Mejni objekti

Recenzija dogodka
18. 10. 2021 - 13.30

V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana sta med 1. in 19. septembrom v okviru osme edicije cikla INSIDE/OUT, ki ga kurira Nadja Gnamuš, razstavljali slikarki Neja Zorzut in Ana Sluga.

Prvi stik obiskovalke z razstavo Distancirane bližine je platno v barvi peščene plaže, ki sega skoraj do obokanega stropa prostora, sliko pa v vsakem kotu zamejuje naslikan črn obok. Delo Neje Zorzut z naslovom Stvar v globino odpira madež v zgornji tretjini platna. Zaradi razporeditve in plastenja nanosov različnih odtenkov bež barve se površina platna navidezno širi navzven, v prostor in proti gledalki, kar podkrepi še tekstura, ki ji jo daje relief. Površina madeža je sestavljena iz več manjših delov, ki so gladki in nekoliko odsevni, zaradi česar se zdi, da je površina madeža bolj oddaljena v globino.

Tudi druga slika Neje Zorzut z naslovom Pega se poigrava s teksturo površine. Obe sliki sta postavljeni na podstavek, ki v primeru prve slike ustvari napetost med zamejevanjem slike na velikost platna, usmerjanjem njenih silnic v njeno notranjost in širjenjem izven formata, ki ga nakazuje kvadraten podstavek. Ta z ukrivljenim robom delno zakriva platno, s čimer običajno zakriti in zgolj tehnični podpornik slike postane njen del ter zabriše mejo med sliko in njeno okolico, ki ji pripada tudi opazovalka, kar lahko, če ne drugače, razbere iz svojega odseva v podstavku slike.

Slika Pega je v zgornjih štirih petinah v barvi peska gladka, brez odseva, miruje na mestu. V spodnjem delu pa oblika elipse preseže velikost platna in njena meja ostane izven formata. S sredino spodnjega dela krivulje elipse, ki reliefno izstopa iz površine, se stakne krivulja manjše temnomodre elipse iz gladkega materiala, katere spodnji del se naslanja na spodnji rob slike. Z njim se pravokotno na sliko stika elipsast podstavek iz temnomodrega stekla, v katerem pod določenim kotom odseva modra pega na sliki.

Modra pega se zdi kot gladka tanka nalepka na platnu, vendar ko se približamo, ugotovimo, da je umeščena globlje, saj je na območju, ki ga pega zaseda, odstranjen debel sloj barve, ki sicer prekriva celo sliko. Tako se poigrava z gledalkino predstavo o perspektivi v sliki, ki ji jo ta sprva avtomatično kani pripisati – spodaj so tla, tla so pesek, v pesku je jezero v obliki elipse, ki se nahaja globlje od peska. A je oblika, ki jo lahko razumemo kot jezero v peščeni pokrajini, v resnici prilepljena na površino, kar obroba še posebej izpostavi. Elementi se torej ne prepletajo v idilično celoto, kakor je mogoče razumeti pokrajino, ki jo sprva zaznamo v sliki. Struktura slike vzpostavi modro obliko kot madež, ki občutje domačnosti ob pogledu na sliko spremeni v občutek tujosti.

Obe sliki Zorzut je sprva mogoče brati kot upodobitev krajine v ptičji perspektivi ali taki, upodobljeni z višine in od daleč, ravno ta predstava pa je z nepričakovanimi razmerji med oblikami v sliki in njihovimi plastenji subvertirana, s čimer razblini občutek domačnosti, ki sprva spremlja gledalko. Gledalke namreč ne sprašuje zgolj ‒ ali pa sploh ne ‒ kako razume pokrajino in odnose v njej, namigi nanjo so le vstopna točka do bolj splošnega vprašanja, in sicer, kako razume odnose v prostoru nasploh.

Zorzut v svoji slikarski praksi raziskuje idejo hiperobjekta filozofa Timothyja Mortona, ki trdi, da objekti niso radikalno ločeni od subjekta in so pravzaprav okolje, ki ga ni mogoče ločiti od subjekta. Hiperobjekti so na primer globalno segrevanje, biosfera in onesnaževanje. Kakor hiperobjekti vplivajo na subjekt in jih od slednjega ni mogoče ločiti, v slikarski praksi Neje Zorzut ni mogoče ločiti podobe od objekta in subjekta od objekta. Razblinjanje meje med temi pozicijami pa v gledalki vzbuja občutek odtujenosti od lastnega telesa, saj to ni več jasno določeno. Zorzut telo namreč obravnava kot še enega izmed prostorov, katerega zamejitev od zunanjega sveta je arbitrarno določena.

Tudi Ana Sluga z diptihom Anatomija in Estetika II na platno umešča oblike, ki v obrisih vzbudijo asociacije na znane podobe, natančneje vsakdanje predmete, kot so avdiokaseta, strgalnik ali električno vezje. Vendar so te podobe prav tako izmaknjene iz okolja, ki bi jim ga navadno pripisali, in perspektive, ki pritiče realistični upodobitvi predmetov. Saj tudi te oblike niso upodobitve. Nekatere njihove poteze sicer vzbudijo občutek poznanosti, vendar njihova sopostavitev in dokončna – ploskovna, gladka, minimalistična – izpeljava izrinejo gledalkin občutek avtomatičnega razumevanja in poznavanja okolja ali narativa v sliki.

Drugi del diptiha je z desne strani s težkim robom zamejena slika, ki prikazuje turkizno abstraktno obliko na ozadju peščene barve. Z barvnim razpršilom črne barve napršeni silhueti granat okoliške abstrakcije vzpostavita kot dele krajine, ki jih opazujemo od daleč in od zgoraj, takšna perspektiva pa v kombinaciji s pastelnimi barvami ustvari vzdušje umirjenosti. Skupaj s silhuetami granat platno učinkuje nekoliko humorno in ponudi možnost družbenokritične interpretacije.

Tako Nejo Zorzut kot Ano Sluga zanima položaj objekta v okolju in v odnosu do opazovalca. Še posebej Zorzut dopušča, da opazovalec postane opazovan in s tem objekt in obratno. Osredotoča pa se na mejo, ki ju razloči, kar je najpreprosteje opaziti pri njeni uporabi podstavkov, ki namesto jasne meje ustvarjajo postopne prehode, in v zrcalu, ki v delo zajame gledalkino podobo.

Ana Sluga s serijo šestih manjših slik pločevink barvnega spreja, upodobljenih v trenutku pršenja, prav tako razširi polje podobe izven platna. Vseh šest slik je postavljenih ena ob drugo in blizu skupaj, kar povzroči, da smeri pršenj barve iz pločevinke usmerjeno pravokotno na enega izmed vertikalnih robov vsakega platna tvorijo interakcijo med slikami. Te se tako kljub medprostoru nadaljujejo ena v drugo, hkrati pa dopuščajo mnoge premestitve v vrstnem redu platen. Ko pa eno izmed slik izoliramo, pa se gledalkin pogled usmeri v galerijski prostor, posoda z barvo, iz katere prši barva, pa tako upodobi idejo objekta, ki se širi izven svojega telesa. Ta znova izkoristi opazovalkine že obstoječe asociacije, povezane s tem predmetom. Barvni sprej, ki prši barvo, predstavlja potencial zavzemanja prostora, saj je s takšno barvo mogoče narediti grafit in označiti teritorij, ki ti ga drugi ne pripisujejo in ti ne pripada. Sicer nam slika ne pokaže, kje pršeča barva pristane, vendar se jasno usmeri v prostor izven formata. Pločevinko barvnega razpršila je tako mogoče razumeti kot upiranje uigranim relacijam med prostorom in tistim, kar se v njem nahaja.

Obe umetnici raziskujeta vdor objekta v prostor, pri čemer je o njem mogoče razmišljati na ravni podob na platnu in hkrati na ravni galerijskega prostora, kjer so objekti slike, ki so vanj postavljene. Slike obeh avtoric delujejo kot zemljevidi, s pomočjo katerih se avtorici preizkušata v kartiranju objektov v prostoru in njihovega statusa v odnosu do opazovalke in njenega pogleda. Usmeritev slednjega izven slike – s potezami na platnu, podstavki in podobnim – mehča razmejitve med objektom, subjektom in prostorom, avtorici pa uspešno vzdržujeta napetost in stalno prehajanje med njimi. S plastenji barvnih nanosov in strateško organizacijo podob na platnih in preprostim poigravanjem z gledalkino percepcijo – ali je nek del podobe res v ospredju ali je morda v ozadju, se zapira navznoter ali odpira navzven – uspeta v opazovalki vzbuditi dvom o relacijah v prostoru, ki se morda zdijo popolnoma samoumevne, s čimer odpreta polje za razmišljanje o tem, kako se širimo v svoje okolje in bivamo v njem ter kako se okolje širi nazaj v nas. Namigi na znana okolja in situacije se poigravajo z občutkom nadzora nad svetom. Sprva pritrjujejo premoči subjekta, nato pa z novim detajlom okolje in podatke, ki jih je gledalka z opazovanjem zbrala o njem, popolnoma reorganizirajo in pokažejo na njeno nezmožnost nenadzorovanja tega okolja.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.