Ste naveličani gospodarske in socialne nepravičnosti globalnega kapitalizma? Imate problem s tem, da morate plačevati davke, medtem ko bogati bežijo v davčne oaze? Če bi radi glede tega nekaj spremenili, pa ne veste, kako, poglejte primer Paola Ciria. Njegov projekt z naslovom Loophole for all je na ogled v ljubljanski Aksiomi še do konca tega meseca.

Italijanski mednarodno delujoči konceptualni umetnik in aktivist definitivno ima problem s tem, kako naši ljubi kapitalisti razumejo koncept družbene odgovornosti. Zato se je odločil uzurpirati njihovo lastno metodo in jo obrniti sebi oziroma vsem nam v prid. Naslov projekta v angleškem izvirniku pomeni dobesedno zakonska vrzel za vsakogar. Loophole for all se je sprva začel kot hack, torej kot računalniški vdor v baze podatkov vlade Kajmanskih otokov. S tem je Paolo Cirio pridobil in tudi prvič v zgodovini obelodanil seznam vseh podjetij, ki so ustanovljena na Kajmanskih otokih.

Ob tem ni treba posebno poudarjati, da gre pri veliki večini za papirnata oziroma slamnata podjetja. Naslednji korak je bil masovna ugrabitev korporativnih identitet, kjer je Cirio preusmeril naslove podjetij v svoj lastni kajmanski poštni nabiralnik in pričel izdajati ponarejena vladna potrdila o ustanovitvi podjetja. Kot sam pravi, mu je vse skupaj uspelo zato, ker pravi lastniki ugrabljenih podjetij na vsak način skušajo ostati anonimni. Tako je glavno prednost off-shore centrov spremenil v njihovo nevarno šibko točko.

Naslednja Ciriova poteza pa je njegovo hackerstvo spremenila v družbeno aktivistično in umetniško dejanje, tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. Prek svoje spletne strani je namreč omogočil prav vsakomur, da si za drobne denarce priskrbi lastno podjetje ali pa odpre poštni nabiralnik na Kajmanskih otokih. Na ta način je omogočil pravo davčno egalitarnost in spremenil neplačevanje davkov v kreativno globalno obliko državljanske nepokorščine.

Projekt Loophole for all konceptualno temelji na enem izmed ključnih problemov sodobnosti, ki je pomanjkanje družbene odgovornosti in posledični propad institucij in družbenih struktur s pravno državo na čelu. Če kapitalisti žanjejo vso dodano vrednost, ki nastaja s človeškim delom, je namen obdavčitve prav ta, da vsaj nekaj te dodane vrednosti vrnejo skupnosti v imenu solidarnosti. V tem smislu je plačevanje davkov moralna dolžnost in stvar družbene odgovornosti tistih, ki imajo v lasti proizvodna sredstva. Njihovo izogibanje obdavčitvi s pomočjo prefinjenega sistema davčnih oaz oziroma off-shore podjetij pa ni nič drugega kot predrzno licemerje, ob katerem raznorazni varčevalni ukrepi zvenijo kot neslana šala, zakoni pa ostanejo mrtve črke na papirju.

Paolo Cirio s svojo Loophole for all vsekakor misli globalno in deluje lokalno. Z eno potezo učinkovito in prebrisano jemlje stvari v svoje roke in tako postavlja zgled sodobnega družbenega cyber delovanja. Njegovo hackerstvo in žvižgaštvo za javno dobro sta morda res navdihnjena z Wikileaksom, gibanjem Anonymous in podobnimi, vendar gre v tem konkretnem primeru za dejanje, ki omogoča konkretne, materialne prednosti navadnim ljudem in hkrati afirmira njihovo nadaljnje družbeno delovanje na škodo korporativne države.

Kot je dejal veliki kapitalistični demokrat in še večji sužnjelastnik Benjamin Franklin, je oškodovanje države tista oblika nepoštenosti, ki ji drugače dobri ljudje najpogosteje in najlažje zapadejo. Pokojnemu Benjaminu se najbrž ni niti sanjalo, da bo v 21. stoletju oškodovanje lastne države postalo dejanje političnega aktivizma in družbene kritike. Kajti država, ki licemerno ščiti zgolj interese bogatih, si niti ne zasluži nič boljšega.

Loophole for all je projekt, ki presega stare in utrujene mantre o umetnosti, ki naj bi opozarjala na krivice in pomagala spreminjati svet z votlim deklarativnim opredeljevanjem brez prave substance ali pa enkratnim dejanjem neke nepokorščine oziroma protesta, ki hitro zbledi v kolektivnem spominu.

Namesto tega Paolo Cirio s svojim hackersko umetniškim projektom neposredno posega v politično, gospodarsko in socialno realnost s čimer dosega resnične, otipljive učinke, četudi zaenkrat majhne amplitude. Ne nazadnje pri tem tihem in kontinuiranem subverzivnem delovanju lahko sodeluje prav vsakdo, kar celotno zadevo uvršča krepko v domeno internetnega socializma oziroma kolektivizma.

V prihodnosti pa naš novodobni Robin Hood kakopak načrtuje širitev svojega korporativnega poslovanja še na Bermudske in Sejšelske otoke, v zvezno državo Delaware in kar jih je še nedotaknjenih davčnih rajev.