Prej so bili zlati časi socializma, kot se nekateri še danes nostalgično spominjajo obdobja Titovega totalitarizma. Prej se je dobro živelo. Partija je poskrbela za vse – bila je družbena blaginja, bilo je delo, bile so vrednote, ki so nekaj pomenile. Potem pa se je pravljica krvavo končala. Potem je nastopilo obdobje tranzicije – prehod k novi, boljši in pravičnejši družbeni ureditvi. Obdobje, ki v marsičem še vedno traja.

Lani je razpada Jugoslavije minilo natanko dvajset let. Ultimativni mejnik, ki je razliko med prej in potem naredila za nepovratno, je bila vojna. Sledilo je obdobje turbulentnih sprememb, ki so zaznamovale celotno regijo in vplivale na trenutno družbeno realnost. V to obdobje nas popelje obsežen, raziskovalno zastavljen kuratorski projekt Aftermath. Changing Cultural Landscape, ki si ga je do septembra mogoče ogledati v Narodnem muzeju Slovenije. Kot je razvidno iz podnaslova, je namen projekta znotraj polja sodobne fotografije prepoznati in artikulirati težnje avtorjev, ki živijo in delujejo na področju nekdanje Jugoslavije. Rezultat je skupinska fotografska razstava, predstavljena v okviru Fotoničnih trenutkov 2012. 

Z izborom del je predstavljenih kar 31 avtorjev srednje in mlajše generacije iz različnih držav nekdanje Jugoslavije, ki danes delujejo na področju sodobne fotografije. Obdobje tranzicije, ki je sledilo razpadu ideološkega sistema, je zabeleženo skozi vizualne zapise posameznikov, ki  bolj ali manj neposredno reflektirajo politične, ekonomske in družbene spremembe ter njihov vpliv na življenja ljudi. Avtorji se osredotočajo bodisi na okolje in preoblikovanje kulturne krajine, bodisi na usode posameznikov. Pri tem se ne sprašujejo o vzrokih za nastalo situacijo, niti ne dajejo vrednostnih sodb in enoznačnih odgovorov kako reagirati nanjo. Z veliko mero samorefleksije in mestoma hladnega sprejemanja komentirajo in se kritično odzivajo na družbeno realnost, v kateri živijo.

Pri avtorjih, ki se osredotočajo predvsem na preoblikovanje kulturne krajine, je zaznati vpliv sloga nove topografije, ki je korenito spremenilo tudi razumevanje krajinske fotografije. V 70ih se je termin nova topologija začel uporabljati za dela fotografov ameriške urbanizacije, kot sta bila Robert Adams, Stephen Shore, ki so pomenile odklon od idealizirane krajinske fotografije Ansela Adamsa in Edwarda Westona.

Panorame črnogorskega fotografa Duška Miljanića iz serije z naslovom 'Tranzicija' bežno spominjajo na fotografije Ansela Adamsa. Pri Miljaniću pa dovršena estetika ni v funkciji ustvarjanja idilične podobe, temveč poudarjanju atmosfere, zaradi katere fotografije delujejo ambivalentno. Skozi fotografije posnete v Črni Gori in drugod po Balkanu avtor raziskuje  proces tranzicije v sodobni družbi, ki stremi k kapitalizmu, paradoksalno pa še vedno gradi prihodnost na ostankih prejšnjih sistemov. Zapuščene bencinske črpalke, pašniki, pokopališča in stebrišča so tako postali neločljiv del kulturnih krajin, ki bi lahko bile posnete v kateri koli postsocialistični državi.

Slogu nove topografije ustrezajo tudi fotografije hrvaškega avtorja Bojana Mrđenoviča iz serije 'Bodućnost'.  Fotograf je v seriji fotografij dokumentiral na pol porušene in opuščene objekte trgovskega podjetja Bodućnost nastalega v času socializma, ki je nekoč pomenil glavni vir lokalnega gospodarstva. Te podirajoče se stavbe, v katerih je še vedno slutiti prisotnost ljudi, so prav tako postale integralni del lokalne kulturne krajine, zaznamovane s propadom gospodarstva, ki je posledica vojne in ekonomske tranzicije na Hrvaškem. Delujejo kot tihi opomniki nekdanjega časa ter istočasna refleksija današnjega.

Kako se s spremembo družbene klime predrugačijo tudi ideje, je s serijo 'Bratstvo in enotnost' pokazala Marija Mojca Pungerčar. Na podlagi fotografij, ki jih je posnel avtoričin oče med gradnjo ceste Bratstva in enotnosti v 50.ih letih, je na istih odsekih posnela portrete delavcev, ki so pol stoletja kasneje sodelovali pri njeni rekonstrukciji. Fotografije so bile predstavljene v obliki diptihov, iz njihove sopostavitve pa je mogoče sklepati o spremenjenem družbenem ozračju. Črno-bele fotografije avtoričinega očeta prikazujejo mlade, nasmejane obraze, ki navdušeno sodelujejo pri izgradnji ideala nadnacionalnega povezovanja. Barvne fotografije Pungerčarjeve pa prikazujejo slabo plačane delavce, ki to delo opravljajo zato, da lahko preživijo svoje družine, pri tem pa so izkoriščani in tretirani kot drugorazredni državljani.

Kako dana družbena situacija kroji vsakdanje življenje posameznika, je moč videti na fotografijah bosansko-hercegovskega fotografa Dejana Vekića, ki je svoj opus z naslovom 'Kao Sarajevo' oblikoval v času triletnega obleganja Sarajeva. Avtor je skozi črno–bele fotografije tlakovanega mostu na koncu katerega je izobešeno opozorilo Pazi snajper!; moškega, ki potiska cizo s plastenkami vode, nad njim pa se pne propadajoče mesto in težko nevihtno nebo ter dveh parov nog, ki se sprehajata po cesti, na kateri so očitne sledi strelnega orožja, ustvaril intimno, z melanholijo prežeto vizijo stvarnosti, v kateri izredno stanje predstavlja del njegovega vsakdana.

O usodah posameznikov govorijo tudi fotografije hrvaškega fotografa Srđana Kovačevića, ki je v seriji 'Pred odhodom' portretiral svoje prijatelje in znance, ki so se v iskanju boljših življenjskih pogojev odločili zapustiti Hrvaško. Globalizacija in neoliberalizem, ki sta pripeljala do poslabšanja statusa mladih po Evropi sta namreč spodbudila številne ekonomske migracije. Fotografije prikazujejo portretirance na njihovih domovih tik pred odhodom, v trenutkih sprejemanja pomembnih, potencialno življenjskih odločitev.

Podrobneje predstavljena dela so samo nekateri primeri raznolikih avtorskih pristopov znotraj polja sodobne postjugoslovanske fotografije, ki jih druži ista tematika – tranzicijsko obdobje, ki dvajset let po razpadu Jugoslavije še vedno vpliva tako na okolje, kot na vsakdanje življenje posameznikov. Ker so razstavljene fotografije le majhen del kompleksnejših, konceptualno zastavljenih fotografskih ciklov, je spremljevalni tekst ob posameznih fotografijah, ne le dobrodošel, ampak tudi nujen za razumevanje konteksta njihovega nastanka. Sama recepcija fotografij od gledalca tako zahteva določen vložek – odločitev ali bo svoj čas, poleg ogledu posameznih fotografij, namenil še prebiranju tekstov. Tudi ob selektivnem ogledu pa razstava ponuja obilo možnosti za razmislek, pomislek, identifikacijo, ne glede na to kateri generaciji pripadate. Trenutno družbeno stanje, ki ustreza tistemu potem, se namreč neizbežno navezuje na tisto prej.    

S posledicami se je soočala Jasna.