Pisanja trenutne recenzije sem se sinoči lotila znova – umetniški projekt Na pragu pač ni eden tistih, kjer opazovalec hitro zapopade njegovo ključno misel, izpostavi pomanjkljivosti ter neujemanja in tudi širše kontekstualne sorodnosti z drugimi deli. Če nadaljujem. Problema v danem umetniškem projektu, za katerega je zaslužena Andrea Knezović, tako rekoč ni: osrednja misel je jasno izražena na številnih strukturnih nivojih, v vzpodbujanju potencialnega mišljenja različnih diskurzov znotraj ter preko umetniškega dela samega.

Temo, ki jo obravnava projekt, avtorica črpa iz aktualnega družbenega dogajanja: zanimajo jo migracije, k temu pa nedvomno veliko pripomore dejstvo, da je tudi sama migrantka. Andrea Knezović se uspešno udejstvuje tako v tujini kot v Zagrebu, mestu odraščanja, trenutno pa zlasti v Ljubljani, kjer prav zdaj tudi živi. Kot ugotavlja s pomočjo peresa recenzenta Mihe Turka, je stanje migracije tudi stanje simboličnega prehajanja. Migrant ni pozabil svojega izvora, popolna asimilacija je podobna lovljenju absoluta. Zato je to stanje, tako Turk, liminalno, kar nakazuje tudi naslov projekta. Latinska beseda »limen« namreč pomeni »prag«, »prehod«, celo »začetek«, fazo med enim in drugim. Ali Na pragu, kot je svoje aktualno delo poimenovala avtorica.

Andrea Knezović večinoma uporablja video, natančneje računalniško manipulirani avtorski posnetek. Tokrat je izbrala manjše število migrantov in jih pred kamero spodbudila h kratki izpovedi. Sodelujoči so posneti en face, pri čemer umetnica posnetke njihovih obrazov multiplicira, razblinja in niza drug preko drugega, s čimer se zdi, da skuša poudariti, da je pomnožena, razslojena tudi imigrantova identiteta. Podobno je tudi z naracijo. Bolj kot strnjena pripoved v zraku obvisijo posamezne angleške fraze intervjuvancev: »me and not me«, »playing with identity«, »being alone«, »process is the answer«, če približno navedem le nekatere. Razlog za pričujočo, tako rekoč narativno nekoherentnost je – prav tako kot tudi pri podobi - sinhrono plastenje glasu. Že omenjene izpovedi avtorica namreč dopolnjuje še s proizvajanjem abstraktnih ali onomatopoejskih zvokov istih sodelujočih.

In kaj naj bi bil ta abstraktni zvok, če je zvok sploh lahko abstrakten? Knezović se je domislila dokaj lucidnega pristopa. S strani sodelujočih izbrano ploskanje, pihanje, brnenje ter vse podobno naj bi sodelujoče asociiralo na že omenjeno dinamiko migracij pa tudi na lokalne specifike krajev bivanja oziroma na njihove rojstne kraje. Ob tem »skorajšnja« zvočna onomatopoejskost deluje nadvse ritmično, kot svojevrstna podlaga že omenjenemu izjavljanju intervjuvancev v angleškem jeziku.

V kolikor je prehodnost ali liminalnost značilnost migracije, se torej s pravkar opisanim postopkom liminalnost pojavlja tudi na formalni ravni umetniškega projekta. Izjave intervjuvancev se drobijo. Narativnosti pa kljub močni koncentraciji poslušalca tako rekoč ni. Iz pripovedi izstopi posamičnost insertov, katerih namen ni neposredno ozaveščanje.

Toda prav v tem umetnici tudi rahlo spodleti. Ne po mnenju recenzentke, temveč glede na splošni trend. Andrea Knezović ne moralizira, ne dokumentira, niti strogo ne poroča o perečem problemu. Ni interdisciplinarno »liminalna«, torej avtorica, ki bi v luči t. i. splošnih trendov uporabljala metodologijo socioloških raziskav. Prekarno delo, okoljevarstveni angažma, detektiranje migracij in dekonstrukcija vsega biopolitičnega so poleg artivizma namreč stalne teme umetniškega udejstvovanja. Gre za »poganjke« področij, ki se znajdejo na presečišču diskurzov oziroma poimenovanja: eni pravijo nečemu umetnost, drugi bi na primer to isto kategorizirali zgolj kot mikrobiologijo.

Prav ta vseprebavljajoči konsenz metadiskurzivnosti pa umetnostno izobražene pogosto razočara. Galerijsko parjenje petelina in kokoši različnih pasem posameznika posledično več ne obremenjuje s problemom kategoriziranja. To se je v njegovi zavesti že razrešilo. Naslednji korak je zato le še korak vrednotenja: »To je biologija, ki simulira svojo umetniškost in deklarirano tudi velja za umetnost. Vseeno pa njene značilnosti primarno pritičejo prvotnemu področju izvora: biologiji. Posledično je ta umetnost, oprostite izrazu, v kvalitativnem smislu čisto sranje.«

Na čudo uveljavljenega kanona pa Andrea Knezović zaobide dani vidik. Njen postopek je tradicionalno umetniški, saj zbrani skupek intervjujev dekonstruira do faze, ko prevladuje predvsem kategorija estetskega.

Knezović pa je presenetila še z nečim: njena inštalacija se nahaja v ne pretirano veliki sobi Projektnega prostora Aksioma, ki je zatemnjena. Na obiskovalce vplivajo ritem že omenjene abstraktne podlage, nekaj posamično ulovljenih izjav kot kakšnih manter pa tudi nemožnost klepeta. Mimo medsebojne komunikacije se radovedneži posledično lažje potopijo v hipnotično ritmiko prepletanja zvokov. Obiskovalčeva pozicija je zato v oziru na razpon uveljavljenega načina pristopanja potencirano liminalna: njegovo stanje zavesti in počutja se - seveda brez dolgotrajnega vpliva – močno spreminja. Kar pa je bil po besedah Andree Knezović tudi eden od namenov zasnove inštalacije. Navsezadnje je tudi prostoru galerije liminalnost virtualnega in realnega povsem imanentna.

V tej točki Na pragu spominja na Jašin Crystal C. Delo, ki od obiskovalca skuša doseči neobičajno mero sproščenosti in, protislovno, tudi občutek posvečenosti dogajanja. Svetlost, neudobnost telesnega položaja in pompoznost velikega umetniškega lika pa so vsaj na nekatere delovali s precejšnjo zadržanostjo.

Preden opomnimo še na liminalno stanje recenzentke, ki bi uživala in mislila ter sodila hkrati, naj se za hip ponovno spomnimo preteklosti. Projekt Na pragu namreč ni novost. Spomladi je poleg že omenjene inštalacije v Kinu Šiška vseboval še performans golih akterjev, kar pa tokrat umanjka, a ne na škodo projektu. Prostor omenjene avdio-vizualne inštalacije je namreč manjši, intimnejši, njihova prisotnost pa bi zato najverjetneje zmanjšala potencial vseh ostalih naštetih komponent dela Andree Knezović. Toliko o liminalnem občutenju časa, če ni liminalno ali prehodno pravzaprav lahko kar vse.