Krasni novi svet tehno-optimizma

Aksioma je pretekli mesec v svojem projektnem prostoru gostila dve razstavi, od tega je bila samo ena del triletnega programskega načrta, ki se financira iz državnega proračuna. Tako vsaj nakazujejo podana dejstva. Aksioma, ki s strani ministrstva za časa obeh razstav še ni dobila obljubljenih finančnih sredstev, čeprav je svoje obveznosti do ministrstva poravnala že pred meseci, je na problematiko opozorila s protestno razstavo. Galerijski prostor je tako skoraj tri tedne razstavljal samega sebe oziroma svoje štiri prazne stene.

Opozoril je Vuk Ćosić, mojster interneta in net arta, in dan pred otvoritvijo svoje prvotne razstave galerijo pustil popolnoma prazno ter kot soavtorja ad hoc Solo razstave podpisal ministra Žigo Turka. Gesta je napolnila medijski prostor, odzvalo pa se je tudi superministrstvo, češ da gre za poskus podkupovanja ministra. Kot podpisanemu soavtorju naj bi mu namreč pripadala razstavnina, s tem pa bi se minister lahko poskusil počutiti dolžnega v pospeševanju financiranja  projekta.

Korespondenčni ping pong je bil na trenutke zaskrbljujoč, večino časa pa teater absurda. Ćosić je za izvedbo Solo razstave namreč podpisal pogodbo o prostovoljnem delu, s čimer se je odpovedal vsakršnemu honorarju. Očitek ministrstva pa je padel tudi na spremenjen koncept razstave. Ta naj ne bi bila v skladu s prvotnim pogodbenim dogovorom, a kaj, ko gre za vsebinsko popolnoma drugo razstavo, če ne zgolj za protestno dejanje.

Originalno zamišljena razstava Bivša prihodnost zdaj je tako ugledala luč sveta šele dobre tri tedne po napovedanem datumu. Nemara zato, da so s strani Aksiome obvezujoče obveznosti do ministrstva izpolnjene in predvsem transparente. Dobili so obljubljeni denar in tudi javna razprava je po dolgotrajnem zatrjevanju vladnih predstavnikov, da gre zgolj za krizne ukrepe, na koncu le prišla resnici do dna. Podobna finančna zgodba se je odvijala tudi z Zavodom Maska, ki je poleg Aksiome producent aktualnega filma Jaz sem Janez Janša. Za opozicijo se menda ne spodobi, da bi financirala umetniške projekte, usmerjene proti svojemu dobremu imenu. Zaključek smrdi po degenerirani kulturi, ni kaj.

Naj do zdaj povedano služi kot opomin na pretekle dogodke,  česar se je po malem dotaknila tudi Ćosićeva razstava. Pojma svobode, svobode govora, interneta in ostalih sredstev komunikacije, pa tehnologije, njene pogosto politično dirigirane adaptacije v družbo, od nastanka inovativnih idej in propagande do izkoriščanja človekovih pravic v prid vladajočih sistemov.

Bivša prihodnost zdaj je bila razdeljena na dva dela – dve steni, Beforey preteklost in iAfter prihodnost, obe v izbranem črkovnem slogu dveh največjih korporativnih megalomanov – Disneyja in Appla. Fotografije na steni so sistematično nakazovale na dva prelomna trenutka v umevanju tehnoloških idej in politično naravnanega kršenja človekovih pravic. Stena preteklosti je razkrila rokovanje Walta Disneyja s SS-ovskim oficirjem Wernerjem von Braunom, stena prihodnosti pa portretirala odnosa Obama-Assange in Putin-Tolokovnikova iz Pussy Riot.

Stena preteklosti je simbolizirala rojstvo ideje potovanja po vesolju skozi propagando-fašistično-antikomunistično ameriško navezo Disney-von Braun na obrobju začetka hladne vojne, stena prihodnosti pa problematizirala prihajajočo dobo novega digitalnega reda. Obe strani sta bili predstavljeni še z dvema filmoma – izsekom iz Disneyjevega burlesknega dokumentarca o razvijanju raketnega programa in napovednikom največje konference o internetu v Dubaju decembra letos, na kateri se bodo postavljala nova pravila o političnem prilaščanju in regulaciji internetnih vsebin. Intrigantno je trailer zrisan v slogu igre Monopoly.

Kot je Ćosić podal na uvodnem predavanju, je koncept razstave mišljen kot razmislek o lekcijah iz zgodovine tehnologije, ki procesualno sestojijo iz štirih korakov – ideje, ki jo prevzame interesna skupina in jo skozi lastne mehanizme javnega komuniciranje implementira v družbo. Da gre pri tem večinoma za redistribucije moči v politično naravnani kavzalnosti, ni treba posebej poudarjati. Kar je razstava Bivša prihodnost zdaj na tehnološko-družbeni ravni demistificirala, je čas med preteklostjo in prihodnostjo – zdaj, sedanjost, ki jo lahko vsaj do naslednje internetne, če že ne tehnološke revolucije, porabimo za poglobljen razmislek.

Idejo je med ljudi ponesla Tina Dolinšek.