Moto 23. bienala oblikovanja: »Oblikovanje, ki spreminja svet. Oblikovanje na križiščih raziskovanja, znanosti, tehnologije, digitalizacije in procesov globalizacije.«

Takšni slogani so v zadnjih letih postali diskurzivni trend na mnogih področjih od oblikovanja in tehnologije do marketinških strategij največjih svetovnih multinacionalk, ki na ta način uspešno kapitalizirajo aktualne revolucionarne strasti. V vseh primerih gre seveda za aluzijo na idejo splošne globalne krize, ki naj bi jo reševali ravno z oblikovanjem, tehnologijo ali kupovanjem izdelkov točno določene korporacije. Vendar je tovrstno zagotavljanje spremembe ali celo revolucionarnosti zavajajoče, saj se svet kot tak v vsakem primeru že ves čas spreminja in ga tudi mi spreminjamo z vsem, kar že počnemo.

Svet torej itak spreminjamo, zato se mora poudarek z vprašanja, ali želimo spremeniti svet, premakniti k vprašanju, kako si ga želimo spremeniti. Ta sprememba poudarka globoko zareže v prej enoznačne odgovore: oblikovanje ali tehnologija sama po sebi ne bosta spremenila sveta na bolje, vendar pa je znotraj teh polj možno raziskovanje, katere smeri sprememb so sploh mogoče. Ko govorimo o oblikovanju, hodimo po še toliko bolj tanki črti, saj je njegov največji del močno pričvrščen na kapital, kjer se zelo udobno počuti. Dizajnerski produkti gonijo elitno potrošnjo in narekujejo oblikovalske trende standardnih izdelkov, obenem pa prek povsod prisotnega marketinga dizajnirajo željo potrošniške mase, torej tudi življenja posameznikov.

Ločnica med aktivnostjo in reaktivnostjo tako ne poteka med posameznimi disciplinami ali praksami, ampak preči vse počez. In prav to ločnico je na prizorišču oblikovanja zarisal letošnji bienale. Za razliko od vseh prejšnjih bienalov od leta '64 dalje so tokrat predstavljena dela, ki temeljijo na kvalitetnih konceptualnih razmislekih in ne na všečnosti ali njihovemu potencialnemu komercialnemu uspehu.

Prva konceptualna inovacija, ki je lastna mnogim razstavljenim delom in je nastala v sodelovanju oblikovanja in znanosti, je inkorporacija bioloških procesov v proizvodne procese ter s tem v tehnologijo. Takšni so na primer izdelki, ki nastanejo z manipulacijo rasti celuloznih bakterij; bioluminiscenčna svetilka iz genetsko spremenjenega biološkega materiala, ki zaradi gena kresničke sama proizvaja svetlobo in je biološko razgradljiva; ali pa diagnostična naprava za določene bolezni v obliki steklene posode, v katero začasno damo nekaj čebel, ki so občutljive na biomarkerje v človeški sapi in nanje reagirajo ob vpihu.

V vseh teh primerih in še nekaj drugih, ki jih lahko vidite na razstavi, gre za bio-mehanične sisteme, torej ne več za nasprotje naravnega in umetnega, niti za ustvarjanje nove tehnologije, ki naj bi tekmovala z naravo, ampak za uporabo bioloških struktur v tehnološke namene. To implicira tudi spremembo razumevanja odnosa človeka z naravo, saj ta ni več nekaj, kar bi bilo treba krotiti, ampak postane tista, ki potencira tehnologijo, in obratno, dobimo tehnologijo, ki potencira naravo. Na račun uporabe bioloških procesov v materialni produkciji lahko na dolgi rok govorimo o zmanjšani potrebi po človeškem delu, torej o dehumanizaciji produkcije: narava postane aktivna in človek le eden izmed njenih produktivnih členov. 

Druga inovacija, ki jo moramo izpostaviti, pa je premik pozornosti, ki je v oblikovanju še vedno pogosto namenjena le končnemu izdelku, k produkcijskemu procesu. Najprej produkcijskemu procesu, ki pripelje do končnega oblikovanega produkta, kjer oblikovalci izumljajo nove produkcijske načine, izdelki pa so le bolj ali manj poljubne manifestacije slednjih. Takšni so na primer: projekt izdelave plastike in predmetov iz ribjih lusk, ki se jih ogromno zavrže v prehrambni industriji; naprava za oblikovanje pletene žice in izdelavo različnih svetilk; ali pa zasnova prostora, kjer bi lahko ljudje iz topljive plastike sami izdelovali potrebne predmete, ki bi jih bilo mogoče vedno znova preoblikovati v druge stvari.

Še druga raven poudarka na produkcijskih procesih pa se nanaša na obstoječe razmere v industrijskih in lokalnih produkcijah, v katere oblikovalci posežejo z namenom, da jih izboljšajo, kot so to storili v primeru portugalskega družinskega podjetja Sodomar, ki se je bojevalo z izgubami zaradi fizične dislokacije trga njihovih transakcij, ali pa v primeru nizozemskega oblikovalca, ki je v mumbajskem slumu [slamu] vzpostavil delavnico vaz, katerih izdelava temelji na znanju, ki je že bilo prisotno v lokalni skupnosti.

Ta druga inovacija, pozornost usmerjena na produkcijo in ne produkt, tako rekoč produkcija pogojev produkcijskega procesa, nedvomno pomeni tudi demokratizacijo produkcije. Sledi namreč ideji »slow-tech« [slou teh], ki želi za vsak izdelek zagotoviti tudi enostaven mehanični proizvodni proces, ki je poleg izdelka na voljo končnemu uporabniku. Temu je v roke vrnjena zmožnost ustvarjanja in je tako malo manj odtujen od predmetov, ki ga obkrožajo. Navsezadnje pa oblikovalci s tem, ko obrnejo fokus od izdelave posameznih predmetov, kot so skodelice in stoli, k izdelavi sistemov produkcije takšnih predmetov, pokažejo odgovornost do oblikovanja kot strokovnega področja.

Kvaliteten konceptualni premik letošnji bienale dokazuje tudi z nagrajenimi deli. Prve nagrade seveda ni dobil majhen plastičen trinožen stolček, ampak konceptualni razmislek o načinu produkcije nekega predmeta, v tem primeru stola, glede na stopnje onesnaženosti naravnega okolja, in s tem posredno tudi dober premislek o naravi oblikovanja kot takega. Zaradi takšnih pre-, po-, do- in raz-mislekov je letošnji BIO vredno obiskati.

Razdoprepomišljal je Izidor Barši.