Pozdravljeni ob 13. uri po srenjeevropskem času. V tokratni fokusu imamo proslavno slavje ob Dnevu državnosti, ki smo ga obiskali na Kongresnem trgu v ponedeljek ta teden. Za začetek naj povemo, da ste tisti, ki ste proslavo spremljali na domačih zaslonih ali pa je niste, morda najboljše izkoristili čas, a vseeno sta bila svetlobna laserska spremljava proslave in še posebno zvočni učinek streljanja vojaških salv dih jemajoča ter sta odtehtala minute, ki smo si jih vzeli za Slovenijo. Če damo predvidljivo estetsko vrednost na stran, se bomo v nadaljevanju prek knjige Kaj si bo narod mislil? Ritual slovenske državnosti Petra Simoniča z antropološkega vidika lotili samega rituala.

Državniška proslava je vladno gledališče in v njem se odseva podoba naroda. Proslavo ob Dnevu državnosti Simonič poimenuje politični ritual in je kot tak iracionalen produkt simbolnega aparata ljudi, individualno ter družbeno pogojenih kulturnih bitij. Rituale naj bi uporabljale prvobitne skupnosti, a po mnenju antropologov med primitivnimi ljudstvi in nami ni velike razlike - oboji meje znanja zaponjujemo s simboli. Moderni človek je v politiki ali znanosti ravno tako nelogičen kot primitivni s svojo magijo in izrekanjem določenih manter v želji po nadziranju sveta. Simonič opozarja tudi na spregledan komentar, da “je človekovo oboževanje boga pravzaprav občudovanje lastne skupnosti in njegove soodvisnosti v njej”. Bolj je torej pomembna vzpostavljena forma med ljudmi, prek katere se izraža solidarnost ter identifikacija.

Ustvarjanje rituala, okrog katerega se družba lahko zbere, uporabljajo tako cerkev kot dvor in tudi sodobna država. Ritual je formalna, rutinska oblika vedenja, ki temelji na verovanju ali na moči. Zaradi želje po družbeni poenotenosti se politika posveča ritualizaciji - želi, da dojemamo lastno družbo in kulturo kot najbolj naravni red. Sakralni in sekularizirani rituali so v bistvu različni aspekti enega in istega postopka. Religiare po latinsko pomeni vezati. Obredi, rituali so torej vezivno družbeno tkivo.

Kako razmejevati izumljene tradicije od tistih, ki to niso, kjer gre za odrenje sveta, mitologiziranje določenih oseb, skupin. Preko rituala je možno družbene, politične in moralne dileme dramatizirati, emocionalno preigravati. V ritual so preko glasbe, kostumov, znakov, gibov in besed zakodirana zgodovinska, navidezno negibna dejstva, ki pa so predmet dinamične nacionalne dediščine in na voljo za manipulacije ter sicer ambivalentno, a ne arbitrarno interpretacijo.

Analizo državniškega rituala Simonič izvaja na treh ravneh. Prva raven je specifični družbeni prostor. Družba vedno nastane kot koncept, torej ni neko spoznanje realnosti. Politična moč temelji na nadzorovanju virov, vzpostavlja se tudi na možnosti uporabe ideologije. “Družbeni prostor izkorišča ritualne prakse za utrjevanje in potrjevanje lastne zgodovinske nujnosti, pravilnosti in pravičnosti.” Razmejujeta se kulturni in družbeni sistem: v kulturnem delu sodeluje mreža pomenov, utelešenih v simbolih, družbeni sistem pa je sama družbena organizacija in struktura, ki se odraža tudi na odru. Ritualni prostor se deli na nastopajoče in gledalce, odrska linija določa prostor med priznanimi kulturniki in gledalci, ki naj bi se identificirali z dogajanjem na odru.

Za naš namen sta bolj zanimiva ritualni in odrski prostor in čas. Ritualni prostor in čas sta ustvarjena z zgodovinsko družbeno komponento; določena sta z dnevom osamosvojitve osamosvojitve. Simbolizem, ki ritual spremlja, je pomemben državniški konstrukt, saj uveljavlja moč politike in je njena manifestacija ter nastaja kot rezultat procesa družbene integracije. Kot glavna državna simbola se pojavljata zastava in pa himna. Poleg tega je praznični čas ekskluzivna manifestacija politične moči, ki določa in kdaj tudi briše ter umešča politične rituale v koledarsko leto.

Tako lahko vodilni establišment določa praznike, kot je na primer vrnitev Primorske k matični domovini in začasno briše praznik dela. Ob prazničnem času je pomemben tudi mitološki prostor. To je bil sprva Trg republike, v zadnjih letih pa se proslava odvija na Kongresnem trgu, ki so ga v obdobju tranzicije uporabljale pomladne stranke kot trg za alternativne proslave. Če je Trg republike mitološko pomemben, državotvoren trg za Slovence, zakaj torej uporabljamo Kongresni trg kot osrednje priredišče? Morda lahko preko uporabe mitološkega državnega prostora razložimo problem in določimo kvaliteto proslave.

Trg republike je bil še pred nekaj leti v lasti švicarske družbe BSL, ki je bila lastnica parkirnih mest na ploščadi. Tako so morali državniki, če so želeli narediti državno proslavo, prostor najeti in zakupiti vsa parkirišča, s čimer so močno povečali stroške proslave. V zadnjem letu so končno uspeli prenesti lastništvo ploščadi Trga republike na Mestno občino Ljubljana; tako je v rokah švicarske družbe le še garaža pod njo. Vsekakor pa je uporaba Kongresnega trga finančno upravičena - organizatorji uporabljajo že postavljeni oder Festivala Ljubljana ter se tako izognejo nepotrebnim stroškom postavljanja odra na Trgu republike.

A Plečnikova zasnova Kongresnega trga verjetno ni predvidevala množičnih proslav v takšnem obsegu - os ploščadi med Slovensko filharmonijo in uršulinsko cerkvijo je določena z nizom uličnih svetilk, ki pred filharmonijo postavljen oder delijo na dva dela. Nesrečna postavitev odra na ozki in dolgi ploščadi Kongresnega trga popolnoma odmeji prostor za njo in zakrije enega lepših pogledov v Ljubljani - izpred uršulinske cerkve na fasado filharmonije v osi z ljubljanskim gradom. V prehodu med iztekom Kongresnega trga in Gosposko ulico nastaja gneča. Odrski prostor tudi kulturnikom, ki sodelujejo na proslavi, ni naklonjen - kamere se morajo izogibati svetilkam in zakrivajo poglede; tako se še težje vzpostavi komunikacija med občinstvom, ljudstvom in kulturno sredino, ki naj bi nas zavedla v ritual državnosti. Vznesenost je še toliko manjša, če sedimo na koncu ploščadi, kjer nam poglede zakrivajo tehniške službe, nastopajoči pa so premajhni, da bi jim prepoznali obraz.

Trg republike, že po imenu glavni državniški trg, ob Dnevu državnosti sameva, občina pa preko anket sprašuje ljudstvo, kaj naj stori s praznim trgom. Hvalimo lahko, da so mitološki prostori Slovencev izpraznjeni avtomobilske pločevine, a izkoristek s tem ustvarjenega praznega prostora je očiten problem. Organizatorji proslav niso zmožni ustvariti pogojev za praznovanje, ki bi utegnilo preseči pričakovanja, ali celo presenetiti. Verjetno razen okrepljenih varnostnih služb in postroja vojske ob Dnevu državnosti dogodka na Kongresnem trgu ne moremo zlahka ločiti od preostalega kulturnega dogajanja v Ljubljani. Zapolnjevanje mitološkega prostora Slovencev si zasluži večjo pozornost, saj izpraznjenost osrednje proslavniške točke kaže na nezmožnost konsistentnega vzpostavljanja državniške simbolike, četudi je skromnost naša narodna čednost.