Manj je več
Umetnik Arne Hendriks v Galeriji Kapelica prostorsko razpostavlja svoj koncept Neverjetno zmanjšanega človeka, o katerem se je mogoče informirati tudi na spletu. Tam najdemo razlage in kulturno-biološke manifestacije pojava, ki jih je Hendriks pretekli torek v obliki ličnih lističev in projekcije že predstavil zainteresirani galerijski javnosti. Projekt poveličuje možnosti, ki bi jih omogočala zaustavitev človekove rasti na optimalnih petdeset centimetrov, s to manjšo rastjo pa naj bi se po umetnikovem mnenju bistveno zmanjšali tudi potreba po vnosu hrane in kvadratura bivanjskih kapacitet. Posledično naj bi prišlo – navajamo – do ponovne vzpostavitve ekološkega ravnovesja na planetu.
Hendriks na predavanju postreže s statističnimi podatki in ilustrativnimi primeri blagostanja mikro sistemov: med njimi se znajdejo evolucijski predniki, ki so zaradi izoliranosti in umanjkanja ogroženosti ohranili svojo manjšo višino, pa tudi vzori najmanjših prebivalcev sveta, ki so v drugačnih kulturah sprejeti kot velika božanstva. Priporoča nam soočanje z maso, ki nas ne napeljuje na lastno majhnost, temveč nam omogoča nove načine percipiranja realnosti. Predvsem pa bi bila naša manjša rast primernejša za potovanje v vesolje.
Recept? Poiščite manjšega partnerja, užijte manj mlečnih izdelkov, preselite se na otok, poslužujte se hormonske terapije in se preselite v mesto. Velja tudi, da je bolje manj spati in imeti stresno delo, vse to pa vas bo naredilo manjše, sploh če ste še v fazi rasti. Vseeno se o tem posvetujte s svojim osebnim zdravnikom, farmacevtom in psihiatrom.
Hendiks s svojo ekipo torej poudarja obsedenost z večjim, temu pa zoperstavi prednosti manjšega. Kot smo izvedeli, pa je to le ideja, ki se bolj kot na statistiko navezuje na svoje fantazme. Umetnikovi spremljevalci so morebitne pomisleke zavrgli s svojim prepričanjem v utopijo, ki jim omogoča konstruktivno in kreativno umetniško delovanje, manj pa prisega na morebitno realizacijo. Vprašanja biopolitike, evolucije in sorazmernega manjšanja vseh kapacitet obstoječega ostajajo posledično nerazrešena.
Hrane je namreč še vedno dovolj, je le nepravično porazdeljena. Določena razmerja pa se kljub poskusom bioinženiringa ohranijo tudi v evoluciji. Zgodovina ekosistemov kaže na svojo premosorazmerno prilagodljivost; z umetnim zmanjšanjem človekove višine bi se najverjetneje pomanjšalo vse. Zakaj se torej kljub vsem protiargumentom Arne Hendriks sploh še navdušuje nad idejo manjšega? In zakaj naj bi se temu pridruževali še mi?
Umetnik sicer prizna, da verjame v utopijo, to pa mu obenem ne onemogoča promoviranja lažnih kvalitet »znamke«. Bi to lahko pripisali številnim vprašajem, ki v svetu umetnosti pritičejo tako znanstvenikom-umetnikom in njihovim postopkom kot drugoterim umetniškim praksam in njihovim rezultatom? Redko namreč ostanemo povsem brez pomislekov, tišina teorije pa bolj kot odobravanje nakazuje na morebiten medijski propad. In ko smo že pri umetniških znamkah in njihovih apologetih: večno izumljanje novega je ob izčrpavanju tehnoloških danosti večmedijske umetnosti v podbonem položaju ontološkega preizpraševanja kot so bile z družbenim angažmajem avantgarde. Bi ravno zato potrebovali novega manjšega človeka, ki je pravzaprav odraz prizadevanj biopolitike? Avantgarda si je želela čistega človeka, socialista, politična umetnost totalitarizmov pa brezsrčnega mišičnjaka. Dandanes je in ekološkost: manj smeti manjšega bitja.
Hendriksovemu predavanju o ideji so se v Galeriji Kapelica sicer pridružili še formalni sklopi manifestacije »manjšega«. Lahko bi govorili o posameznih omizjih, ki razpolagajo z vživljanjem in tudi z eksperimenti. Eden takšnih je niz akvarijev z ribami, izpostavljenimi številnim tretmajem. Tem so se pridružili oblikovalec glinenih skulptur, lutkarica in igralka, vsem pa je bil skupen poskus vživetja v manjše bitje. Obiskovalcem so postregli tudi z miniaturno hrano, vse to pa se je v zatemnjenem okolju Galerije Kapelica manifestiralo kot nekakšno mentalno igrišče, spojeno z reprezentativnimi primeri muzeja manjših »čudes«.
Bilo je simpatično, bolj pa se sprašujemo, kaj se zgodi, ko Hendriksa in njegove ekipe ni več. Obiskovalci na dan otvoritve namreč niso bili povabljeni k aktivnejši participaciji. Lutko je imela v rokah lutkarica, glino pa je oblikoval študent kiparstva. Prav tako pa velja, da je »kuhinja« te dni že zaprta. Morebitnemu prišleku torej ni bila le odvzeta možnost vživljanja na dan otvoritve. Ta je še bolj okrnjena te dni.
Obstajajo načini, ki jih je Hendriks tekom svoje predstavitve le omenil, z njimi pa dejansko ne razpolaga. Ena takih je manipulacija zaznave s pomočjo projekcijsko lansirane podobe vida. Sploh pa bi bilo v okviru danih zmožnosti smiselno razmišljati o naši dejanski povprečni velikosti. Način vživljanja se posledično zdi kratkoumen: zakaj naj bi opazovali majhne predmete, če bi nas lahko mentalno pomanjšala ravno prisotnost večjega?
Kljub vsemu velja, da je soba Galerije Kapelica dovolj zapolnjena, da nam ob ogledu nikakor ni dolgčas. Obenem pa je Hendriks s svojo ekipo ravno dovolj umetniški. Kaj mislimo s tem? Brezpogojno verjame v koncept majhnosti, čeprav so si ideje na znanstveni ravni še kako kontradiktorne. S tem je v Galerijo Kapelica vnesel vzradoščenost svobodnega uma, ki nekoliko sliči na tistega, ki bi rad poletel v vesolje.
Dodaj komentar
Komentiraj