Melanija, Melania, Melanie

Melanija, Melania, Melanie

Recenzija dogodka
8. 8. 2019 - 13.00

V tokratnih Finih umetnostih recenziramo razstavo Brada Downeya, ki bo v Galeriji Vžigalica na ogled še do 25. avgusta. Razstava nosi naslov Ta Eho in se tako navezuje na nimfo Eho, znano iz grške mitologije, ki jo je boginja Hera zaradi prikrivanja Zevsove nezvestobe kaznovala. Eho je do konca življenja lahko le ponavljala, kar je slišala, torej odmevala. Zagledala se je v lepega Narcisa, a ker mu ni mogla izpričati svoje ljubezni, jo je grdo zavrnil. Eho se je osamila in od žalosti slabela, dokler ni od nje ostal zgolj odmev. Zaradi okrutnosti je Narcisa kaznovala boginja Afrodita. Naredila je, da se je zaljubil v svoj odsev in se zaradi nesrečne ljubezni spremenil v rožo narciso. Ključna momenta mitološke navezave sta torej odmev in odsev, eho in ogledalo.

Začetni odmev je čisto konkreten. Obisku Slovenije ameriškega umetnika Downeya, ki sicer živi in deluje v Berlinu, je bojda botrovalo zanimanje, kam segajo korenine trenutne prve dame ZDA in kako to okoliščino dojema lokalno prebivalstvo. V prvi fazi se je Downey odločil svojo umetniško gesto omejiti oziroma koncipirati znotraj funkcije naročnika. Pri Alešu Župevcu – Maxiju, rokodelcu iz okolice Sevnice, je tako naročil prvo javno skulpturo Melanie Trump. Ena redkih naročnikovih zahtev je bila želja, da bo prva dama ZDA upodobljena v obleki, ki jo je nosila na inavguraciji.

Z motorno žago oblikovana Melania se tako bohoti na drevesnem deblu ob nabrežju Save – torej še zmeraj ukoreninjena v sevniško grudo – in z vzdignjeno levico maha v pozdrav. Tokrat pač ne več stotisočglavi množici, ampak Sevnici, svojemu rojstnemu kraju. Za skulpturo ste skoraj zagotovo že slišali, najbrž pa jo tudi videli, saj je izjemno odmevala ne le v domačih, temveč tudi tujih medijih. O kipu so med drugim poročali v časopisih The New York Times, Washington Post in tudi v reviji Elle .

Ampak Downey ni bil zgolj naročnik, kot umetnik se je namreč postavil v vlogo medija, ki je najprej pronicljivo opazoval in ocenil situacijo ter se nato odločil poseči vanjo z njej lastnimi sredstvi – šovom in pompom. Pri skulpturi gre seveda za promocijsko potezo, tako imenovani publicity stunt, a zdi se, da ne toliko z namenom umetnikove samopromocije, promocije Maxija, Sevnice ali Melanie, temveč za izrabo same forme publicity stunta. Za stvaritev neke reprezentacije, ki od izvornega reprezentanta odstopa izrazito spektakularno, a ambivalentno ter celo intenzivno odtujujoče, s čimer razkrije in obenem zareže v tkivo javnega diskurza. Odsev in odmev nikdar nista zgolj kopiji, temveč sta reprezentaciji reprezentacije. Da je ponovitev vedno nekoliko drugačna od izvirnika, se konec koncev dobro zaveda tudi sama prva dama ZDA, ki je zavestno prepotovala pot skozi različne reprezentacijske registre: od Melanije Knavs preko Melanie Knauss do Melanie Trump, pa še slednjo je njen mož vsaj enkrat zamenjal z Melanie.

Na razstavi v Vžigalici so predstavljeni štirje precej različni projekti, za katere se zdi, da jih vsaj ohlapno povezuje ravno premislek o reprezentacijah, o nadzoru reprezentacij in o njihovi družbeni moči, premislek, ki je obvezno začinjen z mero iskrive šaljivosti. Ob vstopu v galerijo se tako znajdemo v kopiji tiskovne sobe Ronalda Reagana, nekdanjega razvpitega predsednika ZDA. Torej točno tega, ki je kot nekdanji hollywoodski igralec v svojih govorih prvi odkrito zlil skupaj funkciji predsednika in nastopača ter po katerem je lahko sleherniku kristalno jasno, kako zajeten del politike je imidž. Javni plastiki Melania je namenjen desni del galerije, katerega stene so prebarvane v nebeško modrino, taisti odtenek, v katerega je bila odeta na moževem ustoličenju. Skupaj z lesenim polžkom, prav tako Maxijevim delom, si tako lahko ogledamo filmček o nastanku skulpture. Fokus nekoliko sentimentalnega posnetka je na Maxiju, rokodelcu, ki se je rodil istega meseca istega leta v isti porodnišnici kot Melania, le da ju je življenje pripeljalo v precej različni situaciji; v svoji si Maxi želi le proste nedelje. 

V levem delu galerije je razstavljena serija del Misli mi vedno uhajajo. Gre za zbirko revij, videoposnetkov in podobnega gradiva, ki je bilo bodisi v Turčiji bodisi v Združenih arabskih emiratih označeno za moralno sporno in posledično cenzurirano. Domnevno neprimerni deli so bili s strani nacionalnih cenzorskih avtoritet zamegljeni ali pa obarvani, največkrat s črno. Downey jih razstavlja serialno in s tem, ko iste podobe razstavlja multiplicirano, lahko sledi nizom odločitev cenzorjev, kateri deli in v kolikšni meri so menda problematični. Izkaže se, da so te odločitve vse prej kot enoznačne. Pravzaprav je tudi sama cenzura, saj s tem, ko skriva, pravzaprav razkriva še veliko več. Ne zgolj absurdnosti samega cenzuriranja, ki jo spoznamo denimo ob opazovanju šest v črne kvadratke zakamufliranih športnic, ki tečejo na sto metrov. Tudi sam erotični element je z zakritjem pravzaprav veliko bolj intenzivno prisoten. Necenzurirana borca mešanih borilnih veščin bomo morda v skladu s splošno percepcijo športa prepoznali za latentna homoseksualca, a ko jima bo cenzura poleg vsega drugega odvzela še hlačke, bo taisti prizor postal manifestno erotičen.

Četrti razstavni sklop, ki prikazuje reprezentacijsko mašino tretje ideologije, se nahaja na trgu pred galerijo. Nepredmetni svet je Tatlinov Spomenik tretji internacionali na buldožerju, instalacija, ki en zlajnan simbol postavi na drugega. A iz tega momenta dejansko lahko razberemo precej subverzivnega potenciala, ki ju ima soočenje obeh reprezentacij. Precej različne in celo nasprotujoče si interpretacije imajo namreč enako verjetnost, enako veljavnost. Lahko gre za ugotovitev, da je zarjaveli komunistični idejni stroj treba zamenjati z enako radikalnimi, realpolitičnimi posegi v okolje. Možno je tudi, da je buldožer na poti na smetišče zgodovine, kamor bo odložil komunizem, ali da je vse skupaj en dober joke [džouk], ki se mu lahko smejijo tako altrighterji kot stari komunajzerji. Na razstavi smo se res precej nasmejali in ravno to je njen glavni adut. Downeyu s svojimi hudomušnimi minimalnimi posegi, pri katerih v glavnem operira z danim in vsakdanjim – in tako zgolj odmeva –, tako nekako uspe na površje izbezati vso ironijo fikcije oziroma fikcij našega obstoja, ki se odvijajo v svetu reprezentacij.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.