Documenta(13) v Kasslu predstavlja eno izmed najpomembnejših svetovnih promenad umetnosti. Christine Christov Bakargiev, kuratorka aktualne Documente, je razstavo zasnovala na ideji, da kraji tvorijo prostor. V prostoru pa je vse mogoče. Za Christino Christov Bakargiev razstava tako predstavlja akt lociranja umetniških del. Teles, ki proizvajajo in se zavedajo pomembnosti specifičnega prostora, iz katerega poskušajo vzpostaviti polilog z ostalimi, različnimi fizičnimi, psihičnimi oziroma zgodovinskimi področji. Pod ostalimi prostori so mišljeni prostori mest Kabul, Aleksandrije in Banffa, v katerih so se paralelno s 100 dni trajajočo Documento (13) izvajale razstave, seminarji in umetniško-raziskovalne konference.

Tradicionalni prostori, značilni za dosedanjo razstavno politiko Documente so muzej Fridericanium, Neue Galerie in Documenta Halle. Letošnja revija prek 300 umetnikov in umetniških skupin je poleg baročnega parka Karlseu, razširjena tudi na naravoslovni muzej Ottoneum, dvor Orangerie, zapuščene industrijske prostore glavne železniške postaje in javne prostore mesta Kassel.

Umetniška dela, projekte in njihove so-postavitve v prostore je kuratorka deklarirala kot »postavljene brez koncepta«. Koncept, ki vseeno obstaja, pa je premeščen v domeno atmosfere in nastavljenih povezav, izhajajočih iz tovrstne postavitve »brez koncepta«.

Tako skonstruirani prostori in idejna zasnova Documente (13) se kljub temu nanašajo na različne intermedijske poglede na sodobno umetnost, družbo in kulturo. Predstavljajo poskus ustvarjanja »svežega« vpogleda na procese in pogoje ustvarjanja, tesno povezane z družbeno kulturnimi problemi. V sami formi prezentacije omenjenih problemov, kot tudi v njihovi vsebini, Documenta (13) predstavlja poskus grajenja gesamtkunstwerk-a brez rdeče niti.

Lahko bi rekli, da vsa razstavljena umetnost na Documenti (13) zrcali pospeševanje hitre preobrazbe in aktualnosti umetniškega dela. S tem vsi sodobni trendi, razstavljeni na Documenti, v vlogi najbolj elitnih in najpomembnejših za razvoj umetnosti, hitro postanejo samo ena nit, zasužnjena v nevtraliziranem prostoru in času. Kot bi rekel Jacques Rancier: "Namere, postopki in upravičevalna retorika kritičnega dispozitiva se že desetletja niso spremenili. Z njimi naj bi danes tako kot v preteklosti razkrinkavali vladavino blaga, njegovih idealnih ikon ter umazanih odpadkov, in to z dobro utečenemi strategijami.

Parodije reklamnih filmov, predelave mang, obdelani disko zvoki, poliestrske skulpture reklamnih likov ali njihove slike v junaških položajih sovjetskega soc-realizma, Disneyjevi liki, spremenjeni v mnogolične izprijence, montaže domačih fotografij notranjščin, podobnih reklamam iz revij, turobnih razvedril in odpadkov potrošniške družbe; gigantske instalacije iz cevi in strojev, predstavljajoč črevesje družbenega stroja, ki golta vse in vse spreminja v izmečke. Ti dispozitivi še naprej zasedajo naše galerije in muzeje, spremlja pa jih retorika, ki naj bi nam tako razkrivala moč blaga, vladavino spektakla ali pornografijo oblasti. Ker pa nihče na našem svetu ni tako raztresen, da bi ga bilo treba opozorjati na to, se mehanizem vrti okrog samega sebe in poigrava prav z nedoločljivostjo svojega dispozitiva."

Občutek Documente je občutek gladiatorskih iger, narejenih za prezentacijo kraljevega zlatega oblačila. Sodobna družba in umetnost sta predstavljeni »kot inertna telesa, ki jih prečijo obširni procesi desubjektivacije, na katere pa ne odgovarja nobena realna subjektivacija«.

Christine Christov Bakargie bi lahko svojo vizijo »radikalizacije« razstavnega prostora in svetost ustvarjanja novih umetniških povezav ter dosežkov ostvarila s še drznejšim korakom naprej. Na primer, če bi bile precenjeno drage karte brezplačne, bi koncept brez koncepta imel smisel v tovrstni »profanizaciji« Documenta spektakla. Z vrnitvijo konceptov svetega, religioznega, umetniškega, kuratorskega v skupno rabo in last ljudem, bi bilo možno uresničiti radikalno sodobnejši in aktualnejši dogodek. V tem primeru se verjetno ne bi več imenoval razstava sodobne umetnosti. Vse to pa bi bilo ta trenutek težko odsanjati, saj se imperiji kulturnih in kreativnih industrij hranijo s travmami svojih podložnikov: umetnikov, umetnic, kuratorjev, kuratoric in podobnih potrošnikov debelega dispozitiva – sodobne umetnosti.

Travmirala je Lenka Đorojević.