V Galeriji Parter, kar je le fino ime za pritlični galerijski prostor ljubljanske Cukrarne, se je 3. marca odprla razstava Mokre noge kiparke in arhitektke Maruše Sagadin. Razstava je prva v programski shemi Galerije Parter, kjer se bodo umetniki od blizu in daleč predstavljali s samostojnimi projekti. Sagadin, ki že nekaj let ni več Ljubljančanka, ampak Dunajčanka, je v galerijo prinesla svoje novejše skulpture in nekaj skic.

Čez zdaj že dobro znano avlo Cukrarne se obiskovalec sprehodi do ožjega krila hiše, ki je zaradi svojega nižjega stropa označeno kot razstavni prostor. Tam trenutno stoji že na prvi pogled živopisano igrišče amorfnih oblik in cel periodni sistem materialov. Obiskovalec se sprehodi skozi navidezen hodnik, ki ga sestavljata kosa Stres v Teksasu in Tschumi Alumni. Prvo delo je skulptura, ki jo tvorita dva modni pisti podobna dela, sestavljena iz fasadnih plošč. Drugo pa nekakšni približno dva metra visoki v zrak moleči leseni plošči z betonskimi podstavki. Obiskovalec je nato popeljan do mize, na kateri so pod steklenimi ploščami predstavljeni načrti za posamezne elemente in ideje interakcij obiskovalca s plastikami, ki delujejo kot nekakšen uvod v razstavo. S te pozicije seže obiskovalčev pogled do vseh ostalih predmetov: ogromne temno vijoličaste klopi DORIS, na kateri stoji komično velika šminka; interaktivne postavitve, po kateri je razstava prevzela ime Nasse Füsse ‒ Mokre noge, rdeče modre španske stene Paravent in treh živopisanih klopi na koncu prostora, na katerih stojijo gigantski pepelniki.

Maruša Sagadin se s svojimi umetniškimi deli in instalacijami igra z javnim prostorom. Postavlja vprašanja, kaj je javni prostor, kako ga dojemamo, kako se vzpostavlja sam in kako ga lahko vzpostavimo umetno. Prav zadnje točke se je Sagadin lotila pri izvedbi prostorske postavitve v Galeriji Parter. Med betonskimi stenami, ki na eni strani mejijo na sprehajališče ob strugi Ljubljanice in na drugi na notranje dvorišče Cukrarne, je poskusila vzpostaviti javni prostor – želela je, da bi se med obiskom galerije obiskovalci posedli po njenih klopeh in malo poklepetali, razmislili in meditirali. Prostor naj bi kar sam vabil k interakciji in razmisleku o možnostih uporabe razstavljenih plastik. K temu pa naj bi pripomoglo tudi dejstvo, da je Galerija Parter dostopna vsem, tudi tistim, ki karte za ogled ostalih prostorov Cukrarne niso kupili. Tako se obregne ob to, da dandanes v centru prestolnice težko kam sedeš, ne da bi moral nekaj konzumirati ali pa plačati.

Postavitev v Cukrarni je pri vzpostavljanju tega tako zaželenega in opevanega javnega prostora znotraj galerije neuspešna. Gledalec, ki vstopi v hišo sodobne umetnosti, je najpogosteje naučen: »V galeriji se ničesar ne dotikamo!« Tudi če si kdo prebere brošuro, ki nagovarja k razmisleku o uporabi predmetov, je prostor, kamor je gledalec vstopil, preveč zaznamovan s pravili obnašanja v galeriji, da bi takšne interakcije res lahko delovale. Galerijski prostor je za večino obiskovalcev še vedno skorajda sakralen kraj, kjer veljajo strogi kodi obnašanja in določena mera strahospoštovanja. Kljub temu da se v zadnjih letih vedno več tujih muzejskih institucij poslužuje bolj odprtega načina prezentacije del in za javno dobro osnovanega programa, na primer delavnic za otroke, pogovorov z umetniki in aktivnega sodelovanja z lokalno sceno, pri nas to še ni tako ustaljena praksa. Galerija Cukrarna se želi s tedenskimi predavanji umetnikov, hipsterskimi revijami in govoričenjem o ljubezni do Ljubljane vključiti v lokalno sceno, vendar ji to do sedaj še ni najbolje uspelo. Še vedno se tam veliko pogosteje kot projekti, namenjeni povprečnemu Ljubljančanu, odvijajo gala otvoritve, občasne predstavitve novih modelov avtomobilov in podobne floskule, ki na noben način niso usmerjene v ciljno publiko, ki ji je bila Cukrarna obljubljena.

Pri poskusu vzpostavitve javnega prostora v Cukrarni glavno vlogo igrajo neobičajna sedišča, torej: DORIS, Slabe volje brez kioska in kuhinje ter Poletje. Za gigantsko vijolično DORIS, ki je poimenovana po dorskem stebru, bi še lahko rekli, da ima zmožnost privabiti kakšnega malo preveč firbčnega obiskovalca, da preizkusi njeno udobje. Slabe volje brez kioska in kuhinje ter Poletje pa stojita na plošči, imenovani Vsako mesto potrebuje svoje klovne. Tako sta za nekaj centimetrov dvignjena od tal. Plošča prevzame vlogo klasičnega kiparskega podstavka, namenjena ustvarjanju nekakšne simbolne pregrade med gledalcem in delom ter kaže, da je klop namenjena zgolj gledanju in nikakor ne dotikom. Detajl, ki gledalca še dodatno opozori na nedotakljivost kosov, so nekaj milimetrov veliki vijolični stožci postavljeni po celotnem robu omenjene plošče. Kako se lahko pričakuje od ljudi, da bodo kar se da sproščeno prestopili to miniaturno ograjico, stopili na podest, ki je polepljen s kolažem fotografij in barvnih kvadratov, se posedli po klopeh in malo pokramljali?

Kosi Maruše Sagadin so pogosto postavljeni na ulico ali pa v kakšen javni park. Na ulici svoje poslanstvo ustvarjanja javne skupnosti odlično opravljajo. V trenutku, ko nekaj stoji pod milim nebom in nekaj metrov stran ne stoji paznica, ki opozarja, česa vsega se ne smemo dotikati, lahko plastika postane resnično ljudska. Gigantska klop DORIS je na Londonski ulici prevzela vlogo avtobusnega postajališča. V nekem trenutku je postala celo zasilni oder za neko DJ-ko. V danskem mestecu Videbæk so klopi, podobne Poletju, stale v parku. Prav tako pa je javnost skulpture Sagadin uporabljala na Dunaju in v Gradcu. Tudi na otvoritvah v tej ali oni galeriji so se izkazale kot popolno pohištvo za posedanje, kjer so ljudje nanje odlagali kozarce zastonj vina.

Več kot očitno problem ne tiči v delih samih, v njihovi zasnovi, zanimivosti ali udobnosti. Problem z razstavo tiči v tem, kam je postavljena. Kar malo preveč utopično je od povprečnega Ljubljančana pričakovati, da bo brez pomisleka sedel na abstraktno oblikovan kos pohištva, ki sedi v tako na veliko oglaševani galeriji sodobne umetnosti. Morda bi, če bi DORIS stala na notranjem dvorišču Cukrarne, kakšen študent več prišel tja malo posedet, skadil kakšen cigaret ali pa pojedel burek.

Po klopcah v Cukrarni ni posedala vajenka Neža V.

Naslovna fotografija: spletna stran galerije Cukrarna.