Presunljiva lepota pesmi. Napol uničeno klavrno šotorišče. Sanje o pariškem mostu Mirabeau. Desetlitrski lonec mineštre s krompirjem - človečnost domačina. Poskus, poraz, poskus, poraz … Ponoven poskus. Surovost sistema in neuničljivost človeškega duha. »Rad bi šel v Evropo, se poročil in živel normalno življenje. To so moje sanje, ker želim spati. Razumete?« Obzornik 65 je zbirka fragmentov, ki ilustrirajo tragiko obstoja migrantov v taboriščih v Veliki Kladuši v Bosni in Hercegovini, tik ob meji z Evropsko unijo, kjer se čas vrti v krogu.

V dvajsetih videookruških spremljamo statično usodo beguncev, ki se ob meji med Bosno in Hrvaško spet in spet pripravljajo na Gejm - štirinajstdnevno kalvarijo skozi hrvaške gozdove, edino pot proti obljubljenemu dostojnemu življenju v Evropski uniji. Podvig se zaključi klavrno - z deportacijo, brutalnim policijskim nasiljem ali celo smrtjo. A razčlovečeni človek nima česa izgubiti, zato poskuša znova in znova.

Predstavitev projekta Obzornik 65 je 10. decembra 2020 obeležila svetovni dan človekovih pravic. Letos mineva 72 let od sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic, v kateri smo se države članice Organizacije združenih narodov zavezale, da bomo spoštovale svobodo in dostojanstvo ter zagotavljale pravno osebnost vsakemu posamezniku, ne glede na raso, barvo kože, spol, politični nazor ali jezik. Obzornik 65 jasno kaže, da je listini v kontekstu migrantske krize spodletelo. Begunec v Evropi postane Agambenov homo sacer, čigar življenje je omejeno na boj za golo preživetje. Zaradi sistemskega nasilnega posredovanja ali pogosto še škodljivejše odsotnosti posredovanja - torej načrtnega zanemarjanja - ostane podrejen biopolitičnim in nekropolitičnim vzgibom »gostiteljske« države.

Izjava

Obzornik 65 je nastal v sodelovanju režiserke Nike Autor in kolektiva Obzorniška fronta, ki z omejitvijo na specifični žanr filmskega obzornika ‒ angleško newsreel ‒ naslavlja medijsko podreprezentirana družbena vprašanja. Svoje delovanje naslanja na pestro subverzivno zgodovino žanra, ki jo s prilagajanjem sodobnemu kontekstu  neprestano nadgrajuje in preizprašuje. 

Filmski obzornik je format, ki se je v začetku dvajsetega stoletja razvil za prikaz kolažev aktualnih novic pred »pravimi« filmi, zlasti propagandnih. Ko se je ob razvoju novih tehnologij za hiter prenos slike njegov pomen zmanjšal, je dobil drugačno vlogo. Pozicija zunaj filma in »okuženost« s politično realnostjo je obzornikom v 20. stoletju na različne načine dala prevratno moč. Postali so prizorišče razrednih in družbenih bojev - prvič v weimarski Nemčiji s premontiranimi delavskimi protiobzorniki, vnovični zagon pa so dobili med študentskimi protesti maja ‘68 v Parizu, saj sta hitra produkcija in poceni distribucija omogočali učinkovito pokrivanje aktualnega dogajanja. 

V Jugoslaviji se je žanr obzornika pojavljal tako v sistemski propagandno-utilitarni obliki kot tudi v obliki subverzivne politične filmske prakse - pokrival je problematična področja, ki se jim je vladajoča ideologija v medijih na daleč izogibala. Med letoma 1946 in 1951 je bilo v Sloveniji posnetih 54 filmskih obzornikov - Autor in Obzorniška fronta z Obzornikom 55, posnetim leta 2013, simbolno nadaljujeta tradicijo tam, kjer se je pred dobrimi šestdesetimi leti končala. A »nadaljevanje« se odvija na izrazito avtorski način, ki subvertira poglavitna določila izvorne forme. 

Že predhodni filmi Obzorniške fronte s kolažiranjem arhivskih in sodobnih posnetkov, esejistično naracijo in prvoosebnim pristopom vsebinsko in formalno radikalizirajo žanr. A Obzornik 65 ubere popolnoma drugačen pristop, ki dokončno zavrne enotno linearno pripoved in usmerjanje branja. Gledalec je na razstavni spletni strani soočen z mozaikom na prvi pogled naključno razporejenih kratkih videoposnetkov in različno poudarjenih izbranih citatov. Posnetki so v naslovih sicer oštevilčeni, a postavitev na strani ne sledi istemu vrstnemu redu. Material je razgrajen na fragmente, ki zaradi odsotnosti montaže celote v zaključeno naracijo ustvarjajo zgovorno nedoločenost, ta pa poudarja brezizhodnost, brezčasnost in cikličnost situacije, v kateri so se znašli protagonisti.

Predstavitev projekta je bila prvotno načrtovana v obliki razstave v Galeriji K18, razstaviščnem prostoru zavoda Pekarne Magdalenske mreže Maribor. Avtorji prestavitev na splet kljub temu solidno izkoristijo - moti edino tisku namenjena oblika spremljevalnega izbora tekstov, imenovanega Obzorniški okruški. V njem Tara Najd Ahmadi, Andreja Hribernik, Jošt Franko, Ciril Oberstar in Andrej Šprah z nanašanjem na filmsko teorijo in filozofijo reflektirajo ter kontekstualizirajo predstavljeni material. Oberstar posnetke duhovito in tragično vzporeja s podobami jugoslovankih apokaliptičnih filmov, Najd Ahmadi pa ozračje Obzornika 65 povzame s citatom romunskega filozofa Emila Ciorana o nespečnosti: »Nočna mora se na neki način neprekinjeno nadaljuje, zjutraj pa bi začel – kaj? Saj ni razlike glede na prejšnji večer. Novo življenje ne obstaja. Ves dan je preizkušnja, kontinuiteta preizkušnje. Medtem ko vsi hitijo v prihodnost, si ti zunaj.«

Delo ne moralizira in ne postavlja nikakršnih eksplicitnih zaključkov. Nagovarja s povezavo vsebine in oblike - ta ilustrira ozračje, občutje, stanje zavesti, ki je hkrati enolično, a negotovo, trpeče, a trdoživo. Intenzivnost občutja je grajena premišljeno in pretanjeno, skozi kontrast aktivnosti in statičnosti. V jedru je vsebina sama - pristne in presunljive izpovedi posameznikov, podobe »vsakdanjega« življenja, skrajne bede in skrajne vztrajnosti. Dolga obdobja brezizhodnega čakanja in životarjenja radikalno presekajo odprave na Gejm, ki se po navadi hitro in boleče končajo - spet na začetek kroga, zgodba se ponavlja, pretresljiv absurd in nesmiselnost situacije pa se stopnjujeta. 

Opisani kontrast odslikuje delo kamere. Neposrednost kamere iz roke s terena se prepleta s statičnimi kadri impresij klavrnega bivanja. V enem od fragmentov smo v tresočem se kadru priča razkazovanju pretepenih teles - navzoči skušajo eden preko drugega opisati, kaj se je zgodilo. Posnetki v svoji neposrednosti in surovosti učinkujejo kot obupan poskus zbiranja dokazov in dokumentacije nasilja, ki bo po mesecih zapostavljanja morda končno slišano. V naslednjih fragmentih sledijo skoraj nepremični prizori blatnega šotorišča, ki ga okupira trop potepuških psov; omizje petih moških s praznimi pogledi; napol zgrajena stavba iz surove opeke. V nekaterih izpovedih posameznikov ozračje za hip doseže vrh, zgostitev, ki v nekaj besedah povedno povzame presunljivo stanje, to pa z naslednjim fragmentom spet potone v nedoločljivo morje surovosti in brezupa. 

Obzornik opazuje, izpostavlja in posreduje podobe in izpovedi, od katerih bi najraje odvrnili pogled. A predstavljena vsebina in slišane zgodbe so glasne, jasne in eksplicitne. Oči ne morejo ostati zatisnjene. Migracije so dejstvo, ne izbira. Migrantska kriza je kriza človekovih pravic. 

Izjava

Pisala je vajenka Eva B.