Kazenski kot

Kazenski kot

Recenzija dogodka
11. 9. 2019 - 13.00

V tokratnih Finih umetnostih bomo nekoliko pozno recenzirali razstavo slovenske umetnice Nane Wolke , ki je bila do včeraj na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše. Prva samostojna razstava Wolke je nosila nazoren naslov Kazenski kot ali The Naughty Corner, ob katerem večina verjetno pomisli na zastarelo tehniko discipliniranja otrok, pri kateri mora mala porednica ali mali porednež na zahtevo staršev v izbranem kotu hiše premisliti svoje prekrške. In kdo kaznuje ali je kaznovan na razstavi?

V majhen prostor atrija, ki spominja na grajsko ječo, je Wolke umestila tri svoje projekte; Three Little Musketeers so nastali v letu 2019 in so bili v ravni liniji umeščeni v center sobe. Gre za tri gugalne konjičke, ki so, postavljeni na visoke lesene podstavke pod različnimi nakloni, zrli vsak v svoj del stene. Od pripoznanja konjičkov kot igrač obiskovalca najprej odvrne prav umeščenost na višino, saj je objekte nemogoče doživeti kot gibljiv kip. Skušnjava, da bi konjička zazibali, je odstranjena, zato je Wolke ustvarila druge poželjivosti. Jasno je, da si je objekte treba ogledati od blizu.

Konjički prvotno prikličejo spomine na otroško guncanje, preizkušanje meja v vihtenju naprej in nazaj. Wolke jih je slekla iz običajnega pliša in jim nadela črno usnjeno uniformo, ki zareže v asociacijo na otroško igračo. Drugi deli konjičkov - oči, rep in glava - so ostali originalni, prav tako je Wolke ohranila izvirno linijo šivov. Izdelki so dovršeni unikati, primerni za prodajo na elitnem trgu umetnin. Kot je zapisala kuratorka razstave Hana Čeferin, pa naj bi konjički v preobleki dobili fetišistični karakter; napeljevali naj bi na BDSM kulturo in razmišljanje o soodvisnosti strahu in bolečine ter užitka. A vendarle; črno usnje ni dovolj za sado-mazo implikacijo. 

Perverznost pridobijo v interakciji z ostalimi deli. Manjkajo samo še bič in fine usnjene rokavice in ni si težko predstavljati jahalnih uric. Usnjena povrhnjica sugerira eroticizem predvsem v glavah odraslih, ki so vendarle ciljna publika razstave in so v prostoru dobili priložnost premisliti lastne fantazije, zaradi odvoda v seksualizacijo infantilnega objekta še toliko bolj perverzne in tabuizirane. Otroci bi se gugali, odrasli pa še bolj. 

Mušketirji svoje steklene rjave oči usmerjajo v tri različna dela iz serije Three Almost Wet Nurses. Tri skoraj dojilje, čeprav zaradi vzdušja razstave naslov zelo očitno sugerira seksualnost. Besedne igre so integralni del vseh razstavljenih del in zabavnim sprevračanjem pomenov navkljub ustvarjajo nek razsipni presežek vsebine, ki odžira prostor in vrednost okoli 250 ročno izdelanim umetniškim artefaktom. 

Prvi mali mušketir je prenovljen gugalni konjiček iz 90-ih let prejšnjega stoletja in gleda Buttplug Peggy: prvotno šestintrideset rožnatih, koži prijaznih silikonskih odlitkov ornamenta starinske kovinske ograje, globokih 3 cm, nameščenih na pleksi steklo dimenzij 35 x 48 cm. Po nekaj dneh jih je ostalo le 35; nekdo se je odločil, da bi buttplug preizkusil, Wolke pa bo dobila svojo prvo odškodnino.  

V Breast Fading Lucy, silikonske odlitke staromodne svinčene uteži delavske tehtnice, zre Blond mali mušketir, sodobnejša verzija gugalnega konjička s temu primerno Justin Bieber frizuro. Vidimo 176 štrlečih tricentimetrskih bradavičk v petdesetih odtenkih sive, kar obiskovalec - hočeš, nočeš - poveže s patetiko istoimenske knjige. Delo pridobi na otožnosti z drugo interpretacijo; prsi dojilje bledijo, iz črne pa se na pleksi steklu v velikosti 100 x 110 cm skozi sivine prelivajo v izčrpano belino. “Id’, kraljiča doji moj’ga sina, da te mine tvoja bolečina”.

Zadnji v vrsti je Plišasti mali mušketir, najbolj značilen gugalni konjiček s preloma tisočletja, ima tisti neumni pogled, ki se ga otrok ustraši, saj daje vtis, da bo trajal za zmeraj. Nehaj me gledat! Bulji v črnino Head Nurse Signora Maggi, ki je prvo delo iz serije Three Almost Wet Nurses in je poimenovano po ostareli prostitutki iz Pasolinijevega filma Salo ali 120 dni Sodome. Head Nurse si je s svojimi 42 črnimi bradavičkami na daljavo podredila malega mušketirja, ki ne more umakniti pogleda. Wolke izbiro objekta za odlitek - svinčeno utež - utemeljuje s preusmeritvijo maskulinosti objekta v ženski atribut, ki poskuša relativizirati delitev spolnih vlog.

A lahko zaključimo, da izbira objekta ni pomembna; tam so ženski nipli in veliko vsakdanjih objektov lahko s svojimi izprijenimi mislimi v pravem vzdušju opazimo kot nekaj erotičnega. Kanček feminizma, samo zato, da je, kvečjemu še bolj kaznuje ženske in njihovo spolno emancipacijo. Cel svet je bradavička, pa kaj, to nam je vsem všeč. In tudi ženske so kdaj rade kaznovane.

One Hole Girl I iz leta 2017 spada v serijo Naughty Corner. Gre za enega izmed za zdaj sedmih keramičnih odlitkov 3D skena vrečke za sesalec, v katero je avtorica v sedmih mesecih posesala talno vsebino svoje spalnice; prah, ki se je v obliki keramičnega prahu spet povrnil v izmuzljive drobce. Nenavaden avtoportret, ki kopiči minljive vsebine, poseduje največ napetosti, saj na daljavo deluje kot mehka blazina, ki zaradi bele barve oddaja sterilnost in celo nedolžno čistost, zato subtilno vzbuja pedofilsko poželjivost. 

Tudi to delo ima premišljeno izbrano mesto. Nahaja se v niši na sredini stene, ki je dvignjena za tri stopnice. V ta kazenski kot se je treba povzpeti, nato pa poklekniti in eno zmoliti ali pa, če si moški - deček, v luknjo odlitka, ki je nastala po naključju in delu podarila ime, vtakniti penis ter posiliti avtoportret umetnice. Vsak je kdaj pa kdaj rad kaznovan in prav zato izziva. Tukaj se zgodi vrhunec neugodja in neprijetnosti, ki ju avtorica in kuratorica v dialogu z domačnostjo predmetov skozi celotno razstavo dojemata prek Freudove teorije o das Unheimliche.

Wolke je s kuratorico priredila tudi vodstvo za obiskovalke in obiskovalce, na katerem sta mestoma podrobneje objasnili, a načeloma zgolj ponovili interpretacijo, ki je zapisana na razstavnem listu. Prav v ta namen je na steno nad knjigo vtisov obesila tri starejše risbe iz serije Equs Feminus, Women With Horse Heads, ki jih Wolke dopolnjuje od leta 2013. Precizna koherentnost njenega ustvarjanja se tako še bolj razjasni; motiv konja se tokrat referira na mitološkega Minotavra, ki ga Wolke dvakrat negira. Konjska je glava, ne telo, to pa je žensko, ne moško. 

Prva samostojna razstava Nane Wolke je intrigantno izhodišče za nadaljnje napenjanje rdeče niti perverznih misli, spominov in skušnjav, ki jih v dinamičnem ravnotežju vzbujajo - vzburjajo - dela in naslovi. Razstava je imela značilnosti določenega segmenta sodobnega slovenskega ustvarjanja - dela so preveč očitno sporočilna, če to slučajno ne uspe, pa očitnost pokažemo z besedami. Največ izprijenosti je zaradi minimalizma in odsotnosti informacij zmravljinčila mamljiva luknja One Hole Girl I. Obstaja določena hudomušnost, ki je sicer mestoma inovativna, a ostaja predvsem v naslovih del, ki obiskovalca pahnejo v razmišljanje o spolnih perverzijah. 

Wolke je tako skušala dominirati nad obiskovalci, ki naj bi se v ječi razstave podredili njenim fantazijam obsesivnega bližnjega stika z usnjem in silikonom. Opisi del usmerjajo v raziskovanje neprijetnega v domačem, a nedomačnosti dejansko ne občutimo. Očiten seksualni naboj oddajajo Three Almost Wet Nurses, na treh malih mušketirjev pa bi se drgnili. Slednji bi se brez obrazložitve sicer zdeli kot unikatna otroška igrača, ki bi si jo zaradi lažjega čiščenja namesto pliša verjetno želela marsikatera slovenska mati. 

Nana Wolke, Breast Fading Lucy, 2019 (fotografija: Luka Prijatelj)

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness