Za improvizirani nanolaboratorij potrebujete: plazmo, UV-luč, vakuum, streho, internet, elektriko, glue gun, silikon, mikroskop, knjižnico, ljudi, zvočni sistem in kanček nevarnosti. In seveda primeren habitat, kamor ta DIY laboratorij postavite. Če vas zanima preučevanje in raziskovanje živih organizmov, je raziskovalno postajo priporočljivo umestiti kam v naravo. Sredi civilizacijskega vrveža zna biti izbira lokacije precej težavna naloga, čeprav je za botanično idilo včasih treba zgolj pokukati čez kakšno visoko gradbeno ograjo. Tako rekoč – pokukati Onkraj gradbišča.

Ravno tam, na začetku Resljeve ulice, kjer so pred dvema letoma na pobudo KUD-a Obrat zrasli tako imenovani „community“ vrtovi, se v improviziranem lesenem laboratoriju odvija tretja edicija projekta NanoŠmano. Isti nori NanoŠmano, ki že dve leti zavoljo demistifikacije raziskuje fizične in estetske  potenciale nanoskopskih materialov. To nomadsko početje izvaja  v začasnih laboratorijih, ki so, glede na trenutno Šmano evolucijo, postavljeni ali v galerijo, zapuščen lokal sredi mesta ali pa kar na sosedov vrt.

NanoŠmano se tokrat spušča v preučevanje žive narave, na preseku naravnega sveta atomov in umetnih zunanjih vplivov. Stari hekersko-umetniško-znanstveni ekipi Doepner-Dusseiller-Leskovšek-Sjolen se je prvič pridružila še ženska velesila v podobi Paule Pin, španske performerke in bioumetnice. Dolgoletni projekt sta v sodelovanju z galerijo Kapelica razvila Štefan Doepner iz Cirkulacije 2 in švicarski nanoznanstvenik Marc Dusseiller, ustanovitelj nomadskega DIY biolaba Hackteria.

Že na otvoritvi prejšnji teden je v leseni laboratorijski kolibi  vse dišalo po molekularni gastronomiji. Pelinkovec so za pogumne pivce namesto v tekočem agregatnem stanju ponujali v obliki nekakšne sluzaste kroglice, zmesi natrijevega alginata in cenjene alkoholne pijače. Prvi stik z nanosvetom je bil tako za marsikoga precej nagnusen, pelinkovec v obliki sluzastega polža pač ni pogosta značilnost slovenske zakuske. Sicer pa alginat šmanovci uporabljajo tudi za manj užitne estetske namene in v stilu biohekanja vanj lovijo mikroorganizme.

Glavno Šmano načelo je eksperimentiranje znotraj ustvarjenih    laboratorijskih pogojev, ki pa Šmano ekipi večji del omogočajo zgolj manipulacijo na mikroskopski ravni. Šmano ne odkriva novih potencialov nanoskale, ampak jih v skupinskem duhu preučuje, raziskuje in z njimi eksperimentira. Če umetna fotosinteza, pri kateri se v prvi fazi vrtna solata zmelje s  kavnim mlinčkom, prvič ne uspe, Šmano poskusi še enkrat. V procesu je važno sodelovati od čistega začetka in, če se le da, orodje za še tako bizaren poskus zgraditi kar na licu mesta. Naredi sam opazovalnica za kompost z različnimi senzorji za merjenje količine metana in temperature ter dvema kamerama ali pa spektrofotonični merilec intenzivnosti svetlobe, narejen iz DVD-pogona in plastičnega okvirja videokasete. Ideja je plod posameznikove kreativnost, meja pa nanonebo.

Potencialnemu obiskovalcu med vso to laboratorijsko prakso častno pripada tudi možnost lupljenja krompirja za skupinsko večerjo. Ni izključeno, da med tem pogovor teče o parazitskih gobah, toksoplazmozi ali o konkretni povezavi med znanostjo in umetnostjo. Trenutno v laboratoriju gostuje ameriški bioheker in znanstveni raziskovalec Romie Littrell, ki preučuje zmožnosti vzpostavitve laboratorijev izven institucionalnih okvirov, torej prav takšnih, kot je NanoŠmano. Poleg tega na UCLA že 6 let poučuje predmet umetnost in znanost, kar je idealna priložnost za teoretski poskus demistifikacije še te odnosne relacije. A Romie odkritosrčno prizna, da o odnosu med znanostjo in umetnostjo nima pojma. Znanost je zanj metoda, zgolj proces, umetnost pa tisto, kar imaš in lahko umestiš v materialni kontekst sveta.

NanoŠmano kot stična točka med obema, znanostjo in umetnostjo, je torej še en eksperiment, ki z metodo skupinskega dela in prostega pretoka znanja in informacij seže globlje v srž tega ekstencialnega sci-art problema. In to precej bolj uspešno kot nemara letošnja z znanstvenim glamurjem podprta edicija festivala Ars Electronica. Preverjeno. A to je že druga zgodba ...



Znanstveno-umetniški krompir je lupila Tina Dolinšek.