Prva jesenska razstava ljubljanske galerije ŠKUC Liminalni agenti ponuja vpogled v umetniško delovanje Mihe Turšiča in Špele Petrič. Predstavljata se s petimi projekti, (dva sta skupna, pod tri pa se podpisuje samo Petrič) ki pa jih povezuje le ena rdeča nit: odnos človeškega z rastlinskim, živalskim ali tehnološkim, se pravi nečloveškim.

Takoj ob vstopu v galerijski prostor obiskovalca pričaka težko opredeljiv, predvsem pa predimenzioniran objekt, ki je osrednji kos projekta Naval gazing. Ob delo sta postavljena dva zaslona, na katerih vidimo, kaj vse je morala nesrečna struktura prestati pred prihodom v galerijo. Splavili so jo v mrzlo Severno morje, v katerega se zaradi specifične oblike ni potopila, a napadati jo je začela morska živelj, zaradi česar na njenih velikanskih plavutih jasno vidimo ostanke alg. Kot pri vseh delih na razstavi je tudi tu umetniški tandem s pretanjenim načrtom želel človeške proizvode izpostaviti nečloveškim vplivom in nato opazovati posledice, ki nastanejo s posredovanjem, v tem primeru rastlinskim in živalskim.

Morda najpomembnejši projekt na razstavi je avtorica poimenovala Fitoteratologija. Špela Petrič je s spolnimi hormoni, ki jih je ekstrahirala iz svojega urina, informirala biotehnološke rastlinske zarodke, s čimer je ustvarila živeče zelene pošasti »fitopolutane«, kot jih imenuje sama. Pravzaprav gre za majhne rastlinice v malo večjih inkubatorčkih, ki si jih obiskovalec lahko ogleda pod povečevalnim steklom.

Bržkone se ob projektu postavlja vprašanje, ali je avtorici s tem posegom resnično uspelo vrstno kakorkoli spremeniti umetniško onegavljene rastlinice? Kuratorka razstave Tjaša Pogačar je za Radio Študent v Kulturnih novicah nedavno dejala, da bi za odgovor na to vprašanje po mnenju umetnice morali na »fitopolutanih« opraviti obsežne znanstvene analize, česar pa do sedaj niso storili. A z veliko verjetnostjo lahko zatrdimo, da do tovrstnih sprememb ni prišlo, saj so tudi v širši javnosti dobro znane težave vrhunskih znanstvenikov, ki so poskušali osnovati nove organizme. Toda ta »detajl« morda niti ni ključnega pomena. Pomembno je, da je umetnica na idejni ravni spela človeško, svoj urin, rastlinsko, biotehnološke rastlinske zarodke, in tehnološko, male inkubatorčke.

Razmerje med tako imenovanim tehnološkim in človeškim na razstavi vzpostavljata dva umetniška projekta: Voyager/ 140 AU in becoming.a(thing). Pri drugem smo priča računalniškemu soočenju med človeškimi entitetami na eni strani in digitalnimi, algoritmičnimi in tehnološkimi na drugi. Te so povabljene k tvorjenju pomena in smisla, ob čemer vse zavzemajo vlogo enakovredno človeškim akterjem. Ker si ob obisku razstave, kljub natančnemu branju spremnega besedila, nisem niti približno predstavljal, kaj naj bi to pomenilo, sem se podal na performans, organiziran v sklopu umetniškega dela.

Špela Petrič je na kratko razložila koncept projekta. Človeški inputi, kot so slina, kri ali podatki iz ultrazvok naprave, so izpostavljeni vnaprej določenim računalniškim algoritmom, ki nato brez nadaljnjih človeških posegov na novo interpretirajo sprejete podatke. Rezultati, ki spominjajo na računalniške kode, so potem projicirani na galerijske stene. S tem prostor, že tako ali tako prenapolnjen z laptopi, LCD zasloni, mikroskopom in drugimi tehnološkimi napravami, še dodatno estetizirajo v hightech galerijski laboratorij, ki tako bežno spominja na dela Dragana Živadinova in druge projekte organizacije KSEVT, znotraj katere umetnika delujeta.

V spremni zgibanki lahko preberemo, da Miha Turšič in Špela Petrič delujeta na preseku znanosti, umetnosti in oblikovanja. Sam pa bi projekte na razstavi vseeno označil za klasična umetniška dela v sodobnem pomenu besede. Naj razložim. Nakazal sem že, da s projektom Fitoteratologija umetnici najverjetneje ni uspelo ustvariti do sedaj ne videnih živih bitij. Tudi računalniški procesi znotraj dela becoming.a(thing) so pravzaprav izredno preprosti, in to kljub hichtech izgledu. Na razstavi moramo biti pozorni predvsem na idejo, ki jo dvojec želi posredovati obiskovalcu, kar je nedvomno ena izmed lastnosti sodobne umetnosti.

Najprej je tu človekov odnos z naravo, ki ga navadno vidimo v luči zoperstavitve ali celo spopada. Narava namreč vseskozi čaka, da bo pogoltnila človekove stvaritve in jih zopet spravila v stanje svoje brezobličnosti, temu pa se človeška vrsta neumorno upira in ta upor razume kot svojo ultimativno zmago. Umetnika v delih ohranjata različnost med človekom in naravo, saj ne pozivata h klišejski vrnitvi k njej, želita pa predstaviti naravne procese, ki se odvijajo neodvisno od človeka. S poudarkom, da ti procesi ne bi bili razumljeni kot večno vojno stanje, ampak kot skupni napor dveh ločenih entitet.

Vprašanje tehnološkega drugega pa je danes še kako pereča tema. Veliko je govora o algoritmih na družbenih omrežjih in na internetu nasploh, ki so v zadnjih letih scela predrugačili naša življenja. Ta tematika na razstavi ni bila neposredno nagovorjena, saj sta umetnika prej želela opozoriti na vse možnosti, ki jih matematični algoritmi prinašajo v naša življenja, potem ko jim človek pusti prosto pot. Se pravi, da je ideja življenja onkraj neposrednega nadzora človeka tematika, ki jo razstava poskuša izpostaviti. Drugi vidik, ki se prav tako vklaplja v miselni horizont današnje produkcije sodobne umetnosti, pa je estetsko v klasičnem pomenu besede. Omenil sem hightech celostno podobo projekta becoming.a(thing); tudi pri inkubatorčkih in Naval gazingu se zdi, da ustvarjalca nista pozabila na obiskovalčevo estetsko izkušnjo.

Problematizacijo estetskega kot ideološke paradigme boste na razstavi zaman iskali. Rezultate prelomnih del Josepha Beuysa, skupine Fluxus in drugih umetnikov iz šestdesetih in sedemdesetih let je sodobna umetnost v večji meri pozabila. Raje je zaigrala na nove viže, ki vključujejo dobro staro estetsko izkušnjo, ki jo bolj ali manj posrečeno spne z nekim specifičnim filozofsko-sociološkim sporočilom. Liminalni agenti nedvomno izpolnjujejo oba kriterija, zaradi česar razstava ostaja trdo vpeta v konstelacijo zahodnjaško pojmovane sodobne umetnosti. A vseeno ponuja v Sloveniji malokrat videno estetiko, predvsem pa odpira, posebej kar se tiče omenjenih algoritmov, izredno aktualna družbena vprašanja.