Janez Janša, Janez Ivan Janša, 'JJ', 'the ultimate J', kakorkoli ga označimo, ostaja jasno, na koga merimo. Njegovi označevalci se množijo, pa naj bo po njegovem lastnem prizadevanju ali prizadevanju drugih. Natančneje po prizadevanju treh umetnikov, Janeza Janše, Janeza Janše in Žige Kariža oziroma umetnika 'formerly known as Janez Janša'.

Zato ni presenetljivo, da boj za svobodo tega moža ni bil osamljen boj, kaj šele enoglasen. Ne le da je dnevno priklical v prestolnico množice podpornikov, temveč je prepojil ljubljanske ulice z gesli, kot so: 'svoboda Janezu Janši, svoboda Sloveniji'; 'free JJ' in podobno.

V to kopico enoznačnih gesel se je prikradel tudi prituhnjeni pretendent, ki je skupaj z ostalimi vzklikal 'free Janez Janša', toda za razliko od njih ni zahteval ničesar. Ni mu šlo za svobodo takrat na zapor obsojenega Janeza Janše, pač pa za projekt, ki ponuja brezplačno založniško vsebino umetniške trojice Janš.

Govorim o novem projektu Janezov Janš, ki nosi naslov [FREE] Janez Janša. Trojica se z njim znova polašča označevalca, ki je na konici vseh slovenskih jezikov. Vendar le, da bi njegov prevladujoči pomen, ki kliče po 'svobodi Janeza Janše' nadomestila s pomenom 'zastonj Janez Janša'.

Skupaj z Mladenom Dolarjem bi tako lahko rekli, da Janše zarežejo v prevladujoči simbolni red in ga kot nesmiselni duplikati subvertirajo. Ob prebiranju njegovega eseja What's in a name?, ki je med drugim tudi prva brezplačna publikacija omenjenega projekta, se zdi takšna interpretacija povsem prepričljiva.

Dolarjev sprehod skozi Platonov dialog Kratil nam s stranskimi postanki pri Shakespearu, Saussuru in partizanih prikaže gesto trojice v luči “zahteve po prestolu”. Zahteve po tem privilegiranem mestu, ki ga Janša zavzema v lokalnem javnem diskurzu, kot tudi zahteve po sami srčiki njegove biti – po nečem, kar bi lahko imenovali 'Janša-vost'.

Takšna gesta napravlja zmedo, ki poraja dvom v pravice prvotnega lastnika imena. Dvom v njegovo srčiko, v tisti “element x”, ki zapopade samo stvar onkraj njenega imena. Z drugimi besedami poraja dvom v Janeza Janšo onkraj imena Janez Janša.

Toda vse to v okviru prvotnega projekta: projekta samega preimenovanja trojice. Res je, da med njima ni formalne diskontinuitete, ki bi nas silila, da jih premislimo ločeno, toda neka razlikovanja so le na mestu.

Pri novem projektu [FREE] Janez Janša ne gre več le za prilastitev imena in za zahtevo po njegovem strukturnem mestu, temveč za polastitev gesla, ki se okoli generira. Projekt se polašča okoliša imena Janez Janša; vseh jezikovnih pritiklin, ki velijo po njegovi svobodi. Toda ali je pri tem tudi uspešen?

Če se Dolar sprašuje v odnosu do prvotnega projekta, kaj je v imenu (what's in a name?), se moramo mi vprašati, kaj je v geslu. Pri tem se lahko zlahka obrnemo na kakšnega Mellvilovega Bartlebyja in na rušilno moč njegovega gesla 'raje bi, da ne'.

Bartleby izvleče svoje geslo od nikoder, iz vsakdanjega, zlahka spregledljivega kotička jezika in ga z radikalno vztrajno rabo preoblikuje v nezlomljiv urok. Ta s svojim ritmom predrugači obstoječi red; je kot Deleuzova 'poetična formula', ki trasira potuhnjeno dediščino Kantove filozofije.

Tako bi lahko razumeli tudi geslo trojice Janš. Geslo, ki se že drži njihovih imen – imena Janeza Janše, toda postane zares njihovo šele, ko ga kot takega pripoznajo in uporabijo za svoj namen. Mesto, od koder črpajo svoje geslo, je tako za razliko z Bartlebyjem povsem vidno in znano; geslo je namreč že vselej tam, v imenu; a je zares ustvarjeno šele v tej gesti pripoznanja. Kot tako je ustvarjeno, privlečeno na plan in se strukturno ne razlikuje od Bartlebyjevega gesla.

Toda pomislek se poraja nekje drugje. Ime kot označevalec še nudi neizbežno bližino med Janezom Janšo in njegovimi pretendenti, kar oteži, da ne rečem onemogoči, presojo, kdo je pravi Janez Janša. Vsa subverzivnost je v njej. Ta bližina pa je v primeru projekta [FREE] Janez Janša zgolj površinska. Geslo je sicer isto zveneče kot gesla Janševih podpornikov, vendar s tem, ko je zgolj ime projekta, izgubi status dvojnika: ni več geslo.

Tako kot konfekcijska znamka Marx – clothes for the people ne nagovarja Marxa ali marksizma, temveč je le še potrošniški spektakel, se pojavi podobna nevarnost tudi pri tem projektu. Osnovna gesta Janš ostaja močna in aktivna, toda vprašanje je, koliko se lahko še razširi, preden se porazgubi?

Vprašanje, s katerim lahko zaključim, tako ni Dolarjevo vprašanje, 'kaj je v imenu', temveč kaj vse se še lahko naredi z imenom? Kaj vse se še lahko naredi z imenom, preden ta postane znamka ali 'brand'?

Povezava do spletne strani akcije:

http://free.janezjansa.si/

Povezava do bloga, ki ga v sklopu akcije piše Vuk Ćosić:

http://free.janezjansa.si/blog/2015/01/36-you-have-been-warned/#more-5