16. april. Noge se mi podajo po štengah berlinskega hauptštacjona proti eni redkih v torek odprtih berlinskih galerij. Zunaj dežuje. Preskakujem luže, medtem ko tečejo curki dol z moje softshell jakne. Hamburger Bahnhof – bivša železniška postaja, zdaj narodna galerija sodobne umetnosti na srečo ni daleč. Še par luž. Še par hitrih korakov okoli kipov na dvorišču galerije. Na fasadi nad mano brli instalacija neonskih luči Dana Flavina. Končno pristanem na suhem, v vhodni hali, praktično sam. Blažje premočene kavbojke. Mokri sledovi za mojimi supergami. Kaplja mi dol z jakne. Roka mi zagrabi zguljeno plastificirano press kartico Radia Študent in pomaha z njo po zraku. »A dobim s tem kak popust.« »Oh, for you it’s free,« odgovori biljeterka. 

Par minut kasneje zatavam v prvo razstavo, ki je kajpada iz galerijske stalne zbirke, in seveda je to Joseph Beuys. Opisovanje opusa enega ključnih umetnikov nemške umetniške scene po drugi svetovni vojni bom pustil za kdaj drugič. Skratka, ogromno kamenja in filca in železa in sivine in vonja kovine ter resnobe v zraku. Za mano TV zasloni, na katerih vidim Beuysa čepeti s kojotom v kletki v performansu Rad imam Ameriko in Amerika ima rada mene iz leta 1974. Beuys kot Beuys skratka. 

Nenadoma za eno od Knauf sten zaslišim enakomerni ritem metronoma. Na tleh je par ponošenih usnjenih superg, v podplatu enega od njih niha igla sem in tja, sem in tja. Naslov dela – »11 julij 2021 – 24 maj 2023«, torej čas, v katerem so bile superge nošene. Delo ni Beuysevo, pač pa je del opusa leta 1982 v Izraelu rojene in trenutno v New Yorku delujoče umetnice Naame Tsabar, katere občasna razstava Estuaries oziroma Estuariji zaseda sosednjo dvorano. Očitna je kuratorska gesta – »A veš, Beuys je nosil svoje obleke iz filca, Tsabar pa je nosila svoje superge in eto povezavo.« Jasno, rečejo moje blažje premočene kavbojke. Vse je povezano, če hočeš. In seveda, »Razstava Tsabar je zraven Beuysove, ker oba uporabljata filc in ... « No, ja, kakorkoli že. Smer k Estuarijem mi nakaže zvok ruženja navzdol po hodniku. 

Stojim ob na tla položenem. kakšne 3 metre dolgem in meter širokem kosu sivega filca, ojačanem s karbonskimi vlakni. En konec je dvignjen s pomočjo nategnjene kovinske žice, pritrjene na drugi konec skulpture. Stojim zraven in pojavi se zagata. Ali naj to le gledam iz razdalje ali se smem tega dotakniti? Gledam galerijskega čuvaja, čuvaj gleda mene. »Ehm, Entschuldigung...« Takoj dobim navodila – brenkat ja, šlatat ne. S prsti sežem po žici, vibracijo ojača ob skulpturo postavljen kitarski ojačevalec in zven odmeva po prostoru.

S tem sem iniciiran v razstavo in na stenah okoli mene se razkrije še več del iz serije Work On Felt – Delo na filcu, od leta 2012 naprej. Gre za okoli dva metra krat meter in pol velike s karbonskimi vlakni ojačane plahte filca, vsaka od njih je zarezana na svoj način in njeni deli upognjeni z eno, dvema ali štirimi klavirskimi žicami, te pa so povezane z ojačevalci. Hitro so jasne osnove – mehak filc, ki zaduši zvok, nasproti ostri nategnjeni žici. Material kaže svojo materialnost. A ta povezava z Beuysom se prekine v koloritu – namreč namesto sivin so komadi Naame Tsabar temno modri, temno rdeči, vijola ali bakrene barve. In drugič – to so glasbila. Namesto v Beuysovi kontemplativno ontološki morečnosti smo v igrivi funky pokrajini. Na kar se moramo navaditi tudi obiskovalci, ki nekaj časa tiho tavamo okoli eksponatov, dokler prej ali slej vsi nojzersko ružimo po žicah. 

Naslednja serija del – Inverzije – se pokaže kot zagonetnejša. V bele montažne stene so zarezane odprtine, ki spominjajo na odprtine kitar in drugih brenkal. Nekatere podolžne, druge polkrožne ali šestkotne. Okoli njih dekor, ki ga poznamo iz električnih kitar, namreč lesen furnir, obrobljen z zlatimi geometričnimi vzorci. Po nekaj časa ždenja ob Inverzijah ugotovim, da določene odprtine vsebujejo senzorje premikanja, ki jih obiskovalci sprožimo, če vstavimo roko v neznano. Iz zvočnikov po galeriji se zaslišijo ženski vokali ali pa zvoki škržatov. Spet druge Inverzije imajo ob sebi kitarske ali bendžo vijake, a moramo zopet z rokami seči v temo onkraj našega vidnega polja in tam najti strune, na katere lahko zaigramo. Tretji tip Inverzij – s kopico malih režic – se izmika mojim poskusom interakcije. Nazadnje – »Entschuldigung ...« – stopim do enega od par čuvajev, ki mi z veseljem razloži navodila za uporabo. Dotične inverzije preprosto ojačajo zvok, ki ga v njih usmeriš, recimo glas. 

»Zvok je vibriranje zraka. zvok je materija«

Kjer Dela na filcu vzpostavijo osnovne parametre materiala, ki ustvarja zvok, nas Inverzije popeljejo naprej. Namreč zvok ustvarja tudi manko materiala, torej luknjo, oziroma resonančne prostore, skrite znotraj montažnih zidov. Prav tako je vloga obiskovalcev iz nekoga, ki prčka po struni iz varne razdalje, preoblikovana v celostno telesno poseganje v instalacijo. Namreč z rokami in z glasom posegamo v samo telesje zidov. S tem tudi sami telesni objekt, ki v stiku z drugim materialnim objektom soustvarja valovanje zraka, torej – zvok.

Preostala dva komada na razstavi zaokrožita kontekst s tem, da prej opisani seriji pripneta na kitarsko rokersko sceno, na kar se navezuje avtoričina estetika. Ogromen del prostora namreč zaobsega komad Twilight (Gaffer Wall) oziroma Somrak (Gaffer stena). Črna montažna stena z zaobljenim vogalom, ki pa ni črna zaradi barve, temveč zato, ker je polepljena z Gaffer lepilnim trakom – tistim, ki ga vidite na koncertnih odrih za fiksiranje električnih in zvočnih kablov ter plesnega poda. Tako Tsabar igrivo preplete konteksta glasbe in vizualne umetnosti. Namreč nič razstavljenega ni niti poslikano niti sklesano ali kiparsko oblikovano, pravzaprav še manj kot pri Beuysu. Materiali so industrijski ali masovno proizvedeni – prikaz njihove zgolj materialne čutne navzočnosti pa nas odpre za igro spreminjanja pomenov. 

Osrednji komad na predstavi, pravzaprav oltar, predstavlja delo Melodies of Certain Damage oziroma Melodije določene škode. Iz ene smeri se iz stropa preko stene spustijo tri črte iz Gaffer traku, iz druge strani štiri. Na sredini prostora je bela plošča, na kateri so kosi štirih razčefukanih električnih kitar. Toda kosi vsake kitare so pritrjeni na podlago in med sabo zvezani s kitarskimi žicami. Tako nastanejo štiri kitarska ozvezdja oziroma štiri nova glasbila, nemara električne citre. Na te žal ne smemo brenkati – s tem in ostalimi razstavljenimi deli so povabljeni glasbeniki izvedli glasbena performansa 12. in 13. aprila. 

Spremna besedila razstave in avtoričina spletna stran omenjajo feministične poteze avtoričinega dela, recimo, da Melodije določene škode subvertirajo mačistično razčefukanje električne kitare na koncertih in da Tsabar k izvajanju vedno povabi nebinarne glasbenike. Ti aspekti so sicer prisotni, a ne zgolj ti, namreč poglavitna metoda avtorice je dekonstrukcija, iz katere vznikne igriva nova konstrukcija. Iz kosov kitar glasbila. Iz filca brenkala. Iz stene ozvočeni resonančni prostori. Pri tem je zgolj materialnost objektov in njihova zmožnost sprožanja ali oblikovanja zvoka ta nevtralna točka nič, na kateri se družbeni diskurzi razkrojijo in kjer se ponudi igrivo polje za oblikovanje novih struktur – estuarij, torej kot prehod iz sladke v slano vodo in nazaj. V tej metodi pa lahko vidimo navezavo na tradicijo neoavantgard 50. in 60. let prejšnjega stoletja. 

Drugi vidik pa je performativnost. Pri tej razstavi se naša telesa  namreč ne delajo, da ne obstajajo, oziroma, da so zgolj vozilo za naše brezinteresno zrenje. Mi telesno posegamo v instalacijo, včasih z dotikom po strunah, včasih zgolj z gibom v stenske reže. Še dodatno performativnost pa predstavlja interakcija s čuvaji. Hamburger Bahnhof jih namreč zaposluje kar konkretno število, po vsaj enega na sobo, pri čemer gre večinoma za starejše osebe, priseljence iz evropskega ali globalnega juga. V Estuaries ti postanejo heroji, ki z nasmehom in prijazno besedo z veseljem vodijo zadržane obiskovalce v igrivi zvočni svet razstave in nam razložijo, kako in kaj. Performativna skupnost pa se oblikuje tudi med obiskovalci, ki s sledenjem drug drugemu razkrivamo protokole instalacije. Ko med mojim obiskom v enem trenutku vstopi šolski razred, pa se performativ razleze od stene do stene med otroškim živžavom in mnogozvočnim ruženjem po strunah. V tem pa se pokaže čar razstave in njena prostorska umeščenost – Naama Tsabar z navezavo na svet rock glasbe oblikuje dostopni, lahkotni pop konceptualizem, ki pa je vendarle metodološko premišljen in občinstvu vseh starosti nudi most do bolj resnobnih razstav v štacjonu. 

Če koga poti zanesejo v Berlin, je razstava, ki se je otvorila 12. aprila, odprta še do 22. septembra. 

***

Spletna stran umetnice: https://www.naamatsabar.com/