Koliko časa traja, da preberem to poved? Koliko sekund posvetim vsaki besedi v tej povedi? Ali je moj glas sinhron z mojimi očmi? Stežka razložimo, kako preberemo neko besedilo, kako prebrano razumemo in koliko časa traja, da besedi pripišemo pomen. Tem tematikam se v svoji umetniški praksi posveča umetnik Tao G. Vrhovec Sambolec. Med 13. aprilom in 28. majem se s svojim več let trajajočim projektom Brati branje predstavlja v Cukrarni. Razstavo je kurirala Mara Anjoli Vujić.

Še preden vstopimo v prostor, zaslišimo zvočni posnetek štetja … Enainpetdeset, dvainpetdeset, triinpetdeset … Ob vstopu v prostor gledalka najprej zagleda več metrov visoko projekcijsko platno z besedilom Vita Acconcija READ THIS WORD. Čez ravne vrstice besedila se izrisuje bela linija, ki označuje gibanje avtorjevih oči ob branju besedila na platnu. Ta se, četudi sledi smeri besedila, vmes ozira v vse smeri, dela ostre zavoje v prazne medvrstične prostore, zastaja na nekaterih delih besed in preskoči druge. 

Usmerjenost pogleda umetnik namesto za razbiranje podobe uporabi neposredno za njeno nastajanje. Denimo v video delu Pokrajina mimoidoče_ga, v katerem gibanje kamere narekuje premikanje muhe, ki je pristala na strani knjige. Muha narekuje premikanje opazovalkinega pogleda po listu papirja in določa zaporedje besed, ki jih lahko ujamemo in preberemo. Njeno gibanje ne upošteva običajne organizacije knjižne strani, s čimer Sambolec na še en način pokaže na strukturo, ki kot podporni sistem vsebine običajno zdrsne v ozadje. Umetnik vzorec muhinega gibanja in s tem pogleda kamere ter najbrž tudi gledalke nato v isti maniri, kot zabeleži svoj pogled med branjem Acconcijevega besedila, prenese v risbo, razstavljeno v stekleni vitrini.

Video pospremi zin z zapisi, kot je to je glas ali brati besedilo kot zvok, brati besedilo kot podobo, brati besedilo kot sled. V stekleni vitrini so razpostavljene strani knjige, na katerih je umetnik vsako črko in številko prevlekel z lastno pisavo. Sredi prostora se nahaja delo Brati (kot) telesa. Obiskovalki ponuja, da si nadene nahrbtnik s senzorjem, ki zaznava njeno gibanje po prostoru, in se tako oprtana sprehodi po povedi DESIRE TO MAKE SENSE, izpisani na tleh. Njena hoja prevaja zapisano v zvok, ki se predvaja iz zvočnika v nahrbtniku. Obiskovalkina lokacija v povedi, hitrost in smer njenega premikanja vplivajo na hitrost in ritem predvajanja posnetega besedila, po katerem hodi. 

Med trenutkom, ko besedo na tleh zagledamo, in trenutkom, ko jo s svojim gibanjem preberemo, se zdaj razteza čas, ki ga fizično občutimo, lahko vplivamo na njegovo trajanje. Nizke vibracije glasu nihajo v prsnem košu poslušalke, ko se ustavi in vztraja na eni izmed črk v povedi, po kateri se sprehaja. Kadar se obiskovalka premika posebej počasi, lahko odkrije delčke zvoka, ki jih pri običajni hitrosti govora nikoli ne slišimo. Da so ji te drobne stopnje v tvorbi zvoka lahko dostopne, je umetnik uporabil proces granularne sinteze, s katerim razteza zvočne elemente ali granule, krajše od nekaj deset milisekund.

Umetnik s tem pretvori črke v glas in prenosu pomena med branjem pripiše fizično lastnost, ki ji lahko sledimo ali narekujemo njen potek. Zvok izkušnjo branja naseli v prostor in pokaže na proces prehajanja pomena simbola iz zunanjosti v notranjost telesa ter iz javne sfere v posamezničino subjektivnost. Slišimo lahko, kako zveni oster zavoj v desno, ko sredi besede prestopimo v spodnjo vrstico. Slišimo lahko, kako bi zvenelo branje, usklajeno z ritmom naše hoje, kako zveni branje od konca besede proti njenemu začetku, ko se prestopimo z leve na desno nogo, kako zvenita zalet in upočasnitev celega telesa. Sprehod postane metoda razbiranja besedila, s čimer se besedilo razprostre v zemljevid.

Na pričujoči razstavi so na ogled dela, ki jih zaznamujeta navidezna statičnost in trajanje, v katerem se odvijajo nevidni procesi, katerih delovanje zaradi njihove avtomatiziranosti in pomanjkanja vizualne reprezentacije dojemamo kot univerzalen enostopenjski fenomen. Sambolec poskuša čim večjemu delu poteka takih postopkov pripisati reprezentacijo, ki bi jih v čim večji meri razgrnila in zavrnila njihovo linearnost in enoznačnost. To počne tako, da pogled preusmeri na strukturo postopka. Kot to počne besedilo READ THIS WORD: Preberi to besedo. Nato preberi to besedo. Vsebina besedila govori tisto, kar bralka že počne. Bere, da bere. Gleda premikanje svojega pogleda po besedilu. Te podvojitve zvračajo bralkino pozornost na postopke, s katerimi dostopa do pomena, in hkrati razstavljajo mehanizem delovanja Sambolčevih umetniških del. Njihova vsebina je ravno mehanizem, ki jih omogoča. 

Umetnik uporablja zvok kot kiparski material, s katerim materializira izbran kognitivni proces in ga potisne ter razmesti po prostoru. Tako je nekaj, česar morda še vedno ne razumemo v celoti, mogoče vsaj obhoditi. Kar se je nahajalo v notranjosti zavesti, kar je delovalo kot črna skrinjica, zdaj obdaja mnoga telesa, ki lahko fenomen občutijo in kolektivno opazujejo. Branje predstavlja oprijemališče pri umetnikovem dolgoletnem raziskovanju občutenja časa in trajanja ter odnosa med prostorom in časom. Ozvočeno in v prostor umeščeno branje  funkcionira kot stičišče obeh. Objekt v obliki risbe, črke ali lista papirja kaže na stalnost in statičnost prostora, ki pa ga vsakič znova spodnese sled glasu, ki se v času vedno znova izteče.