Izgubljeni pop art

Nekoč izgubljeni pop art je zdaj ponovno najden. Trenutno je v Galeriji P74, kjer ste prejšnji torek lahko prisluhnili tudi pogovoru z avtorico, akademsko slikarko in olimpijsko športnico Mileno Usenik. Gre za prvo tematsko zaokroženo predstavitev njenega ustvarjanja iz 70. let prejšnjega stoletja. Zgodnje ustvarjanje Milene Usenik zaznamujeta predvsem pristen in izviren umetniški izraz ter dejstvo, da je bil ta strokovno in kritiško povsem spregledan. Zakaj je bilo tako, ostaja odprto vprašanje. Zagotovo ne gre zgolj za to, da bi iz današnje perspektive tako zelo drugače vrednotili njeno umetnost. Hipsterji gor ali dol, verjetno obstajajo bolj objektivni razlogi, da se je pop art izgubil v vrvežu neuvrščenih sedemdesetih.

Prve slike Milene Usenik predstavljajo pop art v njegovi najčistejši obliki v slovenski umetnosti doslej. Za razliko od ustvarjanja Lojzeta Logarja ali Adrijane Maraž se Milena Usenik v svojih delih ne obremenjuje z ideološkimi, teoretskimi ali družbenimi vprašanji.

Kot sama pravi, je hotela gledalcu posredovati svobodo in veselje življenja. Ob listanju italijanskih modnih revij iz šestdesetih let je ugotovila, da želi takšne motive predstaviti tudi na svojih platnih.

Tako se na začetku ustvarjanja brez odvečne simbolike osredotoča na izčiščeno estetiko ženske figure na monokromnih ozadjih. Prepletanje obrisov figur in plastične risbe oblačil s prvinami pop arta črtastim, cvetličnim in drugim tekstilnim vzorcem dajejo nepogrešljiv občutek gibanja. Fenomenologija barv in poigravanje s formo prenašata izvirno sporočilo pop arta, ki je umetniška refleksija življenja v potrošniški družbi masovne proizvodnje. Slike so pogosto razgrnjene na več ločenih platnih. Glede na uporabo barv, linij in kontur mejijo na dekor, po drugi strani na trenutke spominjajo celo na fauvizem.

Zbirki Pozdrav iz Melbourna in Valovanja že kažeta prve znake poznejše abstraktne naravnanosti avtorice. Prva predstavlja njene spomine s potovanja na olimpijske igre v Melbournu leta 1956. Kompozicijsko in barvno kakovostno delo, ravno tako razgrnjeno na več platnih, prikazuje prizore olimpijskega stadiona in avstralskih naravnih pejsažev. Valovanja po drugi strani razumemo kot opartistično raziskovanje navideznega gibanja namišljenih pokrajin, ki leži na preseku med dekorativnim in abstraktnim.

Po njenih besedah sta bila selitev v Istro in srečanje z naravnimi barvami te pokrajine odločilnega pomena pri nastanku razstavljenih del. Ravno živahnost in izrazitost upodobljenih barv odražata njen večni optimizem. Pop art naj bi opustila, ker je ostal popolnoma neopažen. Pozneje se je usmerila k abstraktnemu slikarstvu, ki pa še vedno ohranja izrazito fauvistično barvno noto.

Ob ogledu razstavljenega se neizogibno vrača vprašanje, zakaj je bil ta umetniški opus spregledan. Najpogosteje omenjen razlog naj bi bila dolga umetniška senca njenega soproga Emerika Bernarda. Prav res, umetniški pari praviloma trčijo ob problem nezmožnosti sublimacije. Med združevanjem in prelivanjem svojih identitet in metafizičnih svetov pogosto izgubijo sebe in svoj specifični umetniški izraz. Tako ne preseneča, da je stereotipna podoba velike umetnice ali umetnika tista samske osebe.

Glede na videno to zagotovo ne drži. Milena Usenik je izdelala in ohranila svoj suvereni umetniški izraz. Še več, glede na ustvarjanje njenih sodobnikov v tistem času lahko ugotovimo, da gre pri njenem pop artu za osvobajanje od akademskih in institucionalnih vplivov, svojevrsten upor proti formaliziranim normam motiva in njegove estetske reprezentacije.

Razlog tiči nekje drugje. Njena upodobitev ženske figure morda ni odstopala od uradne ideološke doktrine egalitarizma obeh spolov, vsekakor pa je bila daleč pred svojim časom glede na dejansko prevladujočo mentaliteto. Uradni naziv za pop art v tistih časih je bil nova figuralika. To kaže na določeno skepso do umetniške obravnave potrošništva, ki ni bila povsem kritične narave. In to z dobrim razlogom. Hrepenenje po dobrem življenju, predvsem materialnem izobilju iz hollywoodskih filmov, je nekaj, za kar ni bila imuna nobena komunistična družba. Avtomobil, čokolada in svilene nogavice so na koncu neslavno presodili velikim socialističnim projektom.

Kako drugače razumeti odločitev Milene Usenik ob listanju italijanskih modnih revij, da bo slikala pop art? Gre za izraz svobodnega umetniškega in športnega duha. Željo zaužiti življenje v vsej njegovi polnosti. Navsezadnje gre za avtorico generacije, ki je preživela lakoto in pomanjkanje 2. svetovne vojne. Milena Usenik še zdaleč ni edina umetnica iz sedemdesetih, katere umetnost nosi nezavedne zametke poznejšega propada socializma.