Izberi svojo ekopustolovščino

Recenzija izdelka
21. 7. 2022 - 13.30

Zavod za sodobne umetnosti Aksioma je leta 2021 organiziral hibridni festival pogovorov z naslovom (Re)programiranje: Strategije za samoregeneracijo. Avtorica Marta Peirano je v osmih pogovorih o okoljski krizi in njenih rešitvah gostila osem sogovornic, pisk, umetnic in teoretičark, ki so si prizadevale misliti vlogo umetniških in teoretskih praks pri prizadevanju za skupno prihodnost. Da bi pogovori ostali z nami tudi po njihovi virtualni izvedbi, so jih to pomlad izdali v knjižni obliki.

Izhodiščno vprašanje, na platnici v odebeljenem tisku, je zgovorno: Kaj bo potrebno, da človeštvo poišče drugo pot in zgradi odgovorno prihodnost za prihajajoče generacije? Takoj je jasno, da ne bomo brali linearne zbirke enoznačnih odgovorov. Sogovorniki predvsem skozi umetniške in literarne prakse osvetljujejo okoljske dileme na področjih infrastrukure, tehnološkega determinizma, ekonomije in politike, pred bralcem pa se razprostre vozel svetovnih in zgodovinskih razsežnosti. Kljub neizogibnemu glavobolu, ki spremlja razreševanje tovrstnega vozla, naslov ne zavaja – sogovorniki z odgovori na dobro pripravljena vprašanja napletejo precej jasen spekter potencialnih orodij in vizij. Ker pa se zavedajo preprek in težav realizacije svojih odgovorov, povezanih z družbenim značajem težav, pogovori v veliki meri delujejo kot skupinski brainstorming. Tega sogovornice in sogovornik navezujejo na lastne projekte, znanstvene raziskave in javno dostopne statistike.

Format cikla pogovorov je značilen za Aksiomo. V svojih – tako virtualnih kot fizičnih prostorih – redno organizirajo pogovore in delavnice za vse zainteresirane. Kljub privlačnosti takšnega participatornega in dostopnega programa pa je njegove sadove v kratkih časovnih okvirih težko prenesti v prakso. Tematike, ki jih predstavljajo, za razumevanje pogosto zahtevajo poglobljeno raziskavo, ki so ji sodelujoči mentorji namenili več let študija. 

Aksiominim gostom je bila skupna velikopotezna misel: človeško preživetje na Zemlji bo temeljilo na koreniti spremembi zaznavanja, modeliranja in procesiranja. Česa? Vsega. Sogovorniki na vprašanje pogledajo iz štirih, petih strani. (Re)programiranje zelo dobro osvetli eno od zmot internetne dobe, in sicer to, da je komputacija virtualna. Ti sistemi nikakor niso abstraktne mreže v oblakih lebdečih enk in ničel, kot si jih pogosto predstavljamo. Komputacija je, nasprotno, fizičen proces, ki za zdaj temelji na neenakosti, nepravičnosti in centraliziranem lastništvu. Sestoji iz teles in znoja, neplačanega dela, redkih kovin in mineralov, predkambrijskih materialov ter ogromnih količin fosilnih goriv. Če govorimo o komputaciji planetarnega obsega, torej fizičnem omrežju tehnologije, v katero smo oblekli planet, potem se moramo po mnenju sogovornikov nujno zavedati, kakšen vpliv ima ta na zemeljsko biosfero.

Pogovor z umetnico Joano Moll se med drugim osredotoči na ogljični odtis našega brskanja po spletu in čisto konkretno predstavi, za koliko bi morali zmanjšati svoje klikanje, če bi želeli preprečiti prekoračitev ogljičnega vnosa, ki ga Zemlja premore. Seveda pa se tako avtorji kot bralci zavedamo, da odklop od spleta za številne posameznike ni več mogoč. Kljub pozitivnim spremembam v javnem diskurzu in porastu zahtev po bolj zelenem načinu življenja večina sogovornikov meni, da bo za razogljičenje potrebno razviti industrijske tehnologije, s katerimi bi ogljik umetno spravili iz ozračja in ga nekje hranili. Okoljska strokovnjakinja Holly Jean Buck meni, da je po pandemiji postalo jasno, da smo kot družba znova razvili nekakšno alergijo na prepovedi in omejitve. Opredelitev podnebnih sprememb kot krize, je tako nemogoča, saj lahko družba takšen stres prenaša zelo kratek čas.

Okoljske problematike bodo z nami zelo dolgo, zato sogovorniki v veliki meri računajo tudi na  spremembo kolektivne miselnosti. Pa vendar – razpršenost mnenja je v družbi tako močno zakoreninjena, da je besedila težko brati, ne da bi sumničavo ožili oči, ko avtorji stavijo prihodnost na vzpostavitev kolektivne zavesti. Zdi se jasno, da bodo za spremembe potrebne močne politične regulacije, in bogve kdo jih bo zapovedal. Ko se znanstvenofantastični pisatelj Kim Stanley Robinson pošali z ekološko diktaturo, se to zazdi še kar smiselno.

Stanley Robinson, prvi sogovornik, v svojih fikcijskih romanih predstavlja dovršene »what if« scenarije. V enem od njih se gladina morja v New Yorku tako dvigne, da se prebivalci preselijo na vrhove nebotičnikov – mesto postane novodobne Benetke. Spet v drugem vročinski val pobije milijon prebivalcev v Indiji, zato se država na lastno pest odloči za radikalno regulacijo podnebja. Avtor poudarja, da je namen takšne fikcije opozorilo. Če bi se pisalo več ekološke fikcije o prihajajočih razmerah in njihovem razreševanju, bi javnost morda pogosteje reagirala.

Uporaba literature kot opozorilnega sistema je analogna  projektom sodobne umetnosti, ki poskušajo gledalca ozaveščati in aktivistično emancipirati. Da so umetniške prakse na tovrstnem presečišču znanstvenega in spekulativnega pogosto v nehvaležni poziciji, v pogovoru poudari Joana Moll. Kot nadalje razlaga, umetniški projekti sicer res niso popolnoma natančni, pa vendar je vrlina umetniških praks ta, da zmorejo stvari predstaviti na način, ki se dotakne teles. V fizičen prostor in v objekte pretvarja abstraktne številke, ki si jih težko predstavljamo. Pol milijona ton CO2 se sicer sliši kot velika količina, a za bivajočega na Zemlji ni zares oprijemljiv koncept.  

Projekti, predstavljeni v umetniških centrih, torej ne čutijo potrebe po natančnosti, imajo pa ravno v tej coni največ prostora za eksperiment. Utopija in distopija v oprijemljivi obliki ne obstajata, vmesni prostor med tema skrajnostma pa je tisti, ki ga je moč raziskovati in pretvarjati v umetniške objekte. Takšne, ki gredo onkraj tehničnih debat in se bi, idealno, lahko prelevili v spremembo družbenega diskurza. Moll je nekoč namesto razstavne postavitve galeriji naročila, naj štiri mesece deluje s pol manj energije. Galerija je tako za čas trajanja njene razstave občasno izključila umetniška dela, ki zasedajo veliko zaslonov, skrajšala odpiralni čas in vsake toliko ugasnila ogrevalni sistem.

Zelo pomembno se nam zdi, da ob tovrstnih projektih izhaja tudi literatura, kot je (Re)programiranje, saj imajo umetniški objekti lahko težavo z zadostno artikulacijo in jasnostjo. Prav takšni projekti, kot je Aksiomin, omogočajo prostor za dodatna pojasnila te ali one raziskave, ki lahko s tem postane tudi praktičen priročnik za razmišljanje. Intervjuji s skupnimi močmi izrazijo to, česar se pogosto ne zavedamo – da prihodnost ne prihaja v politično utopični ali apokaliptično distopični obliki. Prihodnost je že tu, le razporejena ni enakomerno. Pogosto se obravnava na znanstvene načine, kot skupek izračunov, predvidevanj in statistik. Umetnica Anab Jain v intervjuju poudari, da prihodnost zares ne oddaja nobenih podatkov in je zato inherentno negotova. Prav zato jo je, bolj kot v znanstveno literaturo, moč umestiti v pripovedovanje zgodb – izmišljanja utopij, domišljij, fikcij. Prav tam je vstopna točka za vse sogovornike, ki prihajajo iz kreativnih sektorjev.

(Re)programiranje je čtivo, ki bralko popelje na emocionalni rollercoaster nekje med ekološkim pesimizmom, krutim optimizmom, – kot bi ga imenoval Žižek – in jeznim optimizmom, kot ga imenuje Robinson. Poleg strategij poda iztočnice za še tako divje realnosti, ki jih bomo morda živeli. Vozel reševanja okolja pa postane zelo berljiv. Sploh za nas, jezne optimiste.
 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.