V zadnjih dveh mesecih si je sledilo precejšnje število vsaj v slovenskem prostoru pomembnih razstav. Med drugim sta se srečali, kar se ne dogaja prav pogosto, dve pošasti: U3 na enem koncu in mednarodni grafični bienale na drugem. Dva bloka, ki tokrat vsebinsko stojita na nasprotnih bregovih. In da bi bile stvari še zanimivejše, se je nekje vmes zgodila razstava v galeriji Vžigalica, na kateri sodeluje 12 avtorjev. Gre za skupinsko razstavo, nekakšen mali »bienale« oz. tretjo izbiro, ki ima nehvaležno vlogo obrobnega dogodka.

Ena od pozitivnih značilnosti razstave je, da njen naslov zveni bolje v slovenščini kot v angleščini. Zaradi tria č-jev (kako ne ljubiti šumnikov?) naslov spominja na besedno igro, ki je ne moreš hitro izgovoriti, ne da bi se ti zareklo. Podobno kot "klop pod klopjo" ali pa "gori na gori gori". Poleg jezikovnega treninga izgovarjave pa razstava ponuja na ogled dela, ki nimajo neposredne povezave z idejo črte ali črke kot prvine oz. gradnika.

Postavitev razstave je vsaj toliko dvoumna kot naslov sam. Gre za široko polje kulturne produkcije, ki obsega prostorske postavitve, risbe, slike, avdiovizualne projekcije, interaktivno umetnost. Ta raznolikost prezentacije pa je seveda neločljivo povezana z vsebinsko razsrediščeno konceptualno mrežo, v katero se vpenjajo zgodbe posameznih avtorjev. Ne gre za črke in črte, pač pa za stavke, navodila, pripovedi, analogije in spomine, ki jih ni mogoče osamiti od vizualnega prikaza, ne da bi se s tem pretrgala popkovina s pomensko ovojnico.

Če dela obravnavamo v kontekstu izmenjevanja podobe in besede, se lahko zadovoljimo z bolj ali manj senzibilno uprizoritvijo. Nekatera dela so nedvomno domiselna, kot recimo stenska poslikava dveh enakih podob, ena je označena z napisom Rich in druga s Poor. Brez posredovanja besede bi šlo zgolj za ponovitev, tako pa se pojavi nastavek za nekaj več. Analogija, ki ustreza tovrstni napetosti besede in podobe, so vrata moškega in ženskega Wc-ja, brez označb gre pač za enaka vrata.

Poleg tovrstnih »vragolij«, ki privabijo nasmešek na obraz, si na razstavi lahko privoščimo trenutek revolucionarnega izobraževanja in preletimo vso potrebno literaturo od Rupnikovih procesov, preko Kardelja, do informbiroja. Kotiček za mladega komunista s priporočljivim branjem Marka A. Kovačiča deluje kot skrbno garažiran old timer, ki ga ob posebnih priložnostih privlečeš s podstrehe na plano. V sterilni geometriji razstavnega prostora postavitev deluje popolnoma surrealno. Da človek ne bi preveč zaplaval v časovno črvino, kamor te popeljeta bratstvo in edinstvo, poskrbi izdaja Dela iz leta 1991. Gre za nekakšen korpus delikti Socialistične federativne republike Jugoslavije. Na naslovno stran časopisa je avtor Rajko Vidrih natisnil ozemeljsko celovitost takratne skupne države, napis časopisa Delo pa preoblikoval tako, da se bere kot Telo. Taka je bila usoda mladega komunista, ki od poraza do poraza le pride do končne zmage oz., kot pravijo naši bivši bratje, »za ideale ginu budale.«

Tako počasi pridemo do skrajnega individualizma, ki ga živimo danes, ko bi zavoljo lastnih interesov najraje mučili in zlorabljali druge, a ker v Sloveniji ameriške sanje ne palijo, se človek lahko prav fino zabava sam s sabo. Če vam zmanjka idej, kako se na najbolj banalen način samopoškodovati, si lahko preberete navodila, nekakšen priročnik receptov, kjer je podrobno razloženo, kako se to dela. Avtorica Vesna Bukovec zagotavlja, da presušene prstne blazinice ne bodo ovirale listanja.

»Zakaj bi bil zdravnik, če ti je vseeno za ljudi?« je odmevalo sredi puščave. Na koncu zmanjka črt in ostanejo besede, pogovori o krivicah, ki se dogajajo malemu človeku, ki jih ni mogoče preprosto prečrtati, pač se v takih primerih uporabi radirko. Ugotovitev, da se je skorumpiranost zažrla v predstavo častitljive zdravniške etike, sploh ni tako presenetljiva. Mogoče je pravi odgovor na vprašanje, ki si ga zastavlja Nataša Prosenc Stearns: »Ravno zato sem zdravnik, ker mi ni mar za ljudi.«

In če še niste prepričani, zakaj bi si razstavo ogledali, vas bo mogoče pritegnil vsaj posnetek avtorja Zorana Srdiča Janežiča, ki vas bo ob halucinogenem predvajanju počečkanega teksta razvajal z orgazmičnim stokanjem ekskurzije v Benetke. Nekakšna poezija, ki spominja na pijane besede, ki izginjajo v nastajanju.

Izginjal sem v nastajanju, s čisto drugačnim načinom druženja s samim s sabo, Erik Mavrič.