Včeraj se je v zagrebškem Studentskem centru zaključila četrta edicija festivala Device_art, tematsko usmerjenega v sodobno ex-yu novo-medijsko produkcijo s področja robotike, računalniške umetnosti, tehnologije, mehanike, kinetike, virtualnega in predvsem nevsakdanjega. V organizaciji Kontejnerja, zagrebškega biroja za sodobne umetniške prakse, se trienalni festival od leta 2004 dalje ponaša z verjetno najbolj odštekano razstavo raznovrstnih „divajsov“ na področju bivše Juge. Kje drugje bi na enem mestu sicer našli utripajoč vibrator in prepevajoče robote iz zavrženih gospodinjskih aparatov?

Ključna točka festivala je razstava intermedijske produkcije lokalnih in regionalnih umetnikov iz Srbije in Slovenije ter  gostujočih tujih avtorjev. Device_art je pretekla leta tako gostil ustvarjalce iz Kalifornije in Tokia, letošnji povratek na evropsko grudo pa je pripadal češki sodobni umetnosti v polju raziskovanja novih tehnologij. Osrednji koncept tokratnega nabora razstavljenih del in spremljevalnih dogodkov je bila ideja robota v vseh oblikah, ki jih premore kreativnost izbrane sodobne umetnosti, in njen odgovor na ekspanzivnost tehnološkega napredka. In kje drugje bi iskali epistemologijo robotike, če ne na Češkem, v domovini bratov Čapek, izumiteljev te populistične ideje.

Ideja robota ni vedno očem prisotna in logična, prej kompleksna in prepuščena domišljiji, a je na razstavi še vedno delovala kot medsebojno povezana celota distinktivnih intermedijskih pristopov. Bodisi so ti delovali v polju razširjene realnosti ali kot interakcija neživega z živim, bodisi so obstajali kot samo-vzdrževani objekti, bazirajoči na živih sistemih ali zgolj na dovajanju električne energije. Brez pomanjkanja potrebne diverzifikacije in z dosegom povsem dostojne koherence znotraj interaktivne umetnosti elektronskih in mehanskih naprav je bil obisk sredine otvoritve več kot navdušujoč.

Skoraj vsa razstavljena dela so od obiskovalca zahtevala dobršno mero sodelovanja in interakcije, včasih zgolj telesne prezence. Device_art je vseboval zvočne, kinetične in ambientalne instalacije, 3D interpretacije dvodimenzionalnih slik, holografsko video projekcijo, bio-sisteme, robotski bend, prototipe za razumevanje objektov prihodnosti, prikaze posegov v javni prostor in razširjeno realnost, risanje z ognjem, mehanske origamije, veliko Arduinov, spajkanja ter DIY kreacij, nojza in elektromagnetnih valov. V slogu napovedane robotske samo-kreacije je manjkal le še kakšen 3D printer.

Osrednji prostor galerije je zavzel robotski bend Stanleya Povode – Robotomana, tako imenovanega očeta češke robotike. Povoda je v svojem življenju iz odpadnih gospodinjskih aparatov bojda sestavil več kot 1000 robotov, njegov bend pa je bil, zaradi dokaj standardne oblike robotkov, privlačen predvsem za otroško publiko. Vse večji porast do-it-yourself elektronskih „divajsov“, specifično skenerjev in tiskalnikov, je s svojo pisano DIY kolekcijo nojz napravic in oscilatorjev predstavljal zagrebški I'MM (izg. aj em em ) Media Lab. Te je  mogoče na eni izmed treh hekersko naravnanih delavnic tudi lastnoročno sestaviti, takoj po tem, ko si na delavnici Andreja Boleslavskyja v tehniki sous-vide (izg. su-vi) in s pomočjo Arduina skuhate jajce.

Na ogled je bila tudi dokumentacija precej razvpitega posega v češki medijski prostor. Praški aktivistični kolektiv Ztohoven (izg. Stovn – dolgi o) je leta 2007 shekal video panoramo na češki narodni televiziji in nad Krkonoši ustvaril namišljeno jedrsko eksplozijo. Z akcijo Media Reality je skupina na  direkten način opozorila na naraščajoč problem medijskega monopola in manipulacije nad realnostjo, s tem pa si nakopala preganjanje s strani zakona in nagrado češke narodne galerije.

Od več kot 25 sodelujočih umetnikov in skupin so slovenske vrste zastopali Saša Spačal, Maja Smrekar, Marko Batista, Sanela Jahić ter Dominik Mahnič in Matic Potočnik. Skoraj vsa dela je bilo na domačih tleh moč videti na skupinskih ali samostojnih razstavah oziroma performansih, skupna pa jim je velika mera interakcije z občinstvom, tako v namišljeni realnosti kot v dejanski prisotnosti.

Device_art se je v zgolj petih dneh dotaknil širine in variabilnosti novodobnih „gadžetov in divajsov“, ki nam olajšujejo in osmišljajo življenje. Odločitev, koliko si te naprave upamo spreminjati in jih manipulirati, pa je na strani vsakega posameznika. Device_art že vrsto let v umetnosti spodbuja ravno to - njihovo kreativno izrabo.

Robotizirala se je Tina Dolinšek.