Cize na preži

Cize na preži

Recenzija dogodka
24. 5. 2012 - 13.00

Nedavno je novi ljubljanski Metelkova »MuseumsQuartier« gostil razstavo »To ni muzej - Mobilne konstrukcije na preži«. Delavnica v okviru omenjene razstave predstavlja raziskavo na temo umetnosti, družbenega prostora in mobilnih konstrukcij. Predstavlja slovenski odgovor na izpraševanja o alternativi konvencionalnim institucijam umetnosti.

Cilji delavnice so bili: ''gradnja prototipov in/ali mobilnih artefaktov v Sloveniji, nastalih iz debate o analizi odnosa mobilnosti in okolice kot proizvajalca znanja, opažanja o tem, kako lahko kulturne dejavnosti spodbujajo prevod družbenih sil kot vektorjev za subjektivne in politične preobrazbe ter združenje prostorskih opazovanj in družbene raziskave z namenom pridobivanja znanja o težnjah, potrebah in pomanjkljivostih v lokalnem okolju.''

Ciza, torej voziček branjevke z bučkami, kot končni produkt delavnice, je integrirana v sestavni del razstave To ni muzej - Mobilne konstrukcije na preži '' ki združujejo raziskovanje, izobraževanje, osveščanje in vrednotenje idej potujočega muzeja''. Če je sporočilo razstave skušalo biti preseganje meja muzeja, '' rušenje logike njegovih zidov'', se zastavijo še druga logična vprašanja: Ali je razstava s celotno postavitvijo postala surogat para-muzejske različice muzeja? Ali je možno na tak način utemeljiti poskus prebijanja meja muzeja in njegovo večjo mobilnost v javni prostor? Glede na to, da je ciza postavljena v muzejski konglomerat in da je sam projekt nastal v sodelovanju Moderne galerije, Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, Slovenskega etnografskega in Narodnega muzeja, ali potem ne gre za svojevrsten paradoks o-muzejavanju Muzeja.

Ali v tem procesu o-muzejevanja, umetnost predstavlja gospodarico ali ljubico muzeja? Ali v tem primeru umetnost sploh utegne zajeti, predstaviti svoj vpliv v grajenju angažiranosti med javno sfero in konglomeratom muzejskih institucij? Ali umetniški izdelek nastal v tem procesu, predstavlja kakršenkoli potencial v rušenju zidov Muzeja in v grajenju neke nove oblike ne-muzejske, angažirane mobilnosti?

Konglomerat vprašanj nas vodi do končnega ''prototipa'' delavnice, cize za prodajanje bučk, ki predstavlja odgovor na vsa vprašanja. Rogovska kolesa in par desk so bili preprosto zadostni, da bi zbudili vsa vprašanja, vezana na intervencije v javnih prostorih in stanje v slovenski družbi nasploh. Realnost mobilnosti cize je, da je razstavljena v prostorih Etnografskega muzeja, v jasno koncipirani arhivski postavitvi več kot petdesetih različnih mobilnih pobud in strategij, ki komentirajo muzejski kontekst in urbano okolje raznih mest in držav. Njen možni potencial je v tem, da obstaja na ne-muzejski način in da edino tako lahko prodaja bučke z gnijočimi izjavami aktualnih brihtnežev slovenskega javnega prostora. Samo v angažiranju vseh svojih prodajnih zmožnosti, lahko ciza predstavlja potencialno nujno formo opomina na resna, goreča vprašanja zavedanja o potrebah kulture in nenazadnje samega življenja.

Ali bo ciza, iz hišnega pripora muzeja, še kdaj prodajala bučke po ljubljanskih ulicah? Če jih bo, lahko pridobi možnost ustvarjanja dogodka v formi participacije in umetniške intervencije v javnem prostoru, s katerim bi njen umetniško - prototipni karakter prevzel funkcijo odgovornega grajenja nove situacije nasproti instrumentalizaciji bilo katere vrste. Kako prodajati bučke, da se obstoječe stanje poskusov gašenja avtonomije kulture in politizacije same umetnosti ne bi odvijalo samo v področju deprimiranega konsenzualnega javnega polja, temveč da bi se javna sfera s tem okoristila in bi se razkrile napetosti prikrite z družbenim sporazumom? Kako zagnati hendikepiranost nad ravnodušnostjo do umetnosti in hendikepiranost ravnodušnosti do javne ravnodušnosti v aktualni družbeni sferi slovenskega diskurza?
Delavnica Mobilne konstrukcije in pričujoča ciza sta poleg raziskovanja na polju kritičnosti v razmerju do hegemonije muzeja spodbudili in proizvedli misel o možnosti alternativne materializacije znotraj obstoječih sistemskih produkcijskih okvirjev, s katerimi lahko kritični upor postane oblika novega razmišljanja, ne da bi avtomatično podlegla zidovom mobilne konstrukcije muzeja.
Ali je v tem primeru možna potencialna terapevtska funkcija cize, ki predstavlja umetniško intervencijo razmišljanja o javnem prostoru ter o sistemskih zidovih moči? Ali je znak da so vse bučke gnile tudi znak da umetnost v javnem prostoru pod pogoji zaprtosti med zidove muzeja korumpira samo sebe in s tem v zvezi zaustavlja svoj možni nepolitizirani, predvsem etični karakter prodaje in prerazporeditve gnilih bučk družbe?

Bučke je poizkušala prodati Lenka Đorojević

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness