Minuli teden je bil v znamenju podeljevanja nagrad mladim sodobnim umetnikom. Poleg nagrade muzeja Essl v MSUM-u so namreč v Centru in galeriji P74 razglasili tudi letošnja dobitnika nagrade skupine OHO. Nagrade, nagrade za umetnike mlade …

Letošnji nominiranci so tako Boris Beja, Ana Legčevič, Tia Avsec in tandem Mateja Stupice ter Lenke Đorojević. Slednja sta tudi dobitnika letošnje nagrade. O tem, kaj je ta nagrada, kakšna sta njena zgodovina in namen, bomo govorili v nadaljevanju, pred tem pa namenimo nekaj besed zmagovalnemu delu. Nagrado sta namreč dobila za delo Monomat, ki je pravzaprav nadaljevanje ali morda bolje rečeno fragment razstave Nevromat, ki je bila na ogled postavljena konec minulega leta v Moti. Če je bil Nevromat med drugim cela pisarna mavčnih simulakrov, kjer pisarniški material postopno demolira pisarno, je Monomat le eno samo destruktivno delovno mesto, ki po besedah avtorjev predstavlja maketo proizvodnega obrata brez nadzora.

Zmagovalno delo pravzaprav ni bilo kakšno veliko presenečenje, saj je bila razstava Nevromat nedvomno eden izmed presežkov minulega leta. Kot je v recenziji zapisal redakcijski kolega Domen Ograjenšek: »Razveseljivo je videti razstavo, ki je polna teoretskih in literarnih navezav, a se ne zadovolji z njihovo golo prezentacijo ali reprezentacijo.« Nagrada tričlanske mednarodne komisije je torej več kot na mestu.

V kulturnih novicah je Tadej Pogačar, direktor zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, poudaril, da je tovrstnih nagrad v svetu vizualnih umetnosti pri nas pravzaprav zelo malo. Poleg dveh stanovskih, s katerima se akademiki trkajo po prsih, sta tu pravzaprav samo dve. Torej nagrada skupine OHO in nagrada muzeja Essl, ki je bila prav tako podeljena prejšnji teden in o kateri se je pred tednom s prispevkom Neue Slowenische Kunst razpisal kolega Nenad Jelesijević. Veliko Nenadovih očitkov bi seveda lahko aplicirali tudi na nagrado skupine OHO. Tudi tu peščica strokovnjakov iz mnoštva predlaganih del ustvari ožji izbor, nakar taista komisija izbere zmagovalca. Seveda bi lahko razpredali o smotrnosti nagrajevanja, selekcije in kulturnega kapitala, ampak bomo tokrat bolj empirični. Osredotočili se bomo na nagrado skupine OHO in skušali misliti razlike med sistemskimi načini selekcije.

Seveda je nagrada skupine OHO - letos je podeljena že desetič - že na prvi pogled precej manj glamurozna. Avstrijski kapital nagrade muzeja Essl, predvsem pa osrednje državno razstavišče metelkovskega muzeja ustvari vtis resnično glamuroznega razstavišča. Navsezadnje je bila do nedavnega nagrada muzeja Essl malodane edini način, da vsaj za teden dni v osrednji nacionalni instituciji razstavljajo umetniki, ki niso pripadniki generacije baby boomerjev. No, do nedavnega, saj je MSUM pred letom začel s serijo razstav mladih umetnikov, imenovano Prepih. Ime Prepih ironično ali morda cinično nagovarja zatohlost institucije, v kateri je mladi umetnik v vlogi manjše motnje, v najboljšem primeru prehlada.

Nagrado skupine OHO je ustanovil zavod P.A.R.A.S.I.T.E, torej nevladni sektor v navezavi z newyorškima Foundation for Civil Society in Trust for Mutual Understanding ter v sodelovanju s KD Group in Adriatic Slovenia. Torej zveza nevladnega in privatnega sektorja vrši morda najpomembnejšo selekcijo sodobne umetnosti.

Nagrada nikakor ni simbolična in zgolj finančna. Poleg odkupa dela in samostojne razstave namreč prinaša tudi šesttedensko bivanje v ateljejih ISCP v New Yorku. Predvsem pa je nagrada odlična mednarodna popotnica, kar pove že nabor dosedanjih nagrajencev, kot so denimo Sašo Sedlaček, Tomaž Furlan, Veli Silver in tako dalje. Nagrada je vsaj po dosedanjih izkušnjah dobra, morda celo najboljša popotnica za nadaljnje ustvarjanje. Pa da ne bomo preveč apologetski v zvezi z mladimi in umetnostjo. Diskurz o mladih nebogljenih prekercih je tako ali tako že ponarodel.

Če je nagrad na področju vizualne umetnosti malo, pa se zdi, da je priložnosti za mlade v smislu ustvarjanja neprimerno več kot pri drugih umetnostih. Sodobna umetnost, za katero se zdi, da je bila v krizi že pred krizo, malodane goji kult odrešitvenega kreativnega potenciala nebogljenih mladih. Navsezadnje je tudi Prepih del tega - recimo temu - trenda. Morda osrednje institucije temu niso ravno naklonjene, kar je spričo kvalitete produkcije verjetno povsem upravičeno. Navsezadnje je ravno na področju likovne umetnosti cela poplava razstav mladih umetnikov, kjer je beseda mladi pravzaprav glavni in malodane edini koncept. Biti prepih v New Yorku je gotovo bolj sveže kot doma.

Razstava Nagrada skupine OHO je na ogled v občini Šiška. Občini, ki je zaradi dveh galerij pod svojo streho morda najbolj zvesta občemu v svojem imenu. Monomat Lenke in Mateja pa se lahko izkaže kot izvrstno terapevtsko sredstvo tudi ali bolje rečeno predvsem, če se na občino odpravite z neumetnostnimi motivi. Razstavo si lahko ogledate do 30. maja.

Povezave do omenjenih prispevkov kulturne redakcije:

Recenzija Nevromata Domna Ograjenška

Kulturne novice Matije Jana o Nagradi skupine OHO

Komentar Nenada Jelesijevića o nagradi Essl