Nekaj minut kasneje.

Nekaj minut kasneje.

Recenzija izdelka
25. 5. 2018 - 13.00

Kaj pravzaprav počnemo, ko delamo umetnost? Letošnja zaključna razstava udeleženk kuratorske šole SCCA Urške Aplinc, Maje Burja, Anje Guid, Ajde Ane Kocutar, Ize Pevec in Adrijana Praznika v sodelovanju z Vorancem Kumarjem skuša razpreti pogoje umetniške prakse in misliti mesto vznika umetniškega objekta v polju umetnosti. V obrazstavnem besedilu zapišejo: »Nekaj minut kasneje. se vrača k delu v nastajanju – v polje nejasnosti in necelovitosti. Z razstavo smo kuratorji in umetnik skupaj vnovič posegli v prvotni material, ki, razstavljen večkrat, niha med delom in nečim, kar to (še) ni.«

Proces snemanja se prične, ko Voranc v svojem ateljeju na kiparskem oddelku Akademije za likovno umetnost in oblikovanje zakuha kavo zase ter za svoje sošolce. Predmet snemanja je namenoma banalen. Pitje kave ni fetišizirano kot prostor neformalnega učenja umetnosti, temveč kot zunanji okvir. Dovolj frekventna figura vsakdanje rutine, da lahko avtor vanjo odpošlje svojo avtorsko funkcijo ter se odveže odločitve kadriranja. Snemalec ne išče načina, kako bi umetniškost svojega dela oprl na reprezentacijo vase zapognjenega umetniškega procesa, nič bolj, kakor bi si želel izjavljati ali biti izjavljen skozi neposredno opredelitev predmeta svojega umetniškega interesa. Avtorjeva intenca prej leži v izbrisu sebe kot agensa ter njegovi naknadni rekonstituciji v operacijah postprodukcije. Nakopičeni material bo torej šele naknadno omogočil pogoje za vznik določene prakse, določenega pristopa k delu.

Prisostvujočim članom ateljeja – svojim kolegom – Kumar zagotovi, da posnetega zvoka ne namerava uporabiti v surovi obliki avdio posnetka ter da bo zajeti govor, v kolikor bo uporabljen, ustrezno cenzuriral, skladno z željami udeležencev. Drža ali odnos snemalca je tako že v izhodišču zaznamovan z odločitvijo, ki ključno opredeljuje potek dela in polje njegovih možnosti; polnomočni dokumentarni pristop hkratnega zajemanja videa in zvoka je zamenjan za izhodiščno samocenzuro kot gesto, v kateri se snemalec odpove bistvenemu deležu svoje reprezentacijske moči ter tako interakcije ohrani v bližini naravnih in nerežiranih pogojev. Ne gre torej za dokumentacijo procesa, temveč za proces nabiranja brezinteresnega materiala, materiala, ki je surov v pravem pomenu besede, v kolikor naj ne bi bil vnaprej kontaminiran z določenim predmetom umetniškega interesa. Udeleženke šole za kuratorske prakse SCCA pri snovanju razstave Nekaj minut kasneje. stavijo prav na to nekontaminiranost ali brezinteresnost materiala, ki ga je Kumar sicer prvotno uporabil v delih Prva kava in Radijska igra: prva kava.

Razstava gledalca sooča s tremi vrstami materiala; transkribiranim govorom v obliki besedila, videoposnetki z naknadno dodanimi zvoki ateljeja (foley) ter polumentniškim materialom dela Radijska igra: prva kava. Enakovredna obravnava in sopostavitev vseh treh vrst materiala onemogoči nedvoumno določitev umetniškega objekta ter hkrati povzroči razplastitev procesa, ki določitev objekta praviloma izpelje tako, da poseže v vmesni prostor med njegove diskretne stadije. Objekt ima v polju umetnosti dvojen status, ki bi ga lahko artikulirali kot dva obraza reprezentacije – objekt umetnosti, domnevni a priori ali predmet umetniškega interesa, in umetniški objekt, materialno posledico umetniškega postopka. Umetniški postopek in v njem delujoča operacija reprezentacije temu dodata še treji člen – subjektno tvorbo umetnika kot agensa, dejavni izvor umetniške odločitve - ter tako razpreta določeno trikotniško shemo umetnosti, preko katere so njene prakse sploh misljive.

Vorančevo prakso v primeru pričujoče razstave zaznamuje prav hkratnost in enakovrednost pri obravnavi trikotniške sheme umetnika, predmeta umetnosti in umetniškega objekta. Umetnost je možna šele kot presek vseh treh premis. Prav to je tudi razlog, da na razstavi ne bomo našli nobenega izmed teh treh vidikov, temveč zgolj trasiranje njihovih smeri v medsebojnih srečanjih. Tisto, kar udeleženke SCCA v obrazstavnem besedilu poimenujejo kot ohranjanje »napetosti med materialom in delom«. V tem smislu prostorsko postavitev na razstavi lahko razumemo kot serijo permutacij ali srečanj znotraj izhodiščnega materiala. Lahko smo še nekoliko jasnejši; Voranc se reši statusa izvornosti kateregakoli izmed treh omenjenih določil umetnosti tako, da vseskozi ohranja njihovo imanentno hkratnost in materialnost. Ne glede na to, kako stvar obrnemo, niti umetnik, niti predmet umetnosti, niti umetniški objekt ne morejo služiti kot izvor ali pogoj delovanja drugih dveh členov, zato je ključno, da nobenemu izmed njih ne pripišemo izvorne vrednosti.

Prav določena indiferentnost do statusa umetniškosti razstavljenega materiala in neinvestiranost v subjektne vloge kuratorjev in umetnikov omogoča materialnost omenjene napetosti med materialom. Ta namreč ne vznika kot melanholičen spev izvorni nereprezentabilnosti dokumentiranega, temveč prej v nepomembnosti in brezpomenskoti na mestu, kjer bi gledalec upravičeno pričakoval umetniški objekt ali predmet neke umetnosti kot izjavo subjekta umetnika ali kuratorja. Načelo umetniške reprezentacije je torej lahko zaobideno, v kolikor se Kumar odpove izjavljanju kot vrednostni obdelavi primarnega materiala in določitvi predmeta umetniškega interesa na ravni snovanja umetniškega dela in v kolikor se kuratorice odpovejo obravnavanju umetnikove prakse kot primarnemu materialu kuratorskih praks na ravni snovanja razstave.

Na nereprezentabilnost v primeru razstave Nekaj minut kasneje. torej ne naletimo v obliki opredmetenega manka, temveč v pozitivnosti srečanja razplastenih logik zajemanja realnosti. Predmet snemanja nikakor ni nek proces učenja umetnosti, vendar pa od njega tudi ni povsem ločen. Nekaj minut kasneje. omogoča prostor srečanja med materialnostjo nekega dogodka in postopki snemanja, transkribiranja, režije ter razstavljanja, brez da bi jim že vnaprej predpisovala vloge po načelu njihove pomenskosti in stopnje umetniške obdelave. Zvoki kuhanja kave, zajeti v obliki foleya, videoposnetki neusmerjene kamere, transkribirani, mestoma cenzurirani pogovori v obliki besedila in delni objekti umetniškega dela Radijska igra: prva kava v obliki zvočnega posnetka in dramaturških skic v izmenični sopostavitvi vzopstavljajo prostor možnosti. Umetniško delo ni nujno, je pa možno. V kolikor bo v danih pogojih vzniknilo, bo sestavljeno iz heterogenega materiala, katerega status niha po celotnem spektru med povsem surovim brezinteresnim materialom ter že poprej izgotovljenimi umetniškimi deli. 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Svoji svojim. Kdo drug bi (po razstavnem besedilu) pisal o razstavi kot Miklavčič? Čeprav, hm, recenzija to ravno ni, saj razstavo kvečjemu dolgovezno osmišlja in ne tudi vrednoti.

Tisti, ki imajo res nekaj za pokazat, zmorejo običajno povedati stvari na preprost in razumljiv način. Če imaš bolj malo za pokazat, rabiš pa veliko leporečenja, da zapolniš praznino. Mislim, tako prazno kot je tole besedičenje, tako p(o)razna je tudi tale razstava. Samo moje mnenje.

Recenzija ne implicira nujno vrednotenja. Sicer pa kaj naj bi bili po tvojem kriteriji vrenotenja? In kaj rezultat, Štefančičeva lestvica od Zelo proti do Zelo za?

'Samo moje mnenje.' Kaj naj bi to pomenilo? Pojasni, kaj v zgornjem tekstu ni jasno. In kaj naj bi bilo 'veliko za pokazat' ali 'polno'? Veliko barv, težek kamen, full-on družbena kritika, kaj točno?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness