Ime mu je Klaus Littmann. Leta 1970 zagleda sliko Maxa Peintnerja z naslovom Neskončna privlačnost narave. Na njej vidi zeleni gozd sredi stadiona. Gozd sredi stadiona? Noro. Sliko hoče kupiti, hoče jo imeti zase, na steni, v svojem stanovanju, ampak, upsi … to je nemogoče. Slika je že prodana neki ameriški galeriji. Toliko denarja pa spet nima, da bi jo odkupil. In le kaj naredi švicarski umetnik, ki si ni mogel kupiti te nenavadne slike, nad katero je bil popolnoma fasciniran? Preprosto. Odloči se, da bo sliko postavil v realnost.  

Klausa ideja preganja že skoraj trideset let. Sedaj je osivel star gospod s kravato in rekelcem. Tam nekje po žepih pa vseskozi vlači tisti zmahan print slike, na kateri sredi stadiona raste gozd. Klaus živi, ustvarja, dela, se konekta, dokler na neki fensi večerji ne zastriže z ušesi.

izjava

Sliši se kot eko kritika. Ampak ni. Gre za čisti art. Klaus verjame v Lepoto z veliko začetnico. Tudi promocijski material, ki ga dobiš na otvoritvi, ni ustrezal idejam eko kritike. Plastičen lonček, plastičen šal, papir … Klaus je na vprašanje o tem, koliko CO2 je bilo porabljenega, ko so v aluminijastih škatlah transportirali drevesa iz Bologne in Nemčije v Celovec, ostal tiho. Vsaj letala nismo vzeli. Lepo in prav. Klaus pravi: gre za umetniški, ne politični projekt. Enostavno si je na stadionu želel videti svojo osebno fascinacijo. Kljub temu pa je predvideval, da bo javnosti moral servirati korektno zgodbo o tem, kaj bo z drevesi naredil, ko bo razstave oktobra konec.

izjava

Drevesa sredi stadiona nudijo veliko bolj pomirjujoč pogled kot pa garda pijanih avstrijskih navijačev, ki vpijejo »Daj gol!«. Priča smo Klausovi realizaciji želje. In želje nekaterih ljubiteljev arta: končno smo iz te fuzbal zgradbe odstranili odvečno drhal! Klausu so željo uresničili bogati švicarski posamezniki in županja po imenu Maria-Luise Mathiaschitz. Rekla mu je: “Ne dam ti keša, dam ti prostor, ker nimam kaj z njim. Celovška fuzbal ekipa je itak bedna.”

Neka dunajska novinarka razloži, zakaj drevesa sredi stadiona razume kot revolucionarni dosežek. Medtem ko pije rdeče vino in se bavi s pršutom, zmajuje z glavo in žalostno razlaga, da je politika na tem območju obupno naravnana proti kulturi. »Veste, množica ne razume tega,« pravi in doda, da se večini prebivalcev Celovca, ki so na tem območju tako ali tako obdani z gozdom in naravo, to zdi nesmiselno. Saj res. Zakaj bi si sredi gozdnate pokrajine gozd ogledovali še na stadionu?

Kljub Klausovi apolitičnosti v starem centru mesta eko aktivisti Klausov projekt oglašujejo kot politično gesto. Gozdovi so naša pljuča, ne smemo dopustiti, da amazonski gozd gori. Koga briga, če se Klausu jebe za eko kritiko - nas briga, kaj se dogaja z gozdovi. In kaj si misli Klaus, ko eko aktivisti uporabijo njegovo idejo za svoj marketing? Nič. Nasmehne se in si na rekelc zapne tri značke, na katerih piše For Forest. Ta gozd je kost, vržena med pse, da se zlajajo vsak v svojem slogu.

Še muzej v Celovcu se je prilagodil stadionu. Sedaj lahko v mestnem muzeju kupiš deset različnih knjig o gozdovih. Vse slikarije na stenah predstavljajo … uganite kaj! Drevesa. Gozdovi dihajo za nas. Zdravijo nam duhovne rane, včasih celo raka. Gozdovi imajo svoje zgodbe. So najboljši potrošni material za knjige samopomoči. In najboljši prijatelji. V mestnem muzeju lahko vidimo tudi sliko Neskončna privlačnost narave Maxa Peintnerja. Če povlečemo analogijo, je videti, kot da bi nekdo prebral knjigo in po njej posnel film. Še več. Kot da bi nekdo prebral knjigo in jo začel živeti. Si predstavljate, da bi si Klaus leta 1970 sliko lahko kupil? Potem ne bi bilo želje in ne bi bilo dreves.  

Si predstavljate, da bi gozdovi sredi stadiona namesto Klausa fascinirali Pečečnika? Temu sploh ne bi bilo treba iskati mecenov in bogatih privatnikov, da bi mu financirali projekt. Ima stadion in ima keš. In gozdove se gradi oz. sadi v tišini. Svojo fascinacijo bi si lahko financiral kar sam. Ali pa bi realizacijo projekta ponudil Niki van Berkl, ki je v svoji magistrski nalogi Plečnikov stadion že pred časom zasnovala kot javno površino, natančneje park. A kaj, ko je tovrstna želja odvisna od samovolje posameznika.

Tudi če bi se Klaus in Pečečnik kdaj srečala, Plečnikovega stadiona verjetno ne bi spremenila v park. Četudi bi se s tem povečala možnost, da bi tako deloval bolj realno. Ne tako umetno, statično in brezvetrno kot v Celovcu. In bi na njem lahko nahranili kako veverico in slišali kako gobo rast. A če ni želje, pač ni dreves. Klausov projekt se namreč imenuje For Forest. In ne For Art. Ali, kar bi bilo še bolje - For People. A projekt ni niti za drevesa niti za javni prostor ali ljudi. Še za umetnost ni. Konec koncev ne gre za drevesa. Gre za željo. Lahko bi rekli: Not For Forest, For the Wish!