Sublimno je simptom romantike - simptom krize mišljenja. Ker takšna kriza spet prihaja, ni razloga, da se ne bi vrnilo tudi sublimno? Za odgovor na to vprašanje si je treba ogledati aktualno razstavo v galeriji ŠKUC.

Sublimno se je vrnilo in obenem ni nikdar zares izginilo. Zdi se, da je to osrednje sporočilo skupinske razstave Opazovanja v galeriji ŠKUC. Malce mešano sporočilo, ki pa je vendarle deloma utemeljeno skozi izvrsten nabor umetniških del.

Kustos Vladimir Vidmar v spremnem tekstu preko Kanta in Burka rehabilitira sublimno kot pojem, ki je bil po modernosti nekaj časa nepotreben, morda celo nemogoč, sedaj pa se skozi velika vrata vrača v umetnostni diskurz. Citiramo: »Že v najbolj klasični kantovski definiciji –sublimno- opredeljuje izkušnjo, ki presega naše predstavne in kognitivne zmožnosti, izkušnjo nepredstavljive moči ali velikosti, ki jo lahko zajamejo le ideje kot moč abstraktnega mišljenja.« Konec citata. Tekst nadalje afirmira vrnitev sublimnega kot simptom časa. Moderni projekt je propadel, z njim ideja napredka, končnost pa ni več nedoumljiva ideja, ampak se vsaj v umetnosti vrača skozi velika vrata. Sublimno naj bi bilo torej mišljenje presežka v času, ki v sublimno ne verjame več. Mišljenje neumljivega.

Če je tekst skorajda manifestno drzen in kot tak pravzaprav negacija in ponovna afirmacija sublimnega, mu lahko zaradi izbora del to deloma odpustimo: slutnja neskončnosti in res grozeče končnosti je lepo manifestirana tema razstave.

Videa Guida van der Werverja z naslovom The clouds are more beautiful from above in Cyprien Gaillarda Prouit z naslovom Igoe Falls neposredno ponazorita končnost modernega projekta. Werver z izvrstno kompozicijo stopnjuje idealistično napetost, ki spremlja pripravo in izstrelitev rakete, ki pa jo na koncu raznese na prafaktorje. Skupaj z gledalčevim entuziazmom. Na drugi strani pa končnost modernosti še bolj kontemplativno, dasiravno nedvoumno prikaže Gaillard s počasnim posnetkom rušenja modernistične zgradbe. Polet v vesolje in modernistična arhitektura, dva projekta človeške emancipacije, ki se končata v razsulu. Sporočilo je jasno.

Neskončna knjižnica Harisa Epaminonde in Daniela Gustava Cramerja spet nedvoumno kaže na človekovo omejenost in končnost nasproti dozdevni neskončnosti. Neskončna knjižnica je pravzaprav vsaka malo bolj dostojna knjižna zbirka. Čas, ki bi ga potrebovali za prebiranje, je pač večji tudi od najbolj optimistične življenjske dobe. V tem duhu avtorja razstavita le majhno število knjig, odprtih na določeni strani. Logika omejenosti človeka nasproti imaginaciji človeštva, speljana do absurda.

Ostala dela so bolj subtilna. Modernost polemizirajo bolj kot umetnostni nazor. Julije Knifer v svojem geometričnem slogu poustvari slepo ulico avtoreferencialnosti modernistične umetnine. Medtem Goran Petercola skozi svetlobno instalacijo z naslovom Simetrije raziskuje odnos med percepcijo in razumom, kjer slednji pravzaprav ovira percepcijo.

Nevidna skulptura Davida Neza na podoben način redefinira ustaljene vzorce dojemanja sveta in umetnosti oziroma bolj rečeno sveta skozi umetnost. Nevidna skulptura - delo še iz časov skupine OHO – je dokumentacija projekta, ko so z laksom obkrožili ljubljanski grad, nato pa delčke laksa razposlali na razglednicah.

Izbor del je impozanten in morda z izjemo neskončne knjižnice izjemno kvaliteten. Razstava se ponaša z novejšimi deli kot tudi starostami, kakor sta Knifer in Nez. Razpon starosti del implicira, da je bilo sublimno, kot je definirano v tekstu, le pozabljeno, nikakor pa ni izginilo. Intrigantnost del vsekakor nosijo precejšen presežek. A imenovati ta presežek sublimno?

Še vedno pa je neodgovorjeno vprašanje, kako se sublimno kaže obiskovalcu? Mišljenje končnosti in omejenosti človeka ter njegove percepcije sta glavni temi del na razstavi. Čeprav sta temi jasno artikulirani, pa to še ne zadošča za razglasitev vrnitve sublimnega. Morda se delček te uganke skriva v samem naslovu: Opazovanja.

Kant definira Sublimno kot nekaj, kar je produkt kulture in je izključno v domeni gledalca; opazovalci kmetje se pač smejijo meščanom, ki lazijo v hribe gledat ledenke, kjer kontemplirajo svojo končnost. Kmetu je gora pač kos kamna. Kultiviran posameznik v gorah začuti premoč narave. Sublimno v umetnosti pa mu nad naravo daje občutek superiornosti. Torej je bistveno, da je sublimno na strani gledalca in ne umetnine.

Nostalgija po sublimnem je pravzaprav pogosta tema v umetnostnem diskurzu dvajsetega stoletja. Jean-François Lyotard je imel v osemdesetih serijo člankov in celo razstav z namenom afrimacije sublimnega. Polemika Borisa Groysa z Lyotardom lahko služi kot izvrstna podlaga za pretres razstave Opazovanja. V spisu z naslovom O avantgardi in sublimnem napade Lyotardovo pojmovanje sublimnega, kjer ga obtoži, da njegovo pojmovanje sublimnega temelji ne na prepoznavanju umetnosti v življenju, ampak na prepoznavanju življenja v umetnosti. Zdi se, da razstavo Opazovanja bremeni isti problem. Sublimno je tema razstave in ne učinek.

Sledeč Kantu lahko tako poudarjeno sublimnost razstave Opazovanja umestimo med Dinamično sublimno, ki daje gledalcu vpogled v lastno končnost, v primanjkovanje časa, ki nam je dan. Sodba o sublimnem je bolj naravna kot sodba o lepem. Groys to označi kot obratni ready made, ki se iz umetnosti prenaša v življenje.

Ne glede na povedano je razstava Opazovanja izvrstna. Morda res ne ponudi gledalcu avtentične sublimne izkušnje. Morda je dotični gledalec preprosto preveč desublimiziran, da bi občutil neumljivi presežek. A še vedno je užival, ko je o njem razmišljal.