Če v istem stavku preberemo retrospektiva in David Maljković, najprej pomislimo, da ne gre za didaktično kronologijo, temveč za eksperiment. Maljković se v dosedanjem delu s formo in vsebino bavi na zelo specifičen način, v novejšem času pa ga posebej zanimajo razstavni formati, prek katerih govori o vizualnih politikah reprezentacije. Verjetno je najprepoznavnejši tak primer razstava, realizirana leta 2011 v dunajski Secesiji, kjer je namesto nove produkcije razstavil dosedanje postavitve svojih del. Pod nazivom Razstave za Secesijo so Maljkovićeva dela iztrgana iz vsebine in speljana na strukturo, se pravi, na način, kot so bila postavljena. Radikalna gesta brisanja vsebine postavlja v prvi plan razstavljene rekvizite, s tem pa ustvarja nov pomen.

Mogoče bi se spodobilo, da bi zagrebško retrospektivo Davidu Maljkoviću priredila institucija večjega formata in finančnih zmožnosti, vendar temu ni tako. Čeprav je to njegova prva retrospektiva na Hrvaškem, so tako umetnik kot kustosinje kolektiva WHW dobro vedeli, da razstava ne bo, niti ne želi biti, klasična retrospektiva, ki si pri pregledu, razen kronologije, izposoja dela iz svetovnim muzejev. Odklon je viden že v naslovu, saj dogovor predpostavlja intimen pristop. Retrospektiva po dogovoru je tako razdeljena med štiri lokacije – galerijo Nova, galerijo Hrvatskog dizajnerskog društva, studio Davida Maljkovića in enovečerni program kina Tuškanac. Čeprav beseda teče o prvi obsežni predstavitvi Maljkovićevih del domači javnosti, cilj same razstave ni samo predstaviti Maljkovićeva dela, temveč tudi proces, s katerim Maljković format retrospektive koristi kot medij.

Tako je zagotovo ves prostor galerije Nova zavzel predimenzioniran bel postament višine 1,5 metra, na katerem so nehierarhično postavljena dela ali njihovi elementi. Perspektiva s tem postane neverjetna, gibanje pa omejuje z ozkim prehodom okoli postamenta. Eksponati so postavljeni tako, da niso povsem pregledni ali niso v celoti razstavljeni, temveč je predstavljen zgolj njihov segment. Tako klasični Portret oca iz leta 1998 prekriva delo Nove reprodukcije, nedavno razstavljeno na beneškem bienalu. Namesto enopomenske časovnice so dela Privremena projekcija (2011), Postav za izgubljeni paviljon (2009/2011), animacija Afterform (2013) in srebrna nogometna žoga, ki je uporabljena kot rekvizit v videu Scene za novo naslijeđe II (2006), prepleteni. Izogibanje kronološkim kategorijam odraža tudi umetnikov interes za diskontinuirani odnos sedanjosti in preteklosti, iz katerega je otežena imaginacija prihodnosti. Če povzamemo z besedami Anselma Franka: "Potovanje v preteklost je prav tako potovanje, ki pogojuje našo domišljijo."

Z druge strani so razstavljene markacijske številke za forenzično označevanje dokazov dela Dogodio se prostor iz leta 2000. Prvenstveno je umetnik z oznakami označil prazen prostor galerije, da bi dokazal, da se je on zares zgodil, tukaj pa jih je razstavil le nekaj, s čim so pretvorjene v označevalca umetnikovega delovanja v javnem prostoru. Zavzemanje prostora je prisotno od najzgodnejših dni, čemur je priča tudi print dislocirane učilnice iz osnovne šole Centar u pothodnik na Sušaku v Reki. Inštalacija je nastala leta 1995, dejanje samo pa je tako zavzemanje javnega prostora kot tudi prostorska akcija.

Segment razstave v Galeriji Hrvaškega oblikovalskega društva je posvečen umetnikovim sodelovanjem z oblikovalci. V osrednjem prostoru je razstavljena miza, ki jo skupaj podpisujeta David Maljković in renomirani produktni dizajner Konstantin Grčić. Miza je nastala kot del serije Negativi, ideja o lažni mizi znotraj izmišljenega studia pa je prevzeta iz zgodnejšega Maljkovićevega projekta. Grčić je oblikoval delovno mizo, Maljković pa jo uporablja kot delovno površino. V sledove teh intervencij sta aplicirana rdeče črnilo in papir, s tem pa miza postane negativ za izdelavo grafičnih odtisov.

Zaradi te povezave s tehniko tiska, razstavljene v HDD (Hrvaškem oblikovalskem društvu), in s plakati ter publikacijami je razvidno sodelovanje s Tonijem Urodom, Damirom Gamulinom, londonskim dizajnerskim kolektivom Åbäke in tudi nizozemskim studiem Mevis & Van Deursen. Tukaj ni govora samo o lepem dizajnu, temveč je HDD v okviru te razstave obenem tudi informacijska točka za tiste, ki želijo vedeti več o umetniku, ki je v zadnjih nekaj letih samostojno razstavljal v Palais de Tokyo v Parizu, Van Abbemuseumu v Eindhovnu, BALTIC Centre for Contemporary Art v Gatesheadu, GAMeC-u v Bergamu, muzeju Reina Sofia v Madridu, Secesiji na Dunaju, galeriji Whitechapel v Londonu, MoMA PS1 v New Yorku, če omenimo samo nekaj zvenečih imen svetovnih institucij sodobne umetnosti.

Zaključni del razstavnega triptiha je umeščen v studio Davida Maljkovića, ki se nahaja v modernistični stvaritvi Drage Iblerja. S čimer dobiva obisk studia še eno estetsko zadovoljstvo. Delovni prostor, izkrivljen v razstavi, vsi delovni, se pravi funkcionalni elementi in površine kot velika delovna miza, predali za risbe, police s knjigami in slično so prekriti z belimi kubusi in pretvorjeni v razstavne površine. Tukaj je svoj studio zares uspel spremeniti v svojevrstno projekcijo umetniškega studia, ki na način gesamtkunstwerka združuje prostore, elemente forme in vsebine. Beli kubusi imajo dvostransko vlogo, saj sočasno zakrivajo delovne elemente in odkrivajo razstavljena dela, ki so drugače zaprta v predalu. Razstavljena dela pozivajo obiskovalca k pomenljivem ogledovanju in detajlnem preučevanju. Risbe, slike, kolaži in inštalacije zajemajo obdobje od sprejemnega izpita, aktualne produkcije in fiktivne prihodnosti, datirane v leti 2050 in 2070.

Konec koncev, Retrospektiva po dogovoru govori izjemno veliko o delu Davida Maljkovića, vendar ne izključno s prikazovanjem del, ki jih do zdaj nismo imeli prilike videti, temveč na način, ki razgrajuje kategorije časa in prostora, kar se v kontinuiteti lahko spremlja skozi njegovo umetniško prakso.