Genitalna panika

Genitalna panika

Recenzija dogodka
23. 6. 2015 - 13:00

Mednarodna razstava Država v postelji, odprta v mariborskem GT22, znova aktualizira feministično maksimo ''osebno je politično''. Razstava skozi sodobne umetniške prakse poudarja prisotnost države in sistema v intimnih sferah življenja žensk. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je država v postelji dobrodošla in kdaj njena prisotnost postane nasilna. Razstava je končni rezultat širšega projekta, ki ga je kuratorica Natasha Kadin začela z vodenjem seminarja Feminizem in družbene spremembe v sodobnih umetniških praksah na Umetniški akademiji v Splitu. Razstava je bila prvič ustvarjena leta 2014 kot skupno zaključno delo študentov in mentorice v splitski Galeriji umetnin, od takrat pa v manjšem formatu potuje po drugih lokacijah. Zahvaljujoč Fundaciji Sonda in GuestRoomMaribor je Država v postelji predstavljena v GT22, platformi, ki povezuje umetnost, kulturo, urbane športe in življenje.

Eksperimentalni prostor se nahaja na naslovu Glavni trg 22 in zaobjema približno deset institucij različnih kulturnih dejavnosti. To ni običajna galerija, saj se poleg razstave v sosednji sobi odvijajo vaje nekega benda ali pa sobo zavzema kar skate park. Dela so razstavljena po principu kjer je prostor – na hodniku, prehodu, v kleti, poleg neke cevi. No, preciznost umetniške reprezentacije v tem slučaju ni pomembna. Pomembno je izpostavljanje osebnega kot političnega, zato je GT22 kot umetniški in aktivistični prostor heterogenih vsebin morda adekvatnejši od sterilne in predvidljive bele kocke.

Predstavljena dela skozi tematske segmente telesnosti, reproduktivnosti, partnerskega zakona, osebnih narativov, nasilja in spomina razgrajujejo slojevite pomene rodu. Na primer, o prepletenosti intime in uradne zgodovine govori video Kad ja umrem, radite što hoćete/Ko umrem, delajte kar hočete Adele Jušić. Umetnica je snemala video portret babice med tem, ko ji je barvala lase, a narativ je dodan posthumno. Sedaj babičine zgodbe izgovarja vnukinja, spominjajoča se dedkovega udvarjanja, izpadlih zob, druge svetovne vojne in naposled sodobne družbene politične situacije.

O absurdnosti zakona govori avtorica Petra Zlonoga v stop animaciji Duologija o Danilu Ivanoviču. V duhoviti igri slik in besed umetnica poziva znamenitega ruskega pisca Harmsa, da jo oženi, navkljub dejstvu, da ona živi v Samoboru, pisec pa je mrtev. Pri tem našteva stereotipna pričakovanja, vezana na zakonski stan. In čeprav je njen izbranec že sam nagnjen k absurdu in mrtev, je vsaka propozicija obsojena na propad.

Na stenah prehoda se je znašlo delo Dine Rončević Meni se stvarno ovdje ne sviđa/Meni tukaj resnično ni všeč. Skulptura jajčnikov in maternice v rožnati tkanini je pravzaprav komentar aktualnega hrvaškega zakona, ki prepoveduje ligacijo jajcevoda ženskam, ki še niso rodile in imajo manj kot 35 let. Zavoljo tega je umetnica jajčnike zavezala z veliko okrasno pentljo, s čimer kritizira reproduktivne strategije, o katerih odloča država in ne ženska sama.

Še eno izpostavljanje genitalij kot politični motiv je prisotno v delu Genitalna panika Melanie Bonajo. Beseda je o fotografiji, ki dokumentira tako imenovani dogodek za enakopravnost. Vsi udeleženci se po vzoru performansa Valie Export iz 1968, pri čemer so na svojih hlačah izrezali sramni trikotnik, odkrili lasten sram oziroma genitalije. In če je Valie Export z odprtim trikotnikom in puško v roki vkorakala v pornografski kino ter soočila gledalce z mero stvarnosti, so tukaj performerji namesto pištole uporabili žive barve in svoje genitalije obarvali.

Navsezadnje na razstavi kot umetnica sodeluje tudi kuratorica Natasha Kadin. Instalacija Tragovi je projekt, ki deluje kot razstava v razstavi, saj zavzema ves kletni prostor. V atmosferi pridušenih luči so razstavljene fotografije in videi, ki prikazujejo sledi nasilja na njenem telesu. Spomin o nasilju, vpisanem v telo, postaja izrečen javno, umetnica pa s tem prekinja lastno tišino. Med drugim njen interes za feministične umetniške prakse izhaja ravno iz osebne travme nasilja, še bolj pa iz kasnejšega tretiranja te travme s strani državnega aparata.

Dejstvo je, da se ženske še vedno težko pogovarjajo o nasilju, saj jih zaščita s strani sistema pušča na cedilu. Treba je omeniti, da je Emma Sulkowitz nedavno dokončala performans Carry that weight (Nosi/ti to breme). Študentka univerze v Columbii je diplomirala z veliko vzmetnico pod rokama, kar je bilo končno dejanje njenega performansa vzdržljivosti. Neobičajno breme je v znak protesta nosila osem mesecev, kadarkoli se je pojavila na tleh univerze, ker univerza ni izključila študenta, ki jo je posilil. Pri tem ji nihče ni smel pomagati nositi vzmetnice, ki je postala vidni simbol posilstva, ob tem pa še bolj simbol sistema, ki storilcev ne sankcionira.

Primera Emme Sulkowitz in Natashe Kadin nam govorita o potrebi, da se o nasilju nad ženskami govori v javnem prostoru, ker je to še vedno prisotno. In če sta obe prvotno molčali in poiskali pomoč sistema, je na koncu njuno orodje delovanja v javnem prostoru kljub temu (p)ostala umetnost.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.