Semestrska razstava je študijska obveznost študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Sledi bolonjskemu ciklu in je tako na ogled dvakrat na leto, in sicer februarja in junija. Semestrska razstava je odlična priložnost, da tudi neposvečeni dobimo vpogled v študijski proces, ki vodi do naziva akademski umetnik.

Semestrska razstava je posebnost tako v ambientu kot v namenu. Ambient je seveda prenatrpana Akademija za likovno umetnost, natančneje ateljeji, kjer študenti skupaj z mentorjem preživijo večji del študijskega leta, ki kulminira v tej razstavi.

V tokratnih Finih umetnostih ne bomo recenzirali ali kritizirali, saj razstava ni namenjena temu. Ni prvenstveno namenjena nam, ki smo na bolj voajerski strani umetnosti. Namenjena je študentom in profesorjem, da se seznanijo z delom svojih kolegov. Profesorji pa na podlagi razstavljenega dela podajo oceno, ki je seveda pogoj za napredovanje v višji letnik. Tako da ima ta razstava že dovolj ocenjevanja.

Kar da semestrski razstavi svojevrsten čar, pa je ravno ta birokratska nuja, ki pogojuje razstavljeno. Umetnik naj bi razstavil delo takrat, ko začuti, da je ustvaril nekaj, kar bi delil s svetom. No ja, ali pa nekdo to začuti namesto njega. Tukaj pa so dela razstavljena iz gole nujnosti in iz dejstva, da se je posameznik na podlagi nekega specifičnega, predvsem tehničnega talenta znašel na izobraževalni ustanovi, ki ljudi vzgaja v nekaj, kar se skriva pod čedalje bolj nedoločljivim pojmom umetnik. Tako na razstavi vidimo tudi tisto, kar ni mišljeno, da bi bilo vidno.

Nedoločljivost pojma umetnik je jasna ob preletu razstave. Prvi letniki se učijo klasičnih prvin slikarstva in kiparstva, zato so seveda razstavljeni karseda realistični portreti modelov. Drugi letniki se še vedno držijo modelov, a je že prisoten nek svobodnejši pristop. Nekateri portreti pridobijo na barvah, drugi komaj še spominjajo na izvirni model. Tretji letniki in seveda oba magistrska pa že razstavljajo to, kar je umetnost v tem tisočletju. Institucionalizirana totalna svoboda. Ako seveda prej osvojiš zahtevana pravila.

Študijski proces, kot se kaže skozi semestrsko razstavo, je tako postopno piljenje klasičnih veščin likovnega izraza do točke, ko se morajo študenti tega skoraj zavestno odreči.

Skozi dela višjih letnikov vidimo raznorazne pristope in prakse. Kot frustracija ali fascinacija se pojavljajo motivi iz umetnostne zgodovine, potem raznorazne instalacije, družbeno angažirana dela, predvsem pa se pri višjih letnikih skorajda zabriše meja med oddelkom za slikarstvo in kiparstvo.

ALUO se med to razstavo spremeni v verjetno največje razstavišče v Ljubljani. Razstavljajo ne samo v ateljejih, ampak tudi na hodnikih, ki so zaradi izpraznjenih ateljejev že tako natrpani. Vse to pridoda k posebnemu šarmu semestrske razstave. Obiskovalec, ki redno, se pravi dvakrat na leto, obišče semestrsko razstavo, lahko spremlja postopni napredek ali stagnacijo nekaterih študentov. Lahko vidi dela, ki jih je že videl na kakšni uradni razstavi, ali pa se veseli del, ki jih še bo. V nekaterih ateljejih pa lahko skozi dela študentov celo ugiba, kdo je mentor. Kaj drugega kot ugibanje, ni mogoče, saj ni označeno, kateremu letniku in predvsem kateremu mentorju pripada posamezni atelje.

Ta ustvarjalni nemir, ki preveva Akademijo, je za obiskovalca diametralno nasproten temu, kar je verjetno semestrska razstava za študenta Akademije. Ustvarjalni nemir, predvsem pa občutek, da vstopaš v nek kolektiven intimni prostor, ki ni narejen za to, da ti je tam udobno ali pa da tam prodajaš zijala, ampak je tam zato, da ljudje ustvarjajo. Vse to iz Akademije za likovno umetnost dvakrat na leto ustvari prvinsko razstavišče. Tako rekoč umetnost v naravnem okolju.

Če je razstava na akademiji prijetna, to ne pomeni, da je prijetno na Akademiji tudi ustvarjati. Akademije so bile ustanovljene leta 1945, del Univerze v Ljubljani pa so od leta 1975. Tako so skoraj najmlajše članice Univerze v Ljubljani. A dotrajana in prenatrpana avstrijska zgradba daje vtis, da so jo ustanovili že jezuiti. Na jezuitsko dediščino napeljuje tudi dejstvo, da so mentorji vsaj na oddelkih za slikarstvo, kiparstvo in nove medije izključno moškega spola.

Stavba je prenatrpana in dotrajana. To je kronični problem vseh ljubljanskih akademij. Bojda jim je obljubljeno neko zemljišče na Roški, kjer naj bi nastala neka meta akademija, kjer bi prostore dobile vse ljubljanske akademije. Celo načrti naj bi že obstajali, a se je vse ustavilo. Sicer je dvomljivo, če boljši pogoji pomenijo tudi boljšo umetnost. Dejstvo pa je, da bi se čisto fizično zbližanje različnih ustvarjalcev lahko izjemno kreativno odrazilo na kulturni podobi tega prostora. Tako pa je že sama Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v treh stavbah na treh koncih Ljubljane.

Kot se za rubriko Finih umetnosti spodobi, smo se osredotočili na semestrsko razstavo akademije na Erjavčevi, torej na oddelkih za likovno umetnost. Semestrska razstava pa je na vseh odsekih ALUO. Torej, tudi na oddelkih za grafično in industrijsko oblikovanje, ki je na Rudniku in v Rožni dolini, kjer je oddelek za konservatorstvo. Razstava bo na ogled še slabe tri dni do petka, dvajsetega junija. Tako da pohitite.

* Prve štiri fotografije so z akedemije, zadnja pa prikazuje sprejeti načrt za akademski multipleks na Roški.