Le dober mesec pred zaprtjem smo se tudi letos udeležili enega največjih dogodkov na področju vizualne umetnosti v naši bližini – Beneškega bienala. Letošnja, po vrsti že šestdeseta edicija bienala likovne umetnosti, poteka pod geslom Tujci povsod. Tujce tokrat res lahko srečamo dobesedno povsod – paviljoni nekaterih držav so tokrat namreč razsejani po vsem mestu, nekateri v skoraj skritih kotičkih. Ker seveda nimamo časa, da bi se podrobno posvetili posameznim delom, bomo skušali pregledati nekatere splošnejše trende, ki smo jih opazili ob ogledu.

Začnimo z nekaj opazkami bolj formalne narave. Začnimo s tem, da tako v državnih pavilijonih kot na internacionalni razstavi v Arsenalu ni najti veliko multimedijskih del. Delno zaradi konceptualne zasnove, česar se bomo podrobneje dotaknili kasneje, prevladujeta slikarstvo in ročna dela. Ta so, predvsem v paviljonih, pogosto zapeljana v smer prostorske instalacije, medtem ko v Arsenalu prednjačijo tapiserije in druga tekstilna dela. Predvsem pri paviljonih držav, ki so v umetnostni sistem že od nekdaj vpete in so ga tudi same konstruirale, se zdi, da je prisotno zavedanje o novih, bolj vključujočih tendencah. S tem mislimo na povečano pozornost za vključevanje marginaliziranih skupin in narodov globalnega juga, ki je tokrat zelo očitno podana že v naslovu. Morda je zato videti, da se pogosto zatečejo k ustvarjanju celostnih, potopitvenih razstavnih prostorov, v katerih je preprosto prijetno biti; dobra primera tega sta Francija in Kanada.

K tem prostorom pogosto pripadejo tudi drugi, ne direktno vizualni elementi, predvsem zvok, vonj in tudi uprizoritvene prakse. Francosko instalacijo, ki kombinira tekstilne in kiparske elemente, dopolnijo videoprojekcije in glasbena spremljava. V avstrijskem paviljonu občasno nastopi balerina. V japonskem gnijoče in plesnivo sadje generira elektriko, ki prižiga žarnice in proizvaja svojevrstno glasbo. Korejsko delo je skoraj povsem nematerialno – razstavljenih je zgolj šestnajst vonjav, ki naj bi strnile bistveno izkustvo države.

Izpostavimo še nekaj zanimivejših manifestacij naslovne tujosti v Giardinih. Češka se je nanjo odzvala z manj očitno interpretacijo, bolj sorodno freudovskemu Unheimlich. V paviljonu se lahko sprehodimo po razkosani žirafi iz blaga, postavitev pa dopolnjujejo fetišistično kodirane maske in oblačila, ki prispevajo k izrazito visceralni izkušnji. Švicarski paviljon ustvari vizijo preporoda sveta, ki jo vodi kraljica preobleke, in meša katoliško ter antično estetiko s kempom in neonskim ekscesom. Uzbekistanski paviljon gledalko popelje po zaledju gledališča, ki postane metafora za žensko preobražanje v različnih kulturnih kontekstih, kjer pa jo performativnost spola vedno drži v vlogi tujca.

Kot navadno je torej konceptualna zasnova bienala bolj očitna na Arsenalu. Čeprav tujce iz naslova lahko interpretiramo na vse možne načine, je najpogostejša prav nacionalna. Kurator internacionalne razstave v Arsenalu, Adriano Pedrosa, je brazilskega porekla. Verjetno tudi zato nekaj večjih in konceptualno zanimivejših kosov prihaja prav iz Latinske Amerike, vendar pa ta ni v fokusu. Vodilni pristop je vključevanje čim širšega nabora obrobnih identitet in kultur, ki pa pogosto ostanejo na zgolj reprezentančni ravni.

S prejšnjim bienalom je kuratorica Cecilia Alemani vpeljala novost, ki se bo očitno vzpostavila kot stalna praksa. V poskusu feministične geste je namreč prvič vključila tudi historična dela, torej dela umetnic, ki so bile prej pogosto spregledane, in naj bi stopila v dialog s sodobnostjo in dopolnila razstavo, ki je prvič v zgodovini dala prednost ženskim umetnicam. Tudi letos je tako del osrednjega paviljona v Giardinih rezerviran za bolj muzejski tip postavitve, ki ga je prav tako kuriral Pedrosa. Tu so razstavljena dela umetnikov – pretežno slikarjev – iz globalnega juga. Navidez arbitrarno izbrana fokusa sta portretno in abstraktno slikarstvo, na podlagi katerih naj bi opazovali medsebojno odvisnost kanoniziranih in obrobnih umetniških praks. Ravno tu je najbolj očitna revizionistična tendenca vodstva bienala, ki skuša z vključitvijo na več različnih načinov odpreti vrata državam, ki so bile historično iz zahodnega umetniškega sistema izključene. 

Vprašanje pa je v tem, ali je tako gesto v kontekstu bienala sploh mogoče uspešno izvesti. Muzejska postavitev skuša kanon z muzejskimi postavitvami razširiti, a na novo vpeljane umetnike povsem loči od zahodnih. Po drugi strani je tematika pretežno monumentalnih tekstilnih del ali risb ter slik umetnikov iz globalnega juga, ki so integrirana v internacionalno razstavo sodobne umetnosti, v glavnem vezana na religiozne ali druge kulturne prakse teh narodov. Tako je videti, da je pravzaprav vse, kar nam imajo ponuditi, prav njihova drugačnost. Zgovorna je postavitev sudanskega umetnika Ahmeda Umarja, v kateri beli mavčni odlitki rok gledalcu ponujajo kulturne artefakte, nakit in kose oblačil.

Ker razstavna forma ne omogoča podrobne predstavitve praks in kultur, iz katerih dela izhajajo, za gledalstvo, ki je po večini še vedno zahodno, specifike žal ostanejo težko oprijemljive. Učinek tega pa je, da se ustvari nov konglomerat del, ki jih je prelahko vreči v isti koš. Jezik teh del je drugačen od jezika sodobne umetnosti, ki naj bi bil univerzalen, a je vseeno vezan na zahodni kontekst. Kljub dobronamernim poskusom prečenja teh razlik zaenkrat ob ogledu ostaja občutek tokenizacije.

Druga posledica vključevanja muzejskih artefaktov – tokrat se nanašamo predvsem na zahodne kose – v razstavo sodobne umetnosti pa je precej redukcionistična. Zaradi manka bolj konceptualno zahtevnih ali kako drugače transgresivnih del, že spet vse skupaj izpade tako, kot da je glavni ključ izbora čim lažja konzumacija razstavljenega. 

Del hale Arsenale je posvečen inverzni obliki naslova, in sicer italijanskim slikarjem, ki živijo in delujejo drugod po svetu. Nabor del sicer tega ne odraža očitno in sam po sebi ni posebej zanimiv. Še kar posrečena pa je kuratorska odločitev, da so slike razstavljene na panojih iz pleksi stekla, kar razkrije tudi njihovo hrbtno stran. Ta poteza da misliti o sliki kot kulturnem objektu in o praktičnem vidiku organizacije tako obsežne razstave.

S tem lahko naš skop povzetek tega prenasičenega dogodka tudi zaključimo. Po pričakovanjih sta v ospredju relativno posrečeno vključevanje in demokratizacija umetniškega sistema, vse skupaj pa je zapakirano v relativno prebavljivo obliko, z redkimi odstopanji.

Tujce je spoznavala Neža U.