Skozi stene, a ne čisto brez melanholije

V današnjih dneh je bolj težko slediti aktualnim razstavam, ker jih z izjemo peščice online razstav pač ni mogoče izvajati. Čas torej omogoča, da se spomnimo na avtorje, ki ne začenjajo svoje umetniške poti zdaj, temveč so že v prejšnjem stoletju začeli postavljati temelje za umetnost, kot jo poznamo danes. Ena najbolj odmevnih “zvezd” v umetnosti prejšnjega stoletja, samooklicana “babica performansa” Marina Abramović, je spisala in leta 2016 izdala avtobiografijo Walk Through Walls: A Memoir oziroma Hoditi skozi stene: avtobiografija. 

Več kot 350 strani dolga avtobiografska pripoved zajema obdobje od avtoričine mladosti v Beogradu do vključno leta 2016, ko je bila stara devetinšestdeset let. Danes je umetnica vsem znana in dobro situirana, njena dela pa nas ne šokirajo več in v razvoju umetniške misli niso absolutna novost. Avtobiografija zajema vsa področja njenega življenja, vključuje tudi njene začetke, ko njeno ime v svetu umetnosti še ni bilo uveljavljeno. Spoznamo njeno otroštvo, opiše odnose s hladno materjo partizanko, romanco z Ulayem, poznanstva in prijateljstva v svetu umetnosti ter njena dela in ustvarjalne procese. Vključeni so procesi snovanja in miselne zasnove za večino njenih prepoznavnejših del - Thomas Lips med zgodnejšimi, Ljubimca z bivšim partnerjem Ulayem, posveča pa se tudi enemu izmed svojih najbolj znanih novejših del Umetnica je prisotna in ostalim novejšim delom, ki so nastala v zadnjem desetletju, npr. 512 ur. V knjigi se področji intimnega in profesionalnga življenja kmalu začneta mešati, prekrivati, njenega zasebnega življenja pa ni mogoče več jasno ločiti od njenih performansov. Nedeljiva celota življenja in dela pa je umeščena v takrat aktualno dogajanje v Srbiji in Jugoslaviji, pri čemer opisuje npr. smrt Tita in občutke strahu, ki jih je doživljala ob napovedi nestabilnosti v državi po smrti predsednika in idola.

Struktura knjige je preprosta; razdeljena je na trinajst približno enako zajetnih poglavij, v njej opisani dogodki pa si sledijo v kronološko logičnem zaporedju. Vsako poglavje se začne s pripovedjo, denimo zgodbo iz življenja njenih staršev, torej z dogajanjem, ki ni nujno neposredno povezano s potekom dogodkov v jedru poglavja. Zdi se, da je namen takšnih nenavadnih uvodov, da že vnaprej nakažejo občutek celotnega poglavja. Ti se vedno končajo misteriozno, sarkastično, z nekim velikim preobratom v poteku vsebine. Dober primer uvoda te vrste je na začetku petega poglavja, kjer je opisana kratka zgodba o čarovniku iz cirkusa. Čarovnik zapre fantka iz občinstva v krsto, nato ga začara, da izgine. Po končanem triku pričara fantka, a niti njegova mama ne ugotovi, da to ni isti fantek, njen sin. Takšni uvodi nas ujamejo nepripravljene, saj ne vemo, ali se vsaj na simbolni ravni skladajo z določenim poglavjem iz njenega življenja. Odgovor na to je večinoma negativen, a če ne drugega, nas vsaj zdramijo iz nekega logičnega poteka celote. Kot dela Marine Abramović nas soočijo s področjem neznanega, področjem, kjer se dogaja največ presenečenj, četudi so konci zgodb še tako trivialni ali sarkastični. Marina Abramović velikokrat omenja tudi svoje balkansko poreklo, ki naj bi bilo nagnjeno k večni bolečini, objokovanju, a hkrati obešenjaškemu smislu za humor in krutemu cinizmu, ki sleče poslušalca.

Ob branju avtobiografije dobimo občutek, kot bi nam pogled na celoto zastirala tančica romantike in prehitra izpeljava iz vzrokov na posledice. V tekst so umeščene tudi slike dejanskih dogodkov, performansov, omenjenih ljudi in krajev. Te slike nas opomnijo na to, da zgodba, ki ji sledimo, ni fiktivna pripoved, temveč so opisani dejanski fragmenti iz življenja dejanske osebe. Svoja dela opisuje na nejasen način, v pripoved pa vključi še manifeste, vendar ne manifeste umetniških gibanj, temveč manifeste za življenje. Ko na celoto njenega življenja in dela gledamo s perspektive bralca, dobimo občutek, kot da bi gledali skozi dramatično, dogajanja polno, a romantično kopreno.

Nekatera dela so opisana tako, da bralca v celoti prepričajo v svojo nujnost. Za potrebe performansa Hiša s pogledom na ocean je dvanajst dni preživela na treh platformah v galeriji. Te platforme so stale na steni galerije, predstavljale pa so vsaka svojo manjšo sobico. V njih je pred množico ljudi opravljala vse telesne potrebe, spala in vzpostavljala kontakt z gledalci. V knjigi tako pojasni, da se je želela z asketskim življenjem pred publiko disciplinirati, želela je odkrivati nova energetska stanja in, najpomembneje — prek svoje energije se je trudila z občinstvom vzpostaviti neverbalno povezavo. Po drugi strani pa so nekateri vzroki in posledično tudi sama dela dokaj neprepričljivi vsaj za čas, v katerem so nastali, npr. 8 lekcij o praznini s srečnim koncem, kjer gre za otroke, ki v rokah držijo puške, bistvo dela pa naj bi bil kontrast med nežnostjo otrok in samoumevnostjo vojne. Koncept deluje banalno in izrabljeno, sploh za leto nastanka, leto 2008, umetnica pa to opiše kot neko novost v jukstapoziciji.

Ob branju moramo vzeti v obzir, da so potek dogodkov, predvsem pa opisi, vtisi in dela v knjigi prevlečeni s tančico melanholije ob spominu avtorice na svoje skoraj vseživljenjsko delo. S tem si lahko ustvarimo boljši pregled nad celotnim delom avtorice in bolje razumemo njene povode za — večinoma — performanse, ki danes spadajo že v pregledne zbirke muzejev. Naj se strinjamo z njenim poudarkom spiritualnosti in mističnim pristopom ali ne, jasno je, da je s svojim delom pustila velik pečat v umetnosti 20. stoletja. 

Če torej na avtobiografijo in njeno pričevanje ne gledamo kot na strogo analizo umetniških del, temveč jo beremo z zavedanjem tega, da je na slog pisanja vplivalo dejstvo, da gre za osebno pripoved nekoga, ki ustvarja pregled svojega življenja, pretiran romantičen pogled na celoto sploh ne spada izven konteksta. Še več, prav zavijanje dogodkov v zgodbe in včasih pretirano povezovanje vzročnih zaporedij ter nekateri skopi opisi del pritegnejo bralca, da sledi poteku življenja avtorice, ki si je ob vse večji prepoznavnosti zgradila že kult osebnosti. Kljub kultu osebnosti pa ni nujno, da je avtorica pristna na vseh področjih ustvarjanja oziroma preko vseh medijev. Tako avtobiografija ni nič drugega kot roman, katerega glavni namen je, da pritegne s fascinantnimi zgodbami in ne nujno strogimi utemeljitvami nastanka del. 

Njeno uveljavljeno ime v svetu umetnosti torej ni zagotovilo, da bo njena avtobiografija služila čemu drugemu kot le krajšanju časa. Gre za dogajanja polno zgodbo, zlahka pa si ustvarimo idejo vsaj o tem, kakšen vtis je avtorica želela pustiti na bralcu oz. čim večjem številu bralcev. Zato tudi bolj teatralna predstavitev ali pa izpuščanje podatkov za dosego misterioznosti morda le ni napačno orodje, saj širšo množico vsaj pritegne k umetniškim delom v medijih, ki so bili v času nastanka še novi in revolucionarni.

Brala je vajenka Taja.