Posmrtno mehko teroriziranje

Recenzija dogodka
21. 3. 2022 - 13.30

Četrtega februarja je umrl Marko Brecelj. Osmega je z otvoritvijo razstave Prešerna posprava Marka Breclja ponovno oživel. Ali pa nikoli ni umrl, kot je bila njegova smrt nekoč že prehitro razglašena, ko je sam sebe oklical za predsmrtne ostanke Marka Breclja. Pred- in posmrtna hvala nista značilnosti Brecljevega univerzuma, pa vendar je razstava v Galeriji Vžigalica slučajno postala poklon opusu ob slovesu od umetnika z veliko začetnico, svojevrstni začasni epitaf, kamor se lahko njegovi častilci pridejo poklonit. Na Radiu Študent smo si za to vzeli kar preveč časa, zato objavljamo kritiko po zaprtju razstave.

Idejna zasnova razstave je popolnoma brecljevska – pravzaprav se znajdemo v mehkoteroristični akciji. Razstava je postavljena v okolje predhodne, zdaj izklopljene instalacije Soap Opera kolektiva Stran 22, ki je del svoje kulturne izobrazbe pridobil tudi pod Brecljevim vplivom v koprskem mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru. Brecelj je  s svojim delom okupiral njihovo instalacijo in si pokoril polpreteklo umetnino. Ob vstopu v galerijo nas pričakajo še ena ‒ sicer na stežaj odprta ‒ vrata; nekoč so bila prag koprskega MKC-ja. Ko prestopimo ta prag, se znajdemo v mladinskem centru – stene in strop so polepljeni s plakati preteklih koncertov, ki so nadomestili belo, izpraznjeno okolje prejšnje razstave; slišimo Brecljevo glasbo s Cocktaila. Znašli smo se v njegovem univerzumu, v prostoru, kjer bi pričakovali, da bo njegova busta pred nami oživela.

Razstava primerno in celostno predstavlja Brecljev opus: od kantavtorskih let njegovega glasbenega ustvarjanja, preko obdobja, ko je bil gonilna sila Buldožerjev, in sodelovanja z Ivanom Volaričem – Feom; do njegovega mandata WC-direktorja MKC-Koper, kjer je skušal zagotoviti prostor kulturi ter performativne prakse v obliki mehkoterorističnih akcij in političnega delovanja v lokalnem okolju s stranko Akacije. Vse njegovo delovanje je prikazano dokumentarno – s plakati, ki vabijo na njegove koncerte, ploščami, posnetki mehkoterorističnih akcij, protestnimi transparenti, alkogrami iz MKC-Koper. Ne manjka niti posnetek s soočenja za lokalne volitve, med katerim je imel čez oči nalepljena preluknjana petevrska bankovca. Celotna razstava pa ne poudarja zgolj Breclja kot edinega akterja mehkega terorizma – jasno je, da so bile akcije izvedene skupinsko v Društvu prijateljev zmernega napredka. Retrospektiva didaktično predstavi Brecljev umetniški opus, hkrati pa je skoraj vodič, kako postati mehki terorist – napotkov nam ne manjka.

S svojo unikatno performativno prakso mehkega terorizma je Brecelj povozil svoje nasprotnike, nasprotovanje pa je izrazil s pravšnjo mero cinizma. Bombardiral je ameriško ambasado in slovensko vlado – s papirnatimi letali. Ameriške marince, ki so prišli v koprsko luko, je zaprl v MKC in jim predaval o imperializmu in njegovih negativnih učinkih. Na kongres LDS v Kopru je vstopil ovenčan z baloni in Dimitriju Ruplu v obraz izstrelil pljunek. Obvezal je zvonove koprske stolnice, saj ga je motilo neprestano zvonjenje. Ob vplutju tedaj nove večnamenske ladje Slovenske vojske Triglav v koprsko pristanišče je poskrbel za krst – s šlaufom je nanjo simuliral uriniranje.

Razstava prikaže celoten Brecljev opus, vendar ne deluje fragmentarno. Poveže se v celoto – koščki Brecljevega opusa tvorijo njegovo življenje. Njegova glasba in plošče se zlijejo s posnetki mehkoterorističnih akcij. Prostorsko posnemanje koprskega MKC in jasno vidno ohišje instalacije, ki je predhodno samostojno zasedala galerijo, postaneta smiselna – Brecljeva umetnost mora zasesti izčiščen bel prostor, ki bi bil brez njega dolgočasen. Mora postati klub, da lahko prikaže Breclja. Nenazadnje smo z razstavo opomnjeni, da je alternativna kultura pravzaprav osrednja kultura. Brez nje bi bil slovenski kulturni prostor le izčiščena bela kocka, v kateri se rojevajo zgolj prijetne, presežne umetnine.

Performativna praksa je na naših tleh pogosteje bližje plesu in gledališču kot pa umetnostnim intervencijam v javni prostor. Nekaj poskusov je sicer bilo, vendar nobeden tako ostro in politično motiviran kot Brecljeve mehkoteroristične akcije. Njegove akcije so služile kot glas, ki je pretrgal tišino samougodja – pa naj bo politikov ali pa etabliranih umetnikov, ki radi na svoj račun slišijo zgolj hvalo. Njegove akcije bi bile politične, če ne bi bile cinične in umetniške, če ne bi bile teroristične. Poskus politične stranke Akacije bi bil resen, če ne bi bil Brecljev. Če bi dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo, bi proslavo verjetno mehkoteroristično ugrabil. Njegova posprava in smrt sta nenazadnje ugrabili letošnji kulturni dan in postali poslednji mehkoteroristični akciji – če bi Brecelj poslušal donenje orgel na proslavi ob kulturnem prazniku, bi našel način, da jih utiša. Vendar njegovi performansi pogosto niso bili razumljeni kot prava, čista umetnost, ki si zasluži biti nagrajena. Ves njegov opus je ostal na periferiji kulturnega uma.

Načini aktivacije gledalca v umetnosti so različni, politični performansi pa želijo kot intervencije v družbeno tkivo  sprožiti aktivacijo, ki bo vodila v dejansko spremembo. Že Joseph Beuys je s konceptom socialne skulpture razmišljal o politični aktivaciji na ravni oblikovanja uma svojih poslušalcev. Trdil je, da je ta lahko preoblikovan prek predavanj, pripravljenih v galerijskem prostoru. Brecljeva aktivacija gledalca je v svojem bistvu podobna tovrstnemu političnemu performansu. Mesto preoblikovanja nastopi, ko Brecelj zmoti normalen potek vsakdana in spomni na dejstvo, da alternativa obstaja. Njegova performativna praksa sicer izhaja iz nuje, mehki terorizem se je rodil iz gluhega prostora, vzbudi veliko pozornosti, sredstva pa zanj niso potrebna. V mehkem terorizmu kot praksi političnega terorizma lahko prepoznamo  teoretično zaledje, vendar to Breclja v njegovi praksi morda niti ni zanimalo. Razstava kljub svoji poučnosti ponudi prostor za premislek o alternativnih prostorih kulture, izraza, aktivistične umetnosti ter kaj pomeni ustvarjati na geografski in simbolni periferiji.

Zaradi nepredvidenih okoliščin je postala Prešerna posprava tudi poetično slovo od enfanta terrible slovenske kulturne scene. Nevzdržne zahteve po normalizaciji visoke umetnosti potrebujejo nekoga, ki prostor spomni, da je umetnost lahko tudi zabavna. Brez dvoma bi bila slovenska umetnostna zgodovina brez Breclja še  dolgočasnejša, kot je, čeprav se njegovega pomena morda še ne zavedamo. Šele druga smrt ga bo morda izstrelila med zvezde – skoraj nenagrajen, samoodrinjen, večen je priredil še zadnjo pospravo, srečanje. Prešernov dan in etablirana kultura pa si lahko le želita, da bi premogla pol toliko humorja, kot ga je v petdesetih letih svojega delovanja zagotovil Brecelj.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness