V Slovenskem etnografskem muzeju gostuje razstava Ruskega etnografskega muzeja iz Sankt Peterburga, ki popisuje kulture avtohtonih sibirskih ljudstev. Razstava bo odprta do 20. oktobra, glavna kustosinja pa je Valentina Gorbačeva, sodelavka ruskega muzeja. Na ogled je postavljenih kup eksponatov, povezanih s šamanističnimi praksami, hkrati pa je pregledna in informativna. Preden jo natančneje popišemo, povejmo par besed o Sibiriji ter njeni splošni imaginaciji.

V kulturnem imaginariju slovenske oziroma najverjetneje kar zahodne družbe predstavlja Sibirija odročno, neprijazno in popolnoma prazno divjino. Spontana antropologija zahodnega človeka označi Sibirijo za čisto neokrnjeno naravo, kolikor naravo razume v nasprotju s civilizacijo ali kulturo. Sibirija: deset tisoč kilometrov tundre in tajge. Hkrati jo dojemamo kot totem vsega ruskega, kot da bi bila srce ruske kulturne in narodne zgodovine, kolikor tudi Ruse radi demoniziramo v skoraj barbare in primitivce, obenem pa Sibirijo asociiramo zdaj s stalinizmom in gulagi, zdaj z necivilizirano divjino.

Razstava o šamanizmu sibirskih ljudstev odpre nek nov pogled na Sibirijo, ki so si jo Rusi priključili šele v 17. stoletju: na prostranem območju med Uralom in Kamčatko živi petinštirideset različnih ljudstev. Razstava, četudi je spodobno velika in vključuje veliko eksponatov, se seveda ne dotakne vseh, pač pa zgolj osemnajstih - tudi teh osemnajst seveda ne spoznamo v detajlni etnografiji.

Obiskovalcu se na trenutke zazdi, da bi o posameznih kulturah lahko izvedeli več, sploh zato, ker jih veliko deluje ogroženih. Večina predstavljenih etničnih skupin je tako maloštevilčnih, da imajo v Ruski federaciji poseben status Avtohtonega prebivalstva Sibirije. Oročijev je le še slabih 600, Negidaljcev le še dobrih 500 - vse omenjene kulture imajo tudi svoje jezike. Negidaljski dialekt je kot materni jezik leta 2010 govorilo vsega skupaj okoli 75 ljudi. Veliko ljudstev govori jezike, sorodne turškim jezikom, ostala pa govorijo jezike jezikovnih skupin, ki so endemične Sibiriji in popolnoma avtohtone. V resnici bi razstava, ki bi pošteno in podrobno predelala vse kulture in ljudstva, terjala lastno zgradbo ali kar lasten muzej.

Razstava je osredotočena na fenomen šamanstva, ki je, kar se tiče sibirskih ljudstev, medkulturna univerzalija. Sakralna prepričanja sibirskih ljudstev utegnejo obiskovalca spomniti na tengristične verske prakse, ki so značilne za Mongolijo, pa tudi za prednike Madžarov in Turkov, torej za ljudstva centralno-azijskih step. Sibirska mitologija pozna trojno delitev univerzuma: obstaja zemeljski svet, ki je na sredini, zgoraj je nebeški, spodaj pa podzemni svet.

Ključni za sibirske mitologije so duhovi: na razstavi je moč videti več figur, ki ponazarjajo različne duhove. Nekateri med njimi šamanu pomagajo med izvajanjem ritualov. Obstajajo tako dobri kot tudi zli duhovi, ki človeku ali pomagajo ali škodijo. Človeška duša je po sibirskem prepričanju razdeljena na notranjo in zunanjo. Zunanja je tista, ki se lahko spreminja in je povezana s človekovo zunanjostjo, notranja je povezana z življenjsko ključnimi funkcijami. Duša je nekaj, kar ni povezano s telesom: zli duh lahko ukrade dušo, ki jo šaman pripelje nazaj.

Šamani - dejansko je beseda šaman po izvoru iz družine tungoško-mandžurskih jezikov - so bili posebni ljudje, ki so dar podedovali. Šamani so bili med drugim prepoznani po tako imenovani šamanski bolezni: blodnjavostjo v mladosti, ki je nakazovala, da so se duše polastili duhovi. Šaman se je sprva več let učil pri starejših šamanih in tudi potem, ko je enkrat bil iniciiran, je še vedno dodajal atribute in funkcije svoji moči, odvisno od uspešnosti svojega dela. Najpomembnejši element šamanove moči je šamanov boben - na razstavi jih je priložnost videti kar nekaj, najpomembnejši atribut pa oblačilo, ki je ponazarjalo glavnega duha-pomočnika, ki je šamanu pomagal pri njegovem delu, predvsem pri potovanjih med različnimi svetovi.

Med 17. in 19. stoletjem so staroselska sibirska ljudstva začela sprejemati krščanstvo in budizem. V obeh primerih je bilo združenje verovanj zelo kompatibilno in je bilo zato sprejeto brez večjega nasprotovanja. Misijonarji so krst denimo razlagali kot osvoboditev vpliva zlih duhov, demonov in hudiča. Pri budistih pa so obstajali šamani-lame v eni osebi. Kljub vplivu obeh organiziranih religij pa je šamanizem še danes prisoten pri sibirskih ljudstvih, še več, v zadnjem času doživlja celo nekakšen preporod, potem ko ga je država priznala kot religiozno-kulturno prakso.

Dve lekciji, ki jih dobimo z razstavo: prvič, razblini se predstava o Sibiriji kot prazni divjini, ki je zaživela zgolj skozi gulage in stalinistično dediščino. Druga je malce manj očitna: vsaka kultura ima svojo zgodovino. Sodobna pojavnost šamanizma v okolju, kjer so že prisotne monoteistične religije, znova zabije žebelj v krsto kateregakoli antropološkega evolucionizma, ki animistična verovanja - kamor bi uvrščali šamaniste - postavi na razvojno stopnjo nižje od monoteističnih abrahamskih religij. Po tej logiki ljudje, ko enkrat prično častiti enega boga, nimajo več razloga, da bi se posluževali primitivnih praks: te naj bi ostale zgolj kot prežitki nekega primitivizma, funkcija brez pomena.

Jasno pa je, da pojav neošamanizma nakazuje, da temu ni tako: ne obstaja ena splošna zgodovina kulture, pač pa ima vsaka kultura svojo zgodovino. Sibirski šamanisti so, skupaj s svojimi ljudstvi, slovenski družbi najverjetneje ena izmed bolj tujih kultur oziroma skupin kultur. Ravno zato je razstava tako zanimiva: ponudi nam vpogled v neko drugo življenje, kar vedno pomeni neko srečanje, po eni strani s tujcem, po drugi strani pa s samimi sabo, saj nam vsako tako soočenje pomeni refleksijo lastne kulture: pokaže nam arbitrarnost prepričanj, ki se nam zdijo naravna, in zamaje etnocentričnost lastnih verjetij. Če se razstave lotimo z dovolj odprto glavo, seveda.

Razstava nam dovolj dobro poda osnovne informacije o sibirskih ljudstvih in o šamanizmu - vendar se zdi, da so razstavljeni artefakti bolj dodatek kot osrednji del pripovedi: obiskovalec bo največ informacij prejel pisno. Res je, da so posamezni predmeti dobro opisani, vendar se je na momente težko zavedati pomembnosti razstavnih eksponatov; morda bi bili lahko bolje integrirani v samo razlago šamanizma. Ne glede na to pa poslušalcem ogled predstave toplo priporočamo.