Eva Lucija Kozak je v torek v galeriji Alkatraz na ogled postavila svoja dela. A ni razstavila le svojih del z izvirno instalacijo, postavila je tudi nas, gledalce. A o tem malo kasneje.

Eva Lucija je slikarka. V Alkatrazu se predstavlja s serijo akvarelnih slik in kolažev, na katerih se prepletajo motivi sodobnega potrošniškega obstoja. Slike so nasičene, kot je nasičen potrošnikov vsakdan. Podobe nosečnic, računalniških iger, otroških igrač ob boku motivov iz zgodovine umetnosti in tako naprej … Vse skupaj je stkano v slikovito naracijo. Barvitost daje slikam skorajda kičast značaj. A pri Evinih slikah je poanta drugje. Kot sama izpostavlja, je dandanes vse na izložbi. Se pravi vse je storjeno z namenom izložbe.

Tako sestavljeni elementi skupaj tvorijo izjemno slikovite in uplifting podobe. Dasiravno upodobljeno ni nič kaj uplifting. Botticellijeva Venera polna dvomov, Otroška kuhinja s priloženimi navodili za uporabo in Warholov Campbell soup kot igrača … na drugi strani nosečnice s cenzuriranimi očmi. Njen estetki imaginarij je širok in kar je skupno vsem delom, je neki pozitivni naboj, ne glede na vsebino. Seveda, saj so na izložbi.

Njena dela bi lahko definirali kot družbenokritična. A mislim, da skušajo bolj parodirati tisto, kar se ji zdi kritično v družbi. Družba, nasičena s podobami in izbirami, kjer je vse podvrženo enemu nečimrnemu kriteriju. A je vsaj lepo videti.

A dovolj o motivih njenih slik in kolažev. O tem se je že lahko in se še bo lahko razmišljalo na kakšni drugi razstavi. Kar naredi razstavo (ne)preizkušeno resnično fascinantno, je instalacija, ki iz gledalcev naredi svojevrstne performerje. Belo platno, razpeto nekako do višine ramen, v platnu pa osem odprtin za osem gledalcev. Razstavljena dela si je tako mogoče ogledati samo skozi osem strateško postavljenih odprtin.

Tako se ustvari dvojni svet. Osem izbrancev lahko statično zre razstavo skozi točno določeno točko. Kaže se mu razstava iz prej omenjenih del, morje beline, le tu in tam pa iz beline gleda kakšen »doprsni kip«, ki podobno kot on gleda dela iz njemu določene pozicije. V Evinem svetu, kjer je vse izložba, ne morejo gledalci biti nič drugega kot le še ena izložba.

Tako se izoblikujeta dva svetova. Svet razstave, kjer gibanje nadomestiš v imenu zrenja. In svet gibanja, kjer moraš sklonjeno tavati v temi in upati na prosto odprtino v slikoviti, a statični svet zgoraj.

Ta dramaturgija, ki spominja na najsvetlejše dni gledališča Sester Scipion Nasice, ima tudi druge implikacije. Svet zgoraj oropa gledalca svobode in telesa, a tudi intimnosti. Izvirna dramaturgija v prvi vrsti prepreči impulzivno skakanje od dela do dela, predvsem pa onemogoči intimno interakcijo med obiskovalci. Vsak govor v svetu izložbe je javen. Seveda v skupnosti kipov-gledalcev.

Svet senc je svet ljudi z upognjenimi hrbti. A svet zadovoljnih ljudi, ker imajo družbo in predvsem ker se lahko nadejajo luknje, ki bo bližje tistemu, kar si želijo zreti.

In to je ta čudoviti paradoks Evine razstave. Na eni strani imamo povečini kolaže in slike, ustvarjene v podobnem slogu. Kolaž je izrazito svoboden medij ne samo za ustvarjalca, ampak predvsem za gledalca. Omogoča mu svoboden tok asociacij in krojenja svoje lastne naracije. Na Evini razstavi pa lahko svobodno krojimo naracijo le na račun neke bolj bazične svobode.

Svobodo izpostavlja tudi Eva Lucija: »Umetnica opaža, da je prepričanje, da je vse možno, postalo tako trdno, da se ljudje bojijo nasprotnega, zato se izogibajo dokončnih odločitev in si s tem navidezno ohranjajo odprte možnosti. Vse odločitve pa se prelagajo v nedoločeno prihodnost. Različni življenjski slogi, ustvarjanje družine, otroci, kariera, partnerske zveze, denar in izobrazba so postali kot objekti v izložbi, njihova cena pa je izločitev drugih možnosti.«

Tekst morda bolj velja za njene slike in kolaže. A skozi instalacijo te besede močno pridobijo pomen. Z določene pozicije lahko opazujemo le določeno delo ali dve. Ostala dela so nerazločljive podobe na drugem koncu morja beline in kipov. Ogled teh del zahteva odločitev. Potop v svet senc in upanje na prosto odprtino. Citat Botticellijeve Venere je od daleč videti sijajno in poželjivo. A če se ti uspe približati, se šele manifestira malo bolj cinična podoba Venere, ki je v Evinem imaginariju polna dvomov. Dela, ki si jih gledal prej, pa v podobni maniri postanejo neka daljna, komaj razločna, a prijetna podoba.

Mislim, da se tukaj skriva odgovor na dvoumnost v imenu razstave. Oklepaj, ne, zaklepaj preizkušeno. Motivi potrošniške družbe, spete v barvite naracije s posebnim poudarkom na nosečnicah, pridobijo in dobijo smisel le glede na pozicijo gledalca. Evina instalacija obelodani to logiko v najbolj fizičnem smislu, ko priklene gledalca. A zdi se, da gre njena poanta precej dlje.

Motiv nosečnice je pogost motiv na razstavi. A vsakemu pomeni nekaj drugega, odvisno od starosti, spola in družbene situiranosti gledalca. Podobno velja za potrošniške dobrine in ostale motive na Evinih slikah. Potrošnik ni eden, potrošnikov je več.

In gledalci smo potrošniki. Seveda konzumiramo art. In podobno, kot so njene slike neizmerno pozitivne ne glede na temo, ki jo artikulirajo, smo bili podobno slikoviti tudi obiskovalci. Vsi smo bili ujetniki in nismo mogli biti bolj navdušeni! Doprsni kipi, ki so si med seboj zadovoljno prikimavali nad izvirnostjo postavitve. Slikovitost njenih del se je prestavila tudi v ta socialni eksperiment.

Razstava (Ne)preizkušeno bo v metelkovski galeriji Alkatraz na ogled do 6. junija.

*foto: Sunčan P. Stone