sam napove slog in vsebino razstave, saj posnema dobro znana »navodila za uporabo«, ki ponavadi spremljajo raznorazne tehnične izdelke, kot so pralni stroji ali pa televizorji. Na zadnji strani pa je sledeča deklaracija: 

1. Če se pri ogledovanju razstave počutite nelagodno, izgubljeno ali razdraženo, ni to nič neobičajnega, navadno pa pomaga, če si preberete priročnik – razstavno brošuro. 2. Če ste to že storili, pa se počutite enako, predlagamo, da se pogovorite s čuvajem razstave. 3. Če tudi pogovor s čuvajem ne pomaga, nič hudega, branje umetnosti zahteva veliko časa in truda. 4. Če vam razstava ni všeč, lahko zahtevate povračilo denarja za vstopnino (rok pritožbe je 8 delovnih dni).

Pa pravijo da sodobna umetnost ni prijazna do uporabnikov!

Šalo na stran, zdi se, da pričujoča deklaracija izvrstno povzame Fiškinovo umetnost, saj uporabi najbolj tehnično diskurzivno formo za izjemno poetični in iskreni nagovor obiskovalcu. Ravno ta naboj tehnike, poetike in predvsem humorja so bistven segment njegovega ustvarjanja. Publikacija poleg skic in opisov razstavljenih del vsebuje tudi besedila oziroma bolje rečeno »Navodila za uporabo« Chrisa Sharpa, Viktorja Misiama ter Boruta Vogelnika. Še posebej Misiamo lucidno dekonstruira Fiškinovo komično genialnost, ki jo moramo jemati smrtno resno. Razstava nosi ime po interaktivnem delu No-Magic, kjer obiskovalec pritisne na gumb in manifestira se iluzija, ki istočasno dekonstruira tudi svojo lastno iluzoričnost. Po pritisku na gumb obiskovalec namreč zasliši: »Nobene magije ni … Samo rele, projekcija, nekaj svetlobnih učinkov … in milni mehurčki.« Lucidni opis surrealističnega spektakla, ki se manifestira pred obiskovalcem, najbolj surrealistični del pa je pravzaprav lucidna interpretacija.

Misiamo namigne, da gre tu nemara za umetnikovo posmehovanje na videz brezpogojni instituciji umetnosti in vpelje to, kar je znano kot »Munchausnov sindrom«. Se pravi, ko se subjekt in objekt diskurzivno izenačita in ko naj bi vsak že vedel, kaj bo drugi mislil in rekel. Ta občutek diskurzivne izenačitve morda najbolj preveva njegova dela, ki so vsi v bistvu konceptualni one-linerji in obiskovalec iskreno doživi tisti OHO! trenutek, ko se čisto na ravni instinkta zasmeji preprosti genialnosti, ki teatralno nagovarja kot trivialno in obratno trivialno kot teatralno. Morda gre res za roganje diskurzivnemu neujemanju med umetnostjo in umetniškim sistemom, kot pravi Misiamo, a poudarja, da je Fiškinova umetnost ravno v tem, da umetnosti odvzame demiurško poslanstvo in jo spremeni v to, kar je bila  znanost o sebi oziroma še bolje v igro o sebi. Kar je morda največje začudenje te razstave: ko se umetnost namreč spet prične ukvarjati sama s seboj, postane presenetljivo ljudska.  

Razstavo Vadima Fiškina, Čarovni-Ni-Ja, je kuriral Igor Španjol, v Muzeju za sodobno umetnost pa bo stala do konca avgusta. Mirno lahko rečemo, da gre za najboljšo razstavo, ki jo bo to poletje videla Ljubljana. Če se motimo, dobite denar nazaj.

*foto: Dejan Habicht