Od 13. decembra do 23. januarja je v Galeriji Škuc na ogled razstava umetnice Doruntine Kastrati z naslovom No Burning, No Wounds. Umetnica v kontekstu rodnega Prizrena obravnava tematiko podplačanega in nestabilnega dela v tovarniškem okolju, konkretno v živilski industriji. Razstava poustvarja okolje produkcije turške slaščice lokum. Tudi sicer je umetničina praksa usmerjena v družbena in delavska vprašanja njenega lokalnega okolja – Kosova v času po razpadu Jugoslavije.

V sprednjem levem prostoru galerije sta na kovinski konstrukciji, izdelani posebej za razstavni prostor, ki v zavest priklicuje hladno tovarniško okolje, pritrjena dva zaslona. Na zaslonih se vzporedno predvajata dva videa, njuna spremljajoča zvoka pa se mešata med seboj. Na levem zaslonu opazujemo sladkor v prahu, ki se vsipa iz cedila; ob spremljavi skoraj romantične glasbe spominja na sneženje. Posnetek kot celota asociira na televizijski oglas za slaščice in je skoraj povsem ločen od konteksta tovarniškega dela; zdi se, da so roke, ki ga sipajo, tu skoraj po naključju. Hkrati je bolj poudarjeno tudi delo samo – tako na vidni kot na zvočni ravni. Razpolovljen ekran na enem delu prikazuje roke delavk, ki prekladajo in ločujejo na kocke razrezan želatinast produkt ter ga posipajo s sladkorjem v prahu, na drugem pa se sladkor gledalki pokaže v manj sladki luči – stopljen in obarvan rdeče, kakor da opozarja na to, česa je sposoben ob dotiku. Industrijski mešalnik stepa grozečo gmoto, njegov zvok pa prebada glasbo prvega videa.

Če smo v sprednjem delu galerije priča estetizirani reprezentaciji dela, se v zadnjem z njim bolj neposredno srečamo. Ključna je poteza, ki ta iluzorni prostor dela postavlja v čisto zadnji del galerije, vmesni prostor pa pušča prazen, kar podaljša prehod in pripomore k občutku odrinjenosti delavk. Delo je tu prisotno v obliki fizičnega objekta, ki je zanj potreben – velikega lonca na ugasnjeni grelni plošči. V odsotnosti toplote se je zmes obarvanega sladkorja strdila nazaj v kristalno strukturo. Lonec dopolnjuje le še tabla z opisom postopka priprave slaščic, ki se bere skoraj kot poezija. Kar bi bil sicer suhoparen recept, dopolnijo verzi, ki od vsega na razstavi najbolj neposredno pričajo o tem, kako mukotrpno in dolgotrajno je tovarniško delo. Barve mešanice, na katero mora biti pozorna delavka, so primerjane z učinki dela na njenem telesu, kot je od vročine pordela koža na licih. V postopek se sporadično vrivajo opomini, naj delavka ne počiva, zaključi pa se z dvoumnim ukazom pogoltni.

Najbolj impozanten je kos, ki ga vidimo takoj, ko stopimo v galerijo, pa ga vseeno obravnavamo kot zadnjega, saj lepo zaokroži naše razmišljanje o razstavi. Poleg tega ima zaradi krožnega tlorisa Škuca na začetku ogleda drugačno konotacijo kot na koncu. Krožna aluminijasta konstrukcija premera slabih dveh metrov visi iz stropa in spominja na veliko sito, ki mu je bila z obratom iz vodoravne v navpično lego izmaknjena uporabnost. Posuta je s svetlo rožnatim koruznim škrobom, ki se nabira tudi po tleh. Kar je sprva morda delovalo zgolj kot prenos industrijskega elementa v galerijski kontekst, je zdaj mogoče razumeti kot subtilno uporniško gesto delavk, tudi če je ta zgolj fantazma. Sito je prevrnjeno in dobesedno nabira prah, sladkor se je ponovno kristaliziral; tovarna je ostala prazna. Delavke so na razstavi čudno odsotne. Kljub temu pa No Burning, No Wounds zapuščamo z močnim občutenjem njihove vzdržljivosti in dostojanstva.

Kot v spremnem besedilu poudari kuratorka razstave Tia Čiček, je za Kastrati pomembno, da pri svojem delu ne izrablja in senzacionalizira osebnih zgodb posameznic. Umetnica ne plete ali poustvarja nobenega narativa, temveč z elementi, lastnimi obravnavani tematiki, ki jih predstavi na premišljen način, z minimalnimi sredstvi ustvari prostor, kjer bi se te zgodbe lahko odvijale, in jim pusti dihati. Čiček v besedilu sicer razprostre precej širši kontekst, kot ga je mogoče neposredno zasledovati na razstavi. Glede na videno je v ospredju predvsem delo v najbolj fizični obliki, njegovo trajanje in posledice na telesu delavke. Tekst pa izpostavlja tudi druge aspekte, kot je nevidenost dela žensk v domačem kontekstu in nestabilnost življenja, kakršnega diktira delo, kjer se vsak zdi pogrešljiv in zamenljiv.

Čeprav je obravnava delovnih pogojev in delavskih pravic v sodobni umetnosti postala že stalna praksa, Kastrati pri svojem delu ne zaide na edukativna ali senzacionalistična pota. Razstavi gre na vizualni ravni močno v prid izbira specifične tovarne. Izdelava slaščic je kot nalašč za estetizacijo. Različna stanja sladkorja imajo močne konotacije, ki jih umetnica spretno izrablja. Vsak posamezni element je premišljen in nosi tako relevanco za zgodbo, ki ji umetnica ustvarja dogajalni prostor, kot tudi estetski naboj, ki to zgodbo nadgrajuje. Kontrast sipkega sladkornega prahu in njegovega krvavega, razbeljenega ustreznika, korespondira z obljubo življenja, ki ga takšno delo omogoča, in mnogo manj idealistično realnostjo. Njegovi kristali v primežu držijo zajemalko kot navidez nepremični čas drži delavke.

Sladkala se je Neža U.